Jedro

Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno upoštevati načeli konkretnosti in alternativnosti: zakona je treba primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli kot prekršek po prvi točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici in se storilcu izreče globa v znesku 50 evrov.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska uprava Ljubljana, Postaja prometne policije Ljubljana, je s plačilnim nalogom PN 98708864 storilca J. K. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 18. člena Zakona o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk) in mu zanj izrekel globo v višini 200 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prve (pravilno četrte) točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker sodišče ni uporabilo predpisa, ki je za storilca milejši, to je od 28. 5. 2011 veljavni Zakon o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk-1). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki ni podal odgovora na zahtevo.

B.

4. Okrajno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je podal storilec prekrška, oprlo na 18. člen ZOIzk, čeprav je pri tem napačno zapisalo kratico zakona ZOIzk-1, ki pa se nanaša na Zakon o osebni izkaznici, ki je bil sprejet 13. 5. 2011 in velja od 28. 5. 2011. Sodišče v svoji sodbi navedeno določbo citira (določba prve točke prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1, ki določa globo za vsebinsko enak prekršek, kot je očitan, pa se glasi drugače). V nasprotju z mnenjem vrhovne državne tožilke torej iz sodbe okrajnega sodišča jasno izhaja, da se je sodišče oprlo na ZOIzk, ki je veljal do 28. 5. 2011 (in ne na ZOIzk-1).

5. V drugi točki 18. člena ZOIzk je določena globa v razponu od 200 do 850 evrov za prekršek storilca, ki na zahtevo uradne osebe, ki je po zakonu za to pooblaščena, noče dati na vpogled osebne izkaznice ali javne listine. ZOIzk-1 v prvi točki prvega odstavka 24. člena določa, da se z globo od 50 do 200 evrov kaznuje za prekršek posameznik, ki identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravo podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, nima pri sebi ali ga noče dati na vpogled uradni osebi, ki je po zakonu za to pooblaščena.

Določbi 18. člena ZOIzk in 24. člena ZOIzk-1 se sicer razlikujeta glede nekaterih zakonskih znakov, vendar pa vsebinsko določata enak prekršek, kot je storilcu očitan v tej zadevi (prekršek stori kdor uradni osebi noče dati na vpogled identifikacijskega dokumenta, kamor spada tudi osebna izkaznica).

6. Načelo o retroaktivnosti novega milejšega predpisa izhaja iz drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa retroaktivno uporabo milejših materialnih predpisov. Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno upoštevati načeli konkretnosti in alternativnosti, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca, potrebno primerjati besedili prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja. Drugo načelo pa nalaga uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti. Iz tega izhaja, da je treba zakona primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega.

7. ZOIzk-1 – tako kot ZOIzk – za očitani prekršek določa globo v razponu, vendar pa je ta razpon določen v nižjih zneskih, kot je bil določen z ZOIzk (prej določena najnižja globa 200 EUR je zdaj enaka najvišje določeni globi). Storilcu je bila izrečena globa v višini 200 evrov v skladu z določbo 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki določa, da se

v hitrem postopku storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana globa. Storilcu je prekrškovni organ na podlagi 2. točke 18. člena ZOIzk izrekel najnižjo predpisano globo v znesku 200 evrov, sodišče pa je primernost izrečene sankcije potrdilo. Storilcu bi bila glede na navedeno določbo in ugotovljeno dejansko stanje na podlagi sedaj veljavnega ZOIzk-1 za ta prekršek izrečena globa v višini 50 evrov, ki je najnižja predpisana globa. To pomeni, da je uporaba določb ZOIzk-1 za storilca milejša in bi ga torej v tem primeru okrajno sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo moralo uporabiti, saj morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 4. točke 156. člena ZP-1. 8. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška in odločbo o kazenski sankciji, v okviru katere je storilcu izreklo globo v višini 50 evrov.