Jedro

Ne šteje se za državljana Republike Slovenije oseba, ki na dan 28.8.1945, ko je začel veljati Zakon o državljanstvu DFJ (kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ - ZDrž) ni imel domovinske pristojnosti v Sloveniji in tudi ni podal izjave pred pristojnim organom, da želi pridobiti državljanstvo Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1213/2001-14 z dne 3.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.2001. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote C. z dne 2.2.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da se F.D.M. ne šteje za državljana Republike Slovenije. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 13/94, 13/95 in 59/99), po kateri za državljana Republike Slovenije velja po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Glede na to določbo je pri ugotavljanju državljanstva Republike Slovenije treba upoštevati predpise o državljanstvu od tožnikovega rojstva do njegove smrti dne 24.3.2000. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik rojen v Bosni in Hercegovini (BIH) in da je imel domovinsko pripadnost v Občini T. Glede na to je bil državljan predvojne Jugoslavije, po vojni pa je pridobil državljanstvo FLRJ na podlagi Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 46/45), kasneje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48), ni pa postal državljan Slovenije. Po določbi 1. odstavka 37. člena navedenega zakona so namreč na dan 28.8.1945, ko je ta zakon začel veljati, postali državljani FLRJ državljani tiste republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma domovinsko pripadnost. Tožnik pa v postopku ni dokazal, da je imel domovinsko pripadnost na območju Slovenije.

Pravna naslednica tožnika R.B.P. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je imel tožnik v BIH tovarno in to je bil edini razlog, da je imel domovinsko pristojnost v BIH. Meni, da domovinska pristojnost po Zakonu o državljanstvu FLRJ ni odločilna. Odločilno je jugoslovansko državljanstvo. Zakoni nove države domovinske pripadnosti niso poznali. Namen zakonodajalca je bil, da posameznik izbere republiško državljanstvo, ker je razvidno iz obveznega tolmačenja 1. odstavka 37. člena tega zakona (Uradni list FLRJ, št. 90/641/46). Iz tega izhaja, da državljan FLRJ, ki želi imeti državljanstvo kake druge republike, ne pa tiste, katere državljan bi postal v smislu 1. odstavka 37. člena navedenega zakona, postane državljan te republike, če v 6 mesecih po objavi tega tolmačenja, da o tem izjavo pred pristojnim državnim organom. Iz navedenega izhaja, da je bil namen zakonodajalca izbira republiškega državljanstva. Torej določbe, na katere je sodišče oprlo odločitev, niso obvezne, ampak dispozitivne, saj bi se tožnik lahko odločil za slovensko državljanstvo. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 39. člena ZDRS, po kateri velja za državljana Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Določba 39. člena ZDRS je vzpostavila kontinuiteto na področju zakonodaje o državljanstvu, ki je v preteklosti veljala na območju Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku tožnikovega rojstva, do trenutka, ko se ugotavlja njegovo državljanstvo. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vpisan v evidenco državljanov Republike Slovenije in da je bil na dan 28.8.1945, ko je začel veljati ZDrž, domovinsko pristojen v BIH in ne v Sloveniji. Tem ugotovitvam ni ugovarjal niti tožnik v tožbi, niti njegova pravna naslednica v pritožbi. Ta v pritožbi celo sama navaja, da je imel tožnik v BIH tovarno soli in zato domovinsko pripadnost v BIH. Res je sicer, da so določbe ZDrž omogočale pridobitev državljanstva tudi druge republike, vendar je bila, kot pritožnica v pritožbi sama navaja, zato potrebna izjava. Da bi tožnik pred pristojnim organom podal izjavo, da želi pridobiti državljanstvo Slovenije, pa iz podatkov spisa ne izhaja in tega tudi pritožnica ne zatrjuje.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.