Jedro

Tožnik (učitelj športne vzgoje) je na športni dan prekoračil pooblastila učitelja spremljevalca, posegel v zaščiteno osebno sfero dijakinj in izvajal aktivnosti, ki ne sodijo med naloge učitelja spremljevalca (dijakinjama se je približal in se ju dotikal na način, ki ni običajen dotik kot pri uri športne vzgoje, jima sledil, ju kljub njunemu odklanjanju večkrat vabil v finsko savno,...). S takšnim ravnanjem je huje kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 1. 4. 2011; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 7. 4. 2011, ampak še traja z vsemi pravicami; - da sodišče naloži toženi stranki: * da tožečo stranko pozove nazaj na delovno mesto učitelj športne vzgoje oz. na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas, ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožeče stranke; * da tožečo stranko prijavi v zavarovanje in ji prizna delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo ter zagotovi vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ; * da tožeči stranki za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 7. 4. 2011 do ponovne zaposlitve oz. vrnitve tožeče stranke nazaj na delo pri toženi stranki obračuna bruto zneske nadomestila plače po posameznih mesecih, obračuna in plača davke in prispevke in izplača tožniku neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno.

Glede očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na dogodek pri športni vzgoji 1. 3. 2011, to je očitka, da tožnik tega dne ni izvedel ure športne vzgoje v skladu s pravili stroke, da ni izvedel ogrevanja dijakov pred izvajanjem zahtevnejših gimnastičnih vaj, ni upošteval pravil o pogojih za varno izvajanje vaj z uporabo brezhibnih športnih orodij, ni preveril potrebnega predznanja dijaka, da dijaka ni spremljal na nujno medicinsko pomoč in o nesreči ni takoj obvestil niti vodstva šole niti staršev, je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi do poškodbe lahko prišlo tudi, če bi bili dijaki predhodno ogreti in da se nesrečni doskok praviloma ne zgodi kot posledica neogretosti dijakov. Zaradi odsotnosti vzročne zveze med poškodbo in tožnikovo opustitvijo sodišče očitane opustitve pri izvajanju vaj ne šteje kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ocenjuje pa, da gre za hujšo kršitev v delu, ki se nanaša na očitek glede opustitve obveščanja. V tem delu je dejansko stanje v celoti napačno ugotovljeno. Sodišče je, povsem drugače kot v prvotni sodbi z dne 21. 5. 2012, presodilo ravnanje tožnika po sami poškodbi, predvsem glede obveščanja organov šole in staršev. Le pavšalno je ugotovilo, da je podlaga za izredno odpoved v kršitvi določb 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na spoštovanje predpisov o varstvu pri delu oz. 13. člena pogodbe, ki ne določa nikakršnih obveznosti, temveč le odkazuje na uporabo določb zakonov oziroma kolektivnih pogodb. Kljub sklicevanju na 9. člen pogodbe o zaposlitvi ni ugotovilo okoliščin v zvezi z očitki v odpovedi. Tožnik v ničemer ni kršil predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Glede kršitev dolžnosti obveščanja in vestnega opravljanja dela na podlagi 31., 32. in 33. člena ZDR pa je sodišče prve stopnje v celoti napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dolžnost obveščanja se v skladu z določbami ZDR nanaša na obveščanje o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Ni vsak dogodek takšne narave, da zahteva takojšnje obveščanje delodajalca. V obravnavanem primeru nedvomno ni šlo za tak dogodek, saj je bil dijak istega dne popoldne ustrezno oskrbljen. Dijak si je izbil dva zoba in kasneje ni trpel nikakršnih posledic, zato je odločitev sodišča z vidika kršitve neživljenjska, nerazumna in nesorazmerna. Ni povsem jasno, ali je tožnik zaradi opustitve obveščanja delodajalca kršil obveznosti po zakonu ali ustna navodila delodajalca, zato je obrazložitev sodbe o tem sama s seboj v nasprotju. Ustno navodilo je bilo dano ad hoc, zaradi pogovora o nekem konkretnem dogodku pred šestimi leti, zato takšnega navodila na konferenci, katerega natančne vsebine se tožnik ni spominjal, ni mogoče šteti kot zavezujočega za delavca, še manj pa je iz tega naslova mogoče tožniku očitati hujše naklepno ali malomarno ravnanje oz. kršitev šteti za tako hudo, da bi lahko imela za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitek, da je tožnik dolžnost obveščanja opustil naklepno ali iz hude malomarnosti, bi bil lahko utemeljen le, če bi tožnik dogodek na nek način skušal prikriti. Za tak očitek pa v izvedenih dokazih ni nikakršne podlage, saj je tožnik takoj, ko je prišel naslednje jutro v službo, izpolnil poškodbeni list, pojasnil dogodek vodstvu šole in s tem svoje obveznosti izpolnil. Sodišče sploh ni ugotavljalo okoliščin, kako in kdaj je bila šola o poškodbi sploh obveščena. Navedlo pa je, da tožnik naslednje jutro po poškodbi sam ni takoj obvestil ravnateljice ali svetovalne delavke, čeprav sta bili obe v službi, oziroma da sta bili v šoli tudi v času poškodbe. Ugotovitve sodišča, da bi vsak skrben učitelj, četudi se protokola ne spomni, vprašal, kaj storiti, pa so glede na ugotovitev, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti zaradi ustnega navodila, zagotovo okoliščina, zaradi katere je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Sodišče je prekoračilo meje tožbenega zahtevka in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče težo kršitve opredeljuje z moralnim in potencialnim materialnim oškodovanjem in neugodnim položajem ravnateljice, čeprav iz naslova neobveščanja nihče ni uveljavljal odgovornosti (šole) za poškodbo dijaka A.A.. Zgolj strah ravnateljice pred moralno škodo, ki je z ničemer ne utemeljuje, pa ne more pomeniti resnega in utemeljenega razloga za podajo odpovedi tožniku brez odpovednega roka, zlasti ker pri toženi stranki ni bilo nobenih izrecnih, vnaprej določenih zapisanih in objavljenih pravil za primer nezgod, kar je nedvomno opustitev tožene stranke oz. njene ravnateljice. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih novih dejstev, ki bi utemeljevala popolnoma drugačno oceno vseh izvedenih dokazov in ki bi utemeljevala popolnoma diametralno nasprotno odločitev glede vprašanja, ali je tožnik kršil zakonska in pogodbena določila. Izredna odpoved je ultima ratio, po kateri lahko delodajalec poseže zgolj ob najhujših kršitvah delavca. Zaradi upoštevanja načela sorazmernosti vsake kršitve ni mogoče šteti za hujšo v smislu odpovednega razloga pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR. Zato kot take ni mogoče šteti kršitve, ki se očita tožniku, ki je po nezgodi poškodovanega dijaka oskrbel (pobral izpadle zobe, jih zavaroval) in ga poslal v 200 metrov oddaljeni zdravstveni dom s polnoletnim sošolcem in torej poškodovanemu dijaku omogočil hitrejši dostop do zdravstvene storitve, kot bi jo dobil, če bi dijaka sam pospremil k zdravniku, pred tem pa razpustil dijake, obveščal vodstvo šole in starše ter odšel do šole, kjer je imel avtomobil. Glede kršitev z dne 16. 3. 2011 je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala, da je prekoračil pooblastila učitelja spremljevalca, posegal v zaščiteno osebno sfero dijakinj, izvajal aktivnosti, ki ne sodijo v naloge učitelja spremljevalca in se tunkal, savnal, zalezoval dve dijakinji, ju nagovarjal, da se gredo savnat, ju psihično obremenjeval s svojo namerno in prekomerno prisotnostjo, ni izvajal nadzora, kar je glavna naloga učitelja spremljevalca. Sodišče tožnikovo ravnanje presoja zelo mehanično – loči med obiskom savne, ko se je tožnik savnal skupaj z dijaki, ko ni opustil nadzora nad dijaki na bazenu in zato ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti in 10 minutnim obiskom finske savne, ki jo je obiskal sam (po podaljšanju športnega dne), ko po presoji sodišča nadzora ni mogel izvajati, kar sodišče očitno ocenjuje kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno formalistično in neživljenjsko pojmovanje tožnikovega ravnanja je absurdno, saj sodišče samo ugotavlja, da sta dva izmed strokovnih delavcev, zaradi tega ker sta pozabila kopalke oziroma bila bolna, dijake spremila do bazena in ostala zunaj in nalog spremljevalca nista opravljala. Dolžnosti spremljevalnega učitelja niso določene. Gre le za spremljanje dijakov na športnem dnevu, ne pa za neprosredni in neprestani nadzor nad njimi v bazenu. Šola ni določila dolžnosti spremljevalnega učitelja, kar bi lahko storila v skladu z določbami Pravilnika o šolskem redu v srednjih šolah (Ur. l. RS, št. 60/2010), ki pa ne ureja obveznosti strokovnih delavcev, ampak pravice in dolžnosti dijakov. Ob odsotnosti kakršnih koli navodil v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očita tožniku. Edini očitek bi lahko bil le v tem, da vodja športnega dneva prof. B.B. ni zavrnil izvedbe športnega dneva, ker šola zaradi opustitev drugih dveh spremljevalcev, ki nista šla v bazen, ni zagotovila zadostnega števila strokovnih delavcev za zakonito izvedbo športnega dne, kar pa se toženi stranki očitno sploh ne zdi sporno, kar je razvidno iz njenega ukrepanja v zvezi s predmetno odpovedjo, medtem ko v zvezi z drugima dvema spremljevalcema ni ukrenila ničesar.

Glede očitkov, ki se nanašajo na kršitev spolne nedotakljivosti dijakinj C.C. in D.D. dne 16. 3. 2011, tožeča stranka opozarja na kršitve postopka podaje izredne odpovedi, ki ga je sodišče napačno presojalo. Nanašajo se na možnost zagovora tožnika pred delodajalcem, identičnosti očitkov v zagovoru z očitki v podani odpovedi, opredelitev odpovednih razlogov v naknadno posredovanem dopisu z dne 7. 4. 2011 z naslovom Popravek naslova izredne odpovedi ter obveščanje sindikata.

V vabilu pred uvedbo postopka izredne odpovedi je tožena stranka navedla dva odpovedna razloga – po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer gre za odpoved zaradi treh med seboj neodvisnih historičnih dogodkov. Dejanje z dne 16. 3. 2011 v vabilu je tožena stranka izrecno kvalificirala kot kaznivo dejanje kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja o 174. členu KZ-1. Identično je tožena stranka odpovedna razloga opredelila v odpovedi z dne 1. 4. 2011, dne 7. 4. 2011 pa izdala Popravek naslova izredne odpovedi, kjer je navedla, da je odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR v odpovedi napaka, ki v izreku in obrazložitvi ni navedena. Navedeno ne drži, gre za popolnoma nov odpovedni očitek, v zvezi s katerim se tožnik sploh ni mogel zagovarjati. Ocena sodišča, da dopis predstavlja le pisni popravek izredne odpovedi, je nepravilna. Ne gre za pisno pomoto, ampak za vsebinsko spremembo – gre za novo odpoved iz popolnoma drugega razloga, na kar je tožeča stranka opozarjala tekom celotnega postopka. Odpoved z dne 1. 4. 2011 je bila tožniku vročena 5. 4. 2011, ko je začela učinkovati, s pisnim popravkom glede odpovednega razloga pa ni mogoče spremeniti razlogov v odpovedi. Gre za novo odpoved, ki kljub identični obrazložitvi ne more učinkovati, saj je pred tem začela učinkovati odpoved z dne 1. 4. 2011, v kateri se tožniku očita kršitev z znaki kaznivega dejanja. Glede na navedeno so bile prekršene pravice tožnika v zvezi s podajo zagovora – tožnik je imel možnost zagovora le glede očitanega kaznivega dejanja, ne pa zaradi kršitev, ki naj bi imele naravo kršitve poklicne etike in stroke.

Prvostopenjsko sodišče je v prvi sodbi ob popolnoma enakih dokazih glede očitkov o domnevno spolno motiviranih dotikih tožnika odločilo, da glede na vsebino odpovedi tega ne bo presojalo ter da tožniku ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti pri kršitvi strokovnih pravil in poklicne etike. Pritožbeno sodišče je (prvo) sodbo razveljavilo ob oceni, da ima ravnanje tožnika znake kršitev kodeksa izobraževalne internacionale o poklicni etiki in podalo napotilo za dopolnitev dokaznega postopka. Sklep pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilen. Iz dokaznega postopka je razvidno, da tožnik deklet nikdar ni poučeval, ker je poučeval le fante. Zato mu ni mogoče pripisovati posebnih izkušenj z dijakinjami, da bi bila to lahko podlaga za ugotavljanje njegovega naklepa ali malomarnosti v smeri odpovednih očitkov. Kar zadeva telesni stik do dijakov na splošno, pa pritožbeno sodišče brez utemeljenega razloga meni, da so dijakinje posebna kategorija dijakov, zaradi česar je že običajen telesni dotik tožnika lahko sporen. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali so bili stiki med tožnikom in dijakinjama spolno motivirani. Zato ni jasno, v čem pritožbeno sodišče vidi težo očitane kršitve. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke glede zaslišanja dijakinj, ker naj ne bi bilo nobenega razloga za dvom v resničnost podanih izjav, kar je v nasprotju z razlogom, zaradi katerega je bil ta dokazni predlog zavrnjen s strani prvostopenjskega sodišča. Ni jasno, ali je imelo pritožbeno sodišče v mislih kršitev pravil stroke in etike, ali pa je presojalo ravnanje tožnika v luči kršitev spolne nedotakljivosti dijakinj. V kolikor je presojalo slednje, gre za odločanje izven tožbenega zahtevka, saj se tožniku takšno ravnanje sploh ni očitalo. V izpodbijani sodbi je sodišče glede vsebine telesnega kontakta med tožnikom in dijakinjama zavzelo popolnoma drugačno stališče in ga opredelilo kot dotik, ki ni običajen pri uri športne vzgoje oziroma da ni šlo le za naključne dotike, ampak božanje, vabilo dijakinj v finsko savno brez kopalk in sledenje dijakinjam, kar naj bi predstavljalo očitek kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1, pri čemer je sodišče svoje ugotovitve utemeljilo le z izjavama dijakinj in posrednimi izjavami strokovnih delavk. Sodišče nima zadostnega strokovnega znanja, da bi lahko presojalo, da sta bili dijakinji v občutljivem obdobju, zlasti ne brez zaslišanja konkretnih domnevnih oškodovank oziroma brez odreditve ustreznega izvedeniškega dela (npr. razvojne psihologije), kar je zavrnilo. Sodišče bi moralo z neposrednim zaslišanjem dijakinj D.D. in C.C. preveriti verodostojnost izjav dijakinj in celoten potek dogodkov kritičnega dne. Sodišče v konkretnem primeru na podlagi izjav dijakinj v celoti ugotavlja dejansko stanje glede obstoja, vsebine tožnikovih kršitev in celo njegovega naklepa. Odločitev sodišča, da namesto zaslišanja prič od vsega začetka sporna dejstva ugotavlja na podlagi listine, ki jo je predložila ena izmed strank, predstavlja kršitev načela neposrednosti v pravdnem postopku, sodišče pa je s svojim ravnanjem nedvomno kršilo določbo 236.a člena ZPP, saj kljub zahtevi strank ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dijakinj, ta kršitev pa je pomembno vplivala na pravilnost sodbe.

Sodišče mora v konkretni zadevi odločiti v mejah postavljenih zahtevkov, predvsem pa mora pri odločanju ostati v okviru odpovednih očitkov in odpovednih razlogov. Z opredelitvijo kršitve in podano obrazložitvijo tožniku je pogodbo odpovedala zaradi razlogov, ki nimajo zveze s kršitvijo spolne nedotakljivosti dijakinj, ki bi se sankcionirala kot kaznivo dejanje. Navedbe tožene stranke, ki vsebujejo vrednostne sodbe o dejanju, za katerega je sama vodila postopek, v mejah možnosti, ki jih je imela na razpolago ob podaji odpovedi, pa jih ni izkoristila oziroma se jim je celo izrecno odpovedala, zato za tožnika ne morejo imeti pravnih posledic. Očitki tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem, za katerega je po podanem zagovoru sama tožena stranka presodila, da nima znakov kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1, zagrešil kršitve pravil stroke in poklicne etike, ki jih določa Kodeks izobraževalne internacionale in Konvencija OZN o otrokovih pravicah, katerim je nepravilno sledilo tudi sodišče, so z vidika obveznosti tožnika, ki jih ima na podlagi pogodbenih določil in določil ZDR, nepravilni oziroma neresnični. Sodišče je s svojo odločitvijo, da obveznosti, ki so podlaga za podajo odpovedi, izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, kakor iz samega zakona, zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru gre za odločanje o zakonitosti in utemeljenosti prenehanja pogodbe civilnega prava in ne za oceno in vrednostno sodbo tožnikovih ravnanj. Zato mora sodišče odločati na podlagi zakona in pogodbe o zaposlitvi in v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišča ne smejo voditi subjektivne predstave o tem, kako si predstavlja idealnega učitelja ali subjektivna ocena o doživljanju deklet, ki sta podali izjavo in naj bi bili v občutljivem obdobju, ne da bi vse navedbe preverilo v dokaznem postopku, prav tako pa ga ne sme voditi razpoloženje po sankcioniranju t.i. pedofilije, saj so temu namenjeni drugi postopki. Tožena stranka je zoper tožnika podala tudi kazensko ovadbo, zaradi česar se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper tožnika vodi kazenski postopek. Tožena stranka svoje odpovedne očitke vseskozi veže na kršitev spolne nedotakljivosti dveh dijakinj, iz previdnosti in tveganja pred izgubo spora pa postopek odpovedi vodi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ne da bi za to podala zakonite in prepričljive argumente. V 16. točki izpodbijane sodbe sodišče navaja, da naj bi ravnanje tožnika imelo znake kršitve Kodeksa izobraževalne internacionale o poklicni etiki (B 2 - Kodeks). Navedbe tožene stranke glede historičnega dogodka z dne 16. 3. 2011 niso dokazane oziroma glede njih obstaja zadosten dvom, da bi jih sodišče moralo ustrezno preveriti in oceniti. Ne glede na to ob odpovednih očitkih, da je tožnik z bližnjimi dotiki dijakinj kršil Kodeks, ki v 10. poglavju določa odnos in odgovornost do učencev, je tako napotilo pritožbenega sodišča, kakor tudi izpodbijana sodba nepravilna. Sodišče je napačno ocenilo, da te določbe tožnika zavezujejo. Kodeks je popolnoma neobvezujoč sklop pravil oziroma zaželenih ravnanj, ki ga je sprejelo sindikalno združenje, ne pa npr. poklicni ceh učiteljev kot nosilec javnega pooblastila, katerega namen zagotovo ni ustvarjanje dodatnih obveznosti za delavce. Namen tega akta je usmerjati svoje člane k pozitivnemu izvajanju poslanstva učiteljskega poklica, nikakor pa nima namena ustvarjati neposrednih obveznosti. Še manj pa je namenjen temu, da bi se nanj v kakršni koli obliki, zaradi ugotavljanja odgovornosti, nanj sklicevali delodajalci, oziroma da bi na njegovi podlagi utemeljevali zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za akt, ki ni bil javno objavljen (objavljen je bil na spletnih straneh sindikata E., prav tako pa ni bil sprejet v pogodbo o zaposlitvi tožnika, zato za tožnika ne more ustvarjati obveznosti do tožene stranke. Za tožnika tudi ne more ne izvedeno, preko Kodeksa, ne originarno ustvarjati ali določati obveznosti Konvencija OZN o otrokovih pravicah, saj gre za mednarodno pogodbo, ki zavezuje le države podpisnice, ne pa posameznika. Zlasti ne na način, da bi se mu iz naslova najbolj abstraktnih določb o splošno sprejetih moralnih nazorih naprtilo odgovornost za ravnanje, ki je v pravni red inkorporirano z določbami KZ o prepovedi spolnih ravnanj ali drugih spolnih dejanj zoper otroke. Temu pa se je tožena stranka v okviru svojih navedb in očitkov zavestno in očitno iz previdnosti odpovedala. Odločitev pritožbenega sodišča, naj se raziskuje okoliščine glede kršitev predpisov, ki tožnika sploh ne zavezujejo, je napačna, tako z vidika ugotavljanja dejstev kot tudi uporabe materialnega prava, zato je v okviru postavljenih zahtevkov izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna, čeprav gre za novo odločitev ob sicer popolnoma identično ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V zvezi z dogodkom dne 1. 3. 2011 je tožena stranka v izredni odpovedi očitala kršitev dolžnega ravnanja kot učitelja športne vzgoje glede skrbnega opravljanja obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti in dolžnost pravilnega izvajanja ure športne vzgoje. Navedeno opustitev pa je opredelila kot hudo kršitev. Tožnik je bil dolžan kot učitelj vestno opravljati delo, v skladu s pravili stroke in etike. Dne 1. 3. 2011 pri uri športne vzgoje ni izvedel vseh potrebnih aktivnosti za zagotovitev varnega izvajanja vaj dijakov, o nezgodi dijaka pri pouki pa ni obvestil nikogar, s tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti hudo kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi iz njegove izpovedi (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2012) izhaja, da se je zavedal dolžnosti ravnanja in obveščanja v primeru poškodbe dijaka, vendar je to obveznost opustil. Vprašanje, ali so bila ustna navodila tudi zapisana, je za presojo tožnikovega ravnanja brezpredmetno. Prvostopenjsko sodišče je tožnikovo ravnanje opredelilo kot neustrezno in kot hujšo kršitev z vidika kršitve zakonsko določene obveznosti upoštevanja navodil delodajalca po 32. členu ZDR, ne pa z vidika kršenja obveznosti obveščanja po 34. členu ZDR in pravil o varnosti in zdravju pri delu, kot skuša v pritožbi prikazati tožnik. Nepravilna je tudi pritožbena navedba, da je pritožnik takoj, ko je prišel naslednje jutro v službo, izpolnil poškodbeni list, pojasnil dogodek vodstvu šole in s tem pravilno izpolnil vse svoje obveznosti, kdo je koga prvi ogovoril, pa o mnenju pritožnika ni pomembno. Tožnik je na obravnavi sam izpovedal, da je imel naslednje jutro po škodnem dogodku prvo uro pouk, po prvi uri pa je v zbornici srečal ravnateljico, ki mu je povedala glede namere staršev o vložitvi prijave in tožbe in prihoda kriminalistov, nato pa je poiskal zapisnik o poškodbi, šel k pedagoginji po podatke o A.A. in napisal zapisnik, ki ga je še istega dne odnesel kriminalist. Glede na to nikakor ne drži, da je tožnik takoj naslednje jutro izpolnil svoje obveznosti – njegovo ravnanje naslednji dan je bilo dejansko le reakcija na opozorilo ravnateljice.

Tožnik je poznal navodila glede ravnanja v primeru poškodbe dijaka in glede obveščanja vodstva, četudi so bila le ustna. Dana pa so bila ravno zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja pri poškodbi, ki se je dogodila pred tem pri njegovi učni uri – že takrat o dogodku in okoliščinah ni obvestil nikogar, kar izhaja iz neprerekane izpovedbe ravnateljice in pomočnice ravnateljice na obravnavi 16. 1. 2012. Nesprejemljivo je tudi tožnikovo stališče, da je obveščanje vodstva le formalnost. Tožena stranka je kot zavod odgovorna za dijake v času, ko so ji zaupani v izobraževanje, zato je zanje izrednega pomena, da je v primeru nastanka škodnega dogodka pravočasno seznanjena z vsemi okoliščinami dogodka. Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da tožena stranka tožnikovega ravnanja 1. 3. 2011 ni štela kot pomembnega in da so bili ti očitki namenjeni le utrditvi očitkov glede kršitve z dne 16. 3. 2011. Za ugotovitev celotnega dejanskega stanja je tožena stranka v nadaljnjih dneh, od 2. 3. 2011 do 8. 3. 2011, izvedla razgovore z dijaki, ki so bili prisotni pri obravnavani uri – dokler ni bilo dejansko stanje ugotovljeno, zoper tožnika ni mogla ukrepati.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z očitano kršitvijo z dne 16. 3. 2011. Tožniku je bila zagotovljena pravica do zagovora glede vseh očitanih kršitev, zaradi popravka v naslovu odpovedi pa nikakor ne gre za „nov odpovedni razlog“. Že v vabilu je bilo v 1. točki obdolžitve izrecno navedeno, da gre v zvezi z očitanim ravnanjem dne 16. 3. 2013 za naklepoma oz. iz hude malomarnosti storjene hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in da obstaja utemeljen sum, da je storil tudi kršitev po 1. alinei istega člena, saj ima njegovo ravnanje oziroma kršitev tudi znake kaznivega dejanja. Tožnik je glede istega historičnega dogodka z dne 16. 3. 2011 imel možnost zagovora po obeh očitkih kršitev in neutemeljeno vztraja, da se je lahko zagovarjal samo z vidika očitka kršitve z znaki kaznivega dejanja. Ker je toženka v okviru zaslišanja in po oceni vseh dokazov ugotovila, da tožniku ne more dokazati kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, mu tega ni več očitala in mu zaradi tega tudi ni podala odpovedi, kar jasno izhaja iz vsebine odpovedi, ki je za presojo zakonitosti odpovedi relevantna. Očitna pomota v naslovu izredne odpovedi ob hkratni presoji celotne vsebine odpovedi ne more imeti večje teže. Zato so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do zagovora, o novi odpovedi oz. novem odpovednem razlogu ter o odločanju izven tožbenega zahtevka v celoti neutemeljene in zavajajoče. Tožnik nikoli ni zahteval zaslišanj dijakinj in ob zavrnitvi drugih dokaznih predlogov tudi ni vztrajal pri zaslišanju dijakinj, katerih izjave se glede na vse izvedene dokaze in navedbe tožnika niso utemeljeno pokazale kot neverodostojne, niti jim tožnik v tem delu ni nasprotoval. V postopku se je le zagovarjal, da je glede dotikov in dogajanju v bazenu šlo za igro, brez spolne motivacije. Četudi tožnik pri svojem ravnanju ni bil spolno motiviran, se je kot odrasel moški in kot ustrezno usposobljen pedagoški delavec moral in mogel zavedati, kako lahko njegovo obnašanje vpliva na mladostnike. Tožnikovo ravnanje v bazenu je bilo v nasprotju s splošnim načelom o prepovedi nadlegovanja in v nasprotju s temeljnimi cilji vzgoje in izobraževanja, določenim s specialnimi predpisi za področje vzgoje in izobraževanja ter temeljnimi pravicami otrok po Konvenciji o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi tožnika. Poznavanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti pravic otrok oz. mladostnikov do varnega, zdravega in spodbudnega delovnega okolja in spoštovanja njihove integritete je tudi osrednji del strokovnega izpita učitelja. Tožnik se je zavedal, da je s svojim ravnanjem v bazenu do dijakinj posegel v njuno intimno sfero in integriteto dijakinj na način, ki za pedagoškega delavca nikakor ni sprejemljiv. Tudi dokazni postopek je potrdil, da je bilo njegovo ravnanje do dijakinj opazno drugačne narave kot do drugih dijakov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena, 110. in 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik storil dve od treh v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih hudih kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz naklepa oz. hude malomarnosti, to je hudo kršitev z dne 1. 3. 2011 (ravnanja tožnika ob poškodbi dijaka A.A.) ter hudo kršitev z dne 16. 3. 2011 (ravnanja tožnika v okviru športnega dne v F. v G.), medtem ko je glede tretje očitane hude kršitve (neupoštevanje odredbe o prepovedi opravljanja dela in prekoračitev pooblastil zaradi prihoda na delo dne 21. 3. , 22. 3. in 23. 3. 2011) ugotovilo, da mu ni dokazana oz. da ne gre za hudo kršitev, ki bi bila lahko podlaga za izredno odpoved. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede obeh očitanih kršitev, za kateri je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi vsaka zase predstavljata utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena izvedenih dokazov pa je pravilna in prepričljiva. Pravilna je presoja, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da je dokazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Glede očitane kršitve, storjene 1. 3. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo ravnanje tožnika po poškodbi dijaka na šolski uri športne vzgoje, zlasti v zvezi z obveščanjem vodstva šole o nezgodi, ki se je enemu od dijakov pripetila med poukom. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da tudi iz tožnikove izpovedi (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2012) izhaja, da se je tožnik dolžnosti obveščanja v primeru poškodbe dijaka zavedal in da je navodila poznal, čeprav so bila ustna, pri čemer ni odločilnega pomena, da niso bila pisna. Zlasti ker so bila ustna navodila – po izpovedi ravnateljice – na konferenci pred nekaj leti dana prav v zvezi s tožnikovim nepravilnim ravnanjem ob poškodbi, ki se je dogodila pri njegovi učni uri, ker že tedaj o dogodku ni nikogar obvestil. Ne gre torej za navodila, dana „ad hoc, zaradi pogovora o nekem konkretnem dogodku...“, ki ne bi bila zavezujoča za tožnika. Tožnik tudi sicer tudi v pritožbi neutemeljeno pripisuje dolžnosti obveščanja šole s strani učitelja v primerih poškodb dijakov majhen pomen, presojo sodišča pa šteje za neživljenjsko, nerazumno in nesorazmerno. Obrazložitev sodbe ne vsebuje nobenih nasprotij, sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do ravnanja tožnika v 12. točki obrazložitve sodbe. Izvedeni dokazi, zlasti izpoved zaslišanih prič, ravnateljice in tožnika samega, pa dokazujejo, da je tožnik naslednji dan svoje obveznosti sicer izpolnil, vendar šele po opozorilu ravnateljice. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je tožniku dokazana huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, to je kršitev navodil delodajalca ter obveznosti delavca po 32. in 33. členu ZDR, niti o tem, da je bila storjena iz hude malomarnosti. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe glede očitanih kršitev z dne 16. 3. 2012. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikovo ravnanje presojalo zelo „mehanično“, ko je ločilo med obiskom savne, ko se je tožnik savnal skupaj z dijaki in tedaj ni opustil nadzora nad dijaki (ker so bili tudi dijaki v savni) in obveznosti nadzora ni kršil in 10 minutnim obiskom finske savne, ki jo je obiskal sam, ko po presoji sodišča prve stopnje nadzora ni mogel izvajati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času, ko je sam obiskal finsko savno, ni mogel izvajati nadzora, nedvomno drži. Niti sodišče niti tožena stranka v odpovedi te kršitve ni štelo za hujšo kršitev, ki bi sama po sebi predstavljala odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ampak jo je kot tako ocenilo v povezavi z očitki glede ravnanja in obnašanja tožnika kot spremljevalnega učitelja na športnem dnevu do dijakinj v bazenu. Morebitne nepravilnosti drugih delavcev, to je opustitev nadzora s strani drugih dveh spremljevalcev, ki sploh nista odšla na bazen skupaj z dijaki, ali opustitve vodje športnega dneva v zvezi z izvedbo športnega dneva pa za presojo kršitve, ki se očita tožniku v zvezi z obiskom finske savne, ko je pustil dijake brez nadzora, niso odločilnega pomena.

Tožeča stranka v zvezi z očitki, ki se nanašajo na kršitev spolne nedotakljivosti dijakinj C.C. in D.D. z dne 16. 3. 2011, v pritožbi posebej izpostavlja kršitve postopka podaje izredne odpovedi, ki se nanašajo na zagovor, identičnost očitkov v zagovoru z očitki v podani odpovedi, opredelitev odpovednih razlogov v naknadno posredovanem dopisu z dne 7. 4. 2011 z naslovom Popravek naslova izredne odpovedi. Res je sicer, da so se tožniku sprva očitale kršitve po 1. alinei (po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), vendar niti iz navedenega vabila niti iz same izredne odpovedi z dne 1. 4. 2011 ne izhaja, da se je očitek tožniku v zvezi z obnašanjem tožnika do dijakinj C.C. in D.D. na bazenu na športnem dnevu dne 16. 3. 2011 nanašal izključno na odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa naj bi se, kot očitno meni pritožnik, nanašal le na preostali dve očitani kršitvi. To izhaja zlasti iz vsebine podane izredne odpovedi. V pisnem popravku izredne odpovedi z dne 7. 4. 2011 je zapisano, da se s popravkom spremeni naslov dokumenta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011 in odpravlja napaka, to je napačna navedba tudi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki v izreku in obrazložitvi (izredne odpovedi) ni navedena. Navedeni popravek, čeprav je bil izdan po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ima le značaj popravnega sklepa in ne popravlja vsebine odpovedi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ga ni mogoče razlagati tako, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi, saj nedvomno ne gre za nedopustno spremembo odpovednega razloga po podaji (in vročitvi) izredne odpovedi tožniku oziroma celo, kot trdi tožeča stranka, za novo odpoved iz popolnoma drugega odpovednega razloga. Ker je takšno stališče tožeče stranke zmotno, saj gre le za (sicer nepotreben) popravek že podane izredne odpovedi, ki nima vsebinskega pomena, so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, povezane s tem. Zlasti ne drži očitek pritožbe, da tožnik ni imel možnosti zagovora oziroma da se je lahko zagovarjal le glede očitanega kaznivega dejanja, ne pa zaradi kršitev, ki naj bi imele naravo kršitev poklicne etike in stroke ter da je sodišče (tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu) odločalo mimo tožbenega zahtevka oziroma da je pri odločanju preseglo okvire odpovednih razlogov. Tožniku se v izredni odpovedi tudi v delu, ki se nanaša na kršitev z dne 16. 3. 2011, očita hujša kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, čeprav se je očitek prvotno nanašal tudi na odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka istega člena ZDR, pa je tožena stranka sama med postopkom izredne odpovedi od njega odstopila. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo.

Pritožba neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje glede kršitve z dne 16. 3. 2011, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma niti o tem, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti, niti o tem, da je bila storjena naklepno. V postopku se je tožnik zagovarjal, da je glede dotikov in dogajanju v bazenu šlo za igro, brez spolne motivacije, vsebini pisne izjave dijakinj pa ni nasprotoval in je ni ocenil kot neresnično. Četudi tožnik pri svojem ravnanju ni bil spolno motiviran, se je kot odrasel moški in kot profesor moral in mogel zavedati, kako lahko njegovo obnašanje vpliva na mladostnike. Tožnikovo ravnanje v bazenu je bilo v nasprotju s splošnim načelom o prepovedi nadlegovanja in v nasprotju s temeljnimi cilji vzgoje in izobraževanja, določenim s specialnimi predpisi za področje vzgoje in izobraževanja ter temeljnimi pravicami otrok po Konvenciji o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi tožnika, kar pravilno izpostavlja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tožnik se je nedvomno zavedal, da je s svojim obnašanjem in ravnanjem v bazenu do dijakinj posegel v njuno intimno sfero in integriteto na nesprejemljiv način. Zlasti iz pisne izjave dijakinj, pa tudi iz drugih izvedenih dokazov (zaslišanja prič, ravnateljice, listinskih dokazov) pa je tudi mogoče povzeti, da sta dijakinji tožnikovo ravnanje in obnašanje doživljali kot poseg v njuno spolno integriteto in sta bili zaradi tega prizadeti, da sta se bali tožnika ponovno srečati v šoli ali izven šole oziroma da sta izpostavili kot problem bojazen, da bi jih tožnik kot profesor učil, če bi prišlo do nadomeščanja pri pouku. Sodišče prve stopnje je natančno razčistilo vse okoliščine historičnega dogodka z dne 16. 3. 2011, in sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno. Nobenega dvoma ni o tem, da je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, čeprav se je sodišče prve stopnje oprlo na pisno izjavo dijakinj in jih ni neposredno zaslišalo. Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 236.a členu ZPP, ker sodišče dijakinj ni zaslišalo, vendar teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, ker tožeča stranka kršitve ni uveljavljala predhodno, to je najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se dokazovanje sklene in da se ostali dokazni predlogi (med njimi tudi predlog za zaslišanje dijakinj C.C. in D.D.) zavrnejo. Zato pritožbeno sodišče glede na določbo 286.b člena ZPP sklicevanja na to kršitev v pritožbi ne more upoštevati, ker ni dvoma, da bi tožeča stranka to kršitev lahko uveljavljala predhodno.

Tožnikovo ravnanje in obnašanje do mladoletnih dijakinj v bazenu je bilo, kot je že navedeno, v nasprotju s splošnim načelom o prepovedi nadlegovanja in v nasprotju s temeljnimi cilji vzgoje in izobraževanja, ter temeljnimi pravicami otrok po Konvenciji o otrokovih pravicah, ki nedvomno zavezuje tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je očitano kršitev pravilno ocenilo tudi kot ravnanje, ki je v nasprotju s Kodeksom izobraževalne internacionale o poklicni etiki in s tem v zvezi izpostavilo določbe 10. poglavja, čeprav tožeča stranka kodeks šteje kot neobvezujoč sklop pravil oziroma zaželenih ravnanj, ki ga je sprejelo sindikalno združenje in katerega namen ni ustvarjanje neposrednih obveznosti za delavce. Nedvomno pedagoških delavcev ne zavezujejo le določbe KZ-1, ampak tudi navedena splošna pravila obnašanja in ravnanja v procesu izobraževanja in vzgoje otrok in mladostnikov, čeprav ne gre za neposredno določene delovne obveznosti, zato pritožbi tudi s tem v zvezi ni mogoče pritrditi.

Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.