Jedro

Predhodna odločitev o izdani začasni odredbi v konkretni zadevi ni ovira za obravnavanje novega predloga za izdajo začasne odredbe, saj je predlagatelj utemeljeval izdajo začasne odredbe z okoliščinami, ki so nastale po trenutku izdaje začasne odredbe.

Pritožbene navedbe ne vzpostavljajo dvoma o tem, da začasna dodelitev otrok v vzgojo in varstvo materi ter obseg stikov, ki je bil določen z začasno odredbo z dne 11. 9. 2019, otrok ne ogroža. Odločitev, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otrok, oziroma pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za optimalni psihosocialni razvoj otrok ter kakšen bo najustreznejši obseg stikov med otrokom in staršem, ki mu otrok ne bo zaupan v varstvo in vzgojo, pa bo predmet presoje v končni odločbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za spremembo že izdane začasne odredbe z dne 11. 9. 2019, ker naj bi po izdaji navedene začasne odredbe nastopile spremenjene okoliščine.

2. Proti navedeni odločitvi se je pravočasno pritožil toženec. Meni, da je izpodbijani sklep neutemeljen, nepravilen, nezakonit in v nasprotju z Ustavo RS. Tako sodišče kot CSD sta prezrla predložene zdravniške izvide, iz katerih izhajajo zdravstvene težave in bolezni otrok, ki so se intenzivirale po izdaji začasne odredbe z dne 11. 9. 2019. CSD ni podal mnenja o tem, kako je s sedanjim režimom ogrožena hči A., kateri se je zdravstveno stanje znatno poslabšalo. Od izdaje začasne odredbe doživlja epileptične napade, obolela je tudi za virozo. Dejstvo je, da je za oba otroka hkrati zaradi hčerine bolezni zelo težko poskrbeti. V primeru, da bi bil N. več časa pri očetu, bi mati imela več časa za A. Niti sodišče niti CSD se nista opredelila do spremenjene delovne obveznosti tožnice. Sodišče tudi nikjer ni upoštevalo dejstva, da je bila A. v novembru v šoli samo 4 dni. Toženec vztraja pri tem, da pri hčeri ne bi prišlo do pleničnega izpuščaja, če bi mati primerno poskrbela za njeno higieno. Tudi do epileptičnih napadov verjetno ne bi prišlo, če bi bila hči bolj spočita in bi več spala.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb ZIZ je potrebno upoštevati določbi ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP) in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (drugi odstavek 319. člena ZPP), zaradi preprečevanja možnosti obstoja nasprotujočih si odločb in s tem uresničevanja načela pravne varnosti. Predhodna odločitev o izdani začasni odredbi v konkretni zadevi ni ovira za obravnavanje novega predloga za izdajo začasne odredbe, saj je predlagatelj utemeljeval izdajo začasne odredbe z okoliščinami, ki so nastale po trenutku izdaje začasne odredbe z dne 11. 9. 2019. 6. Z začasno odredbo z dne 11. 9. 2019 je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti mladoletna otroka pravdnih strank začasno dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici ter stike med mladoletnim N. in tožencem določilo tako, da potekajo vsak drugi teden od nedelje do nedelje, stiki toženca z mladoletno A. pa vsak drugi konec tedna od petka od 16. ure do nedelje do 19. ure ter vsako sredo po vrtcu do četrtka zjutraj, ko mladoletno A. toženec pospremi v vrtec (od 1. 9. 2019 A. hodi v šolo). Praznike in počitnice med šolskim letom otroka preživljata izmenjaje pri vsakem od staršev, poletne počitnice pa pri vsakem strnjeno skupaj po 14 dni. Zaradi novega režima stikov pravdnih strank z otrokoma naj bi po navedbah toženca prišlo do poslabšanja zdravja otrok, ker tožnica nima časa, da bi kvalitetno poskrbela za oba otroka, če sta hkrati pri njej, in ker je tožnica iz šesturne dnevne delovne obveznosti prešla na osemurno. Toženec je zato predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se začasno mladoletnega otroka N. dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, mladoletno A. pa v varstvo in vzgojo materi. Med pravdnima strankama in otrokoma bi se določili stiki tako, da stiki med N. in njegovo materjo potekajo vsak prvi in tretji konec tedna od petka od 16. ure, ko ga oče pripelje na stik na materin dom, do nedelje do 19. ure, ko ga oče pride iskat, in vsak torek po šoli, ko gre N. k mami in pri njej prespi ter gre v sredo zjutraj v šolo. Stiki med A. in očetom pa bi potekali vsak prvi in tretji konec tedna od petka od 16. ure, ko jo oče pride iskat k materi na dom, do nedelje do 19. ure, ko jo oče pripelje nazaj, ter vsako sredo po šoli, ko jo oče prevzame in v četrtek zjutraj pelje v šolo. Praznike in počitnice med šolskim letom bi otroka preživljala izmenjaje pri vsakem od staršev, poletne počitnice pa tako, da bi bil prvih 10 dni N. z očetom, A. z mamo, drugih 10 dni bi bila otroka z očetom, tretjih 10 dni pa z materjo, četrtih 10 dni bi bila A. z očetom, N. pa z mamo, petih 10 dni bi bila otroka z očetom in šestih 10 dni zo materjo.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o zavrnitvi predlagane spremembe začasne odredbe, s katero bi se mladoletni N. začasno dodelil v varstvo in vzgojo tožencu ter določil drugačen režim stikov, utemeljeno oprlo na mnenje CSD ter spisovno dokumentacijo, ki je prvemu sodišču omogočila zgoraj navedeno odločitev. V nasprotju s pritožbeno navedbo se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do s strani toženca predložene zdravstvene dokumentacije.

8. Neutemeljeno toženec očita, da se niti sodišče niti CSD nista ukvarjala z A., ki ima hude zdravstvene težave. Dejstvo je, da je toženec smiselno predlagal spremembo dne 11. 9. 2019 izdane začasne odredbe le glede mladoletnega N., saj je njegov predlog, da se A. začasno dodeli v varstvo in vzgojo materi, enak izdani začasni odredbi. Prav tako se v bistvenem njegov predlog glede stikov z A. ne razlikuje od stikov, ki jih je sodišče odredilo z izdano začasno odredbo, zato je jasno, da sta se tako sodišče prve stopnje kot CSD ukvarjala pretežno z oceno, ali je mladoletni N. s tem, ko je bil začasno dodeljen v vzgojo in varstvo materi ter z začasno urejenim režimom stikov z očetom, ogrožen.

9. Toženčeve navedbe o neustreznem ravnanju matere, ki naj bi se kazale v poslabšanju zdravja otrok, so dokazno nepodprte. Iz ambulantnih izvidov, ki jih je predložil toženec, ne izhaja, da bi bile zdravstvene težave otrok posledica neustrezne skrbi tožnice. Napad tesnobe, ki ga je N. doživel po izdaji začasne odredbe dne 2. 10. 2019, ko je bil pri materi, je, kot izhaja iz podatkov spisa, bolj posledica neustrezne medsebojne komunikacije ter napetosti med staršema in ne dejstva, da je bil otrok z začasno odredbo dodeljen v vzgojo in varstvo tožnici.

10. Pritožbene navedbe ne vzpostavljajo dvoma o tem, da začasna dodelitev otrok v vzgojo in varstvo materi ter obseg stikov, ki je bil določen z začasno odredbo z dne 11. 9. 2019, otrok ne ogroža. Odločitev, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otrok, oziroma pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za optimalni psihosocialni razvoj otrok ter kakšen bo najustreznejši obseg stikov med otrokom in staršem, ki mu otrok ne bo zaupan v varstvo in vzgojo, pa bo predmet presoje v končni odločbi.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).