Jedro

Vlaganje posameznega zunajzakonskega partnerja brez soglasja drugega partnerja v skupno nepremično premoženje po razpadu zunajzakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati. Res se zaradi kasnejših vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 996/6 (dvorišče in poslovna stavba), vl. št. 1369, k.o. ..., do 1812/10000, in solastnica nepremičnin parc. št. 5 (hiša), 6/3 (dvorišče in drvarnica) in 4/2 (travnik), vse vl. št. 1112, k.o. ..., do 2416/10000, ter tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, celotna obrazložitev je pristranska in zanika vse, kar je toženi izpovedal in predložil v postopku. Čeprav predložene listine in izpovedbe strank dokazujejo, da sta stranki leta 1989 oziroma 1991 sklenili sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, je sodišče obrazložilo, da takega sporazuma ni bilo oziroma da se ta ne nanaša na nepremičnine. Po mnenju toženca je zmoten tudi zaključek prvostopenjskega sodišča glede ničnosti sporazuma, saj je bil sporazum sklenjen po prenehanju življenjske skupnosti, zato sodna overitev sporazuma ni bila potrebna. Drugostopenjskemu sodišču pa očita procesno kršitev, ker se do vprašanja obličnosti sporazuma sploh ni opredelilo. Meni tudi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in se ju ne da preizkusiti, saj se sodišči nista opredelili do prvega sporazuma iz leta 1989 in tudi nista izvedli dokazov v zvezi z veljavnostjo sklenjenega sporazuma. Izpoved tožnice, da je plačanih 80.000,00 DEM štela za poplačilo nepremičnega premoženja, sta sodišči interpretirali napačno, ko sta zaključili, da je s tem verjetno mislila na nepremičnino, ki si jo je z denarjem kasneje kupila in se vanjo vselila. Stranki sta namreč sklenili, da sami rešita problem skupnega premoženja, zato se je tožnica po temeljitem premisleku odločila, da sprejme delež v denarju (80.000,00 DEM) in v dobrinah, naštetih v sporazumu. S sklenjenim sporazumom je po toženčevem mnenju torej prišlo do razdelitve vsega skupnega premoženja, tožničin zahtevek, ko uveljavlja nekaj, kar je že dobila, pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Sodišči bi morali pri obravnavi stvarnopravnega zahtevka upoštevati tudi, da je toženec tožnici po razpadu skupnosti kupil hišo, in bi morali to hišo oceniti. Upoštevati bi morali tudi dejstvo, da je bilo po prenehanju njune skupnosti vse, kar sta v času skupnega življenja vložili v nepremičnino v S., spremenjeno in porušeno, zato gre tožnici le obligacijski zahtevek. Ker je tožnica šele po desetih letih od prenehanja njune skupnosti vložila tožbo, je izvedenec svoje delo opravil pod vtisom zaznavanja obsega in kvalitete nepremičnin v času cenitve in si nepremičnin v času sklenitve sporazuma med strankama sploh ni mogel predstavljati. Meni, da je bilo v njegovo škodo sojeno tudi iz razloga, ker sodnica, ki je zaključila postopek, ni zasliševala prič, ki so pričale na strani tožnice, in tako ni mogla ugotoviti, da so vse zlonamerno in neresnično izpovedovale zoper toženca.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - da sta pravdni stranki od julija 1979 do 20. 9. 1991 živeli v življenjski in ekonomski skupnosti (zunajzakonska skupnost), - da sta v letu 1989 v B. kupili staro župnišče z zemljiščem in takoj po nakupu začeli z rekonstrukcijo objekta; kupnino in obnovo objekta sta financirali iz dohodka od dejavnosti skupne obrtne delavnice, - da je toženec leta 1985 na podlagi darilne pogodbe od svojih staršev prejel zemljišče v S., na katerem sta stranki nad zemljanko zgradili delavnico (poslovni objekt) ter klet prizidka delavnice; dela so bila financirana iz skupnih prihrankov, - da sta njuna prispevka k premoženju, ustvarjenem v času skupnega življenja, izenačena (prva tri leta skupnosti je bil zaposlen le toženec, vendar je tožnica ves čas sama skrbela za gospodinjstvo in skupno hčer; v letu 1983 je tožnica odprla svojo obrtno delavnico, leta 1985 pa sta ustanovila skupno obrtno delavnico z enakimi deleži; pri obnovi in gradbenih delih sta sodelovala oba), - da sta v letu 1991 o b razpadu skupnosti stranki sklenili sporazum z naslovom „Spisek blaga in denarja ter obveznosti, ki pripadajo tožnici, in spisek obveznosti toženca do tožnice ob razdružitvi izvenzakonske zveze“, - da sporazuma ni overil sodnik, sporazum pa se ni nanašal na nepremičnine, ustvarjene v času njune skupnosti, - da znesek 80.000 DEM, ki ga je po sporazumu prejela tožnica, pomeni le delitev skupaj prihranjenih sredstev, in ne izplačilo tožničinega deleža na nepremičninah, - da toženec po tožničinem odhodu ni porušil celotne delavnice, - da je po razpadu skupnosti toženec z delom prispeval k povečanju vrednosti nepremičnine v B., ob delavnici v S. pa je zgradil stanovanjsko hišo in s tem povečal tudi vrednost te nepremičnine, - da vrednost tožničinega solastniškega deleža na nepremičnini v B. predstavlja 24,16 % sedanje vrednosti nepremičnine, da vrednost tožničinega solastniškega deleža na nepremičnini v S. predstavlja 18,12 % sedanje vrednosti nepremičnine.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. 8. Na osnovi izvedenega dokaznega postopka, zlasti ob ugotovitvi, da nepremičnine v sporazumu, ki sta ga stranki sklenili leta 1991 ob razpadu zunajzakonske skupnosti, sploh niso omenjene, sta nižji sodišči zaključili, da se sporazum ni nanašal na delitev nepremičnega skupnega premoženja, tako da sta nepremičnini, ki sta predmet te pravde, ostali nerazdeljeni. Glede na to, da ugotavljanje vsebine pogodbe (konkretnih in posamičnih pogodbenih določil) ter okoliščin, v katerih je bila pogodba sklenjena, predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, so revizijske trditve, ki takšnim dejanskim zaključkom nasprotujejo, nedovoljene. Na očitke, da je s sklenjenim sporazumom prišlo do razdelitve celotnega skupnega premoženja, ter da je bil prispevek tožnice na nepremičninah v B. in S. poravnan z izplačanim zneskom 80.000,00 DEM, revizijskemu sodišču zato ni potrebno odgovarjati. Tudi s trditvijo, da je sodišče zagrešilo procesno kršitev, ko je izpoved tožnice v zvezi z izplačilom zneska 80.000,00 DEM interpretiralo drugače, kot izhaja iz izvedenih dokazov, toženec dejansko izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, s čimer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje.

Ker se sporazum iz leta 1991 ni nanašal na nepremično skupno premoženje, ki je predmet te pravde, se sodiščema z morebitno neveljavnostjo sporazuma zaradi pomanjkljive obličnosti niti ni bilo potrebno ukvarjati in v zvezi s tem izvajati kakršnihkoli dokazov. Zato višje sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do vprašanja veljavnosti sporazuma iz leta 1991 ni opredelilo. Glede na povedano, se sodiščema tudi ni bilo potrebno opredeljevati do prvega sporazuma iz leta 1989, ki je bil samo osnova za sprejem sporazuma iz leta 1991. Tudi v reviziji izražen dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja pomeni uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa revizije, kot že rečeno, ni mogoče vložiti.

9. Neutemeljen je tudi toženčev očitek, da je bilo sojeno v njegovo škodo, ker sodnica, ki je zaključila postopek, ni zasliševala prič, ki so pričale na strani tožnice. Glede na to, da je bila zadeva predodeljena drugemu sodniku posamezniku, je sodišče glavno obravnavo dne 6. 3. 2006 opravilo znova. V soglasju s strankama je prebralo izpovedbe zaslišanih prič (tretji odstavek 302. člena ZPP) ter s tem zadostilo načelu neposrednosti. V kolikor pa toženec izpostavlja, da je zaradi spremembe sodnice prišlo do zmotne presoje verodostojnosti prič, izpodbija dokazno oceno, s čimer ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Ker lahko sodišče nudi sodno varstvo le v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), se tudi nadaljnje revizijske trditve, da bi morali sodišči pri obravnavi stvarnopravnega zahtevka upoštevati hišo, ki naj bi jo toženec kupil tožnici po razpadu skupnosti, izkažejo za neutemeljene.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišči pravilno uporabili določilo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki izenačuje pravne posledice dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, s posledicami, ki nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze. Ob ugotovitvi, da je bilo sporno nepremično premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, sta sodišči pravilno šteli, da sta nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). P ravilno sta tudi presodili, da sta stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti v enaki meri prispevali k nepremičnini v B. ter da je podarjeno zemljišče kot posebno premoženje toženca odločilno vplivalo na njegov večji delež na nepremičnini v S.

Večji solastniški delež sta sodišči tožencu prisodili tudi na račun naknadnih vlaganj v skupno nepremično premoženje.

Takšno materialno izhodišče je sicer zmotno, a ni v škodo revidentu.

Vlaganje posameznega zunajzakonskega partnerja brez soglasja drugega partnerja v skupno nepremično premoženje po razpadu zunajzakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati. Res se zaradi kasnejših vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.

Ker pa materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v revidentovo škodo, revizijsko sodišče odločitve ni spremenilo (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.