Jedro

V denacionalizacijskem postopku se upravni organ ne more spuščati v zakonitost akta o podržavljenju, ker za to ni podlage v ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 6.1.1994.

Obrazložitev

Sekretariat za kmetijstvo občine je s sklepom z dne 21.9.1992 zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč parc. št. 933/1, 934/1, 3110, 933/87, 933/88 in 933/56 z obrazložitvijo, da tožniki oziroma njihovi pravni predniki kot udeleženci bivše agrarne skupnosti v času podržavljenja niso bili vknjiženi kot lastniki podržavljenih zemljišč, ampak je bila vknjižena lastninska pravica v korist naselja ... Zato po 9. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I) tožniki niso upravičenci do denacionalizacije.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo "lastnikov bivše agrarne skupnosti". V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bilo nacionalizirano premoženje naselja ..., naselje pa ni pravna oseba, zato ne more biti stranka v upravnem postopku (50. člen zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Ker je prvostopni organ že uvedel ugotovitveni postopek, bi moral sicer zahtevek zavrniti, vendar ta napaka ni taka, da bi vplivala na odločitev o stvari.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbena razloga kršitve pravil postopka ter zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vlagatelj denacionalizacijskega postopka ni naselje ..., kot to zmotno ugotavlja tožena stranka, saj so zahtevek vložili V.R. in drugi tožniki, oziroma lastniki spornih zemljišč. Na obravnavanih kmetijskih zemljiščih je v času podržavljenja sicer bila vknjižena lastninska pravica na ime naselje ..., vendar zemljiškoknjižno stanje ni ustrezalo dejanskemu stanju. Dejanski lastniki podržavljenih zemljišč so bili tožniki oziroma njihovi pravni predniki. Sporna kmetijska zemljišča so bila po delilnem načrtu deljena že v letu 1887 in odtlej in vse do podržavljenja so tožniki oziroma njihovi pravni predniki uživali zemljišča po razdeljenih parcelah kot svoj svet. Tako so vsak na svojem zemljišču sekali les, grabili steljo in gospodarili ter razpolagali z njimi kot lastniki, zgolj iz praktičnih razlogov pa so za izvajanje paše bila dogovorjena skupna pravila in deležne pravice. To bi tožniki lahko dokazali, če začet postopek na prvi stopnji ne bi bil nezakonito "prekinjen". Menijo, da je njihov zahtevek na vrnitev podržavljenih zemljišč utemeljen po ZDen, kakor tudi na predvideno ureditev zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih dokazov v upravnih spisih te zadeve izhaja, da so zemljišča, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka tožnikov, podržavljena kot premoženje agrarne skupnosti naselja ... po 1. členu zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47). Citirani zakon o agrarnih skupnostih je naveden v 6. točki 3. člena ZDen kot pravna podlaga za denacionalizacijo. ZDen tudi določa kdo so denacionalizacijski upravičenci po določbah tega zakona (3. člen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, Uradni list RS, št. 13/93). Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da so zahtevek za denacionalizacijo spornih zemljišč vložili tožniki, torej fizične osebe in Župnijski urad, in njihov zahtevek je organ prve stopnje zavrgel na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP. Po podatkih poslanih upravnih spisov, so pritožbo zoper sklep prve stopnje po pooblaščencu vložili navedeni tožniki.

Pismena upravna odločba obsega uvod, izrek in obrazložitev (3. odstavek 206. člena ZUP). Uvod odločbe med drugim obsega tudi ime stranke in njenega morebitnega pooblaščenca (1. odstavek 207. člena ZUP). V obravnavani zadevi v uvodu odločbe ni konkretizirano, o čigavi pritožbi je odločeno, saj je le navedeno, da se odločba izdaja na pritožbo "lastnikov bivše agrarne skupnosti". Zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti, o čigavi pritožbi je odločeno, oziroma ali je tožena stranka dejansko odločila o pritožbi navedenih tožnikov. Čeprav ta podatek spada v uvod odločbe, ta okoliščina tudi ni razvidna iz drugih delov odločbe, s čemer so bila kršena pravila postopka.

Tožena stranka nadalje sicer pravilno ugotavlja, da je po podatkih upravnih spisov bilo podržavljeno premoženje naselja ..., nakar zaključuje, da naselje ni pravna oseba, zato tudi ne more biti stranka v upravnem postopku in na tej podlagi tudi zavrača pritožbo (50. člen ZUP). Ne da bi se sodišče spuščalo v to, da je tudi naselje lahko stranka v upravnem postopku pod pogoji iz 2. odstavka 50. člena ZUP, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne navaja, na podlagi katerih relevantnih okoliščin ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek naselja ..., kaj takega pa tudi ne izhaja iz podatkov upravnih spisov, saj so po podatkih spisov zahteve vložile fizične osebe in Župnijski urad in o zahtevku navedenih je odločil organ prve stopnje. Navedene odločilne dejanske ugotovitve tožene stranke torej ni mogoče preizkusiti (159. člen ZUP), zato je utemeljen tudi ta tožbeni ugovor. Zato bo v ponovnem postopku tožena stranka morala odpraviti vse navedene pomanjkljivosti in ponovno odločiti o vloženi pritožbi.

Načelno izhodišče zakona o denacionalizaciji je, da se denacionaliziran premoženje, ki je bilo podržavljeno s predpisi in načini navedenimi v ZDen, iz katerega izhaja, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Bistveno je torej, komu je bilo premoženje podržavljeno, vendar je zmotno stališče tožeče stranke, da bi v denacionalizacijskem postopku moral organ ugotavljati dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljenju. S tem bi se namreč upravni organ spuščal v zakonitost akta o podržavljenju, za kar pa ni podlage v ZDen. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94), na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa določa možnost ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti ter pogoje in vračanje podržavljenega premoženja agrarnim skupnostim.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.