Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, katere odložitev želita doseči tožeči stranki.

Obrazložitev

Tožba se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prosto, Območne enote Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožečih strank za odlog izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom št. 06122-4692/2006/32-4207 z dne 23. 1. 2009. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bilo predlogu tožečih strank za odlog izvršbe enkrat že ugodeno, saj je obstajala možnost, da bi na podlagi sodne odločbe zemljišče, na katerem stojijo pomožni objekti, ki so predmet izvršbe, prešlo v izključno last tožečih strank. S tem predmetni pomožni objekti namreč ne bi več predstavljali nelegalne gradnje. Prvostopenjski organ meni, da izvršilni postopek v obravnavani zadevi ni vezan na predhodno vprašanje, tožeči stranki pa ne pred izvedbo obravnavanih objektov, ne po njej, nista pridobili soglasja solastnikov zemljišča, kar je eden od pogojev za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega tožeči stranki nista izkazali nastanka težko nadomestljive škode, do katere naj bi prišlo z upravno izvršbo, tako da prvostopenjski organ meni, da ni prav nobenega utemeljenega razloga za nadaljnje odlaganje upravne izvršbe. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0612-311/2008-12 z dne 19. 5. 2010 zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da se na podlagi določbe 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izvršba odloži, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da je zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo in da bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Nobeden od teh pogojev ni izpolnjen, zato je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Da gre in zakaj gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, je prvostopenjski organ ugotavljal pred izdajo izvršilnega naslova, v postopku ugotavljanja utemeljenosti predloga za odlog izvršbe pa se ugotavlja samo, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za odlog izvršbe in nič drugega.

Tožeči stranki se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da v zvezi z lastništvom zemljišča, na katerem stojijo objekti, ki so predmet izvršbe, poteka nepravdni sodni postopek, v katerem pričakujeta pridobitev izključnega lastništva na predmetnem zemljišču. Menita, da je ugotovitev tožene stranke, da izid tega postopka ne predstavlja prehodnega vprašanja, vendar pa bi v primeru, če bi predmetno zemljišče prešlo v last tožečih strank, obravnavani objekti ne bi bili več nelegalni, kontradiktorna. Navajata razloge, iz katerih pričakujeta, da bosta na podlagi nepravdnega postopka pri Okrajnem sodišču v Domžalah opr. št. N 13/2008 pridobila izključno lastništvo na predmetnem zemljišču in menita, da je glede na to upravna izvršba nesmiselna. Glede na navedeno smiselno predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, poleg tega pa naj odloči še, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu z povzeto zakonsko ureditvijo izpolnjujejo vse kriterije za pojem upravnega akta. Te kriterije je po opisani ureditvi mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriterijih so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato ne more šteti akt, ki poleg formalnega ne izpolnjuje tudi materialnega kriterija, s katerim torej ni bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, in tudi ne akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen nekaterih, v ZUS-1 izrecno določenih izjem).

Akt, ki ga tožeča stranka izpodbija s tožbo, je sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe. Ta sklep po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, katere odložitev želita doseči tožeči stranki. S to inšpekcijsko odločbo je bila tožečima strankama naložena obveznost, ki je predmet upravne izvršbe, izpodbijani sklep pa se nanaša zgolj na čas morebitne izvršitve naložene obveznosti po tretjih osebah.

Izpodbijani upravni akt torej ni v ničemer posegel v odločitev o obveznosti tožečih strank, ki izhaja iz materialnega prava, ki je bilo podlaga za izdajo izvršilnega naslova. Povedano drugače: v obravnavani zadevi je bila obveznost odstranitve objektov tožečima strankama naložena izključno z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, z izpodbijanim sklepom pa ni bila ta obveznost ne vzpostavljena, na kakorkoli spremenjena. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta (sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan).

Sodišče je zato v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožečih strank zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tako tukajšnjega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep VS RS I Up 99/2009 z dne 21. 10. 2009).