Jedro

Za to, da bi se na podlagi naknadno ugotovljenih plač (izplačil v obliki vrednostnih papirjev) na novo odmerjena višja pokojnina izplačala za nazaj, ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 1007, da se tožeči stranki pokojnina odmeri od dneva upokojite 21. 3. 1995 dalje od pokojninske osnove, ugotovljene z odločbo Območne enote ... tožene stranke ... z dne 10. 4. 2007 ter, da je tožena stranka dolžna poračunati in izplačati premalo izplačane zneske pokojnine za obdobje od 21. 3. 1995 do 31 5. 2006, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka oz. sklenilo, da te stroške tožnica nosi sama.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožnica ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka pri upoštevanju delnic oz. vrednostnih papirjev pri izračunu pokojninske osnove ni imela enakih meril, saj je dvema delavkama delnice, ki sta jih prejeli kot udeležbo v dobičku v letu 1990, pri izračunu pokojninske osnove upoštevala. Tožnica je predlagala, da sodišče prve stopnje vpogleda v upravna spisa sodelavk, neutemeljeno tega dokaza ni izvedlo, zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in v posledici zmotno uporabilo materialno pravo. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se vsak primer, ob upoštevanju izpolnjenih pogojev, obravnava posebej. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s prvotno odločbo o odmeri starostne pokojnine z dne 31. 5. 1995 oz. 23. 12. 1996 postavilo na stališče, da jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z uporabo izrednih pravnih sredstev, ni pa upoštevalo, da je tožena stranka na račun tožnice obogatena. Zavestno tožena stranka v letu 1995 ni upoštevala dejstva, da so bili od izplačil v vrednostnih papirjih v letu 1990 obračunani in plačani prispevki, s katerimi je nato prosto razpolagala. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožnica utrpela škodo, opisala jo je v 3. točki tožbenega zahtevka, natančno jo je bilo potrebno izračunati s pomočjo izvedenca. Sodišče se o tožničinih navedbah v zvezi z nastalo škodo ni izjasnilo, kar pomeni kršitev postopka. Različna obravnava zavarovancev pomeni kršitev načela enakopravnosti. S sredstvi, ki jih je plačal tožničin delodajalec je tožena stranka razpolagala od leta 1990 dalje, del teh sredstev bi tožnica morala prejeti ob upokojitvi, vendar jih, zaradi nepravilnega ravnanje tožene stranke, ni prejela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe oz. na katere, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica uveljavlja pravico in izplačilo višje starostne pokojnine za nazaj, ob upoštevanju višje pokojninske osnove tudi z vštevanjem vrednostnih papirjev, ki jih je od delodajalca K. d.d. prejela v letu 1990. Tožnici je tožena stranka z dokončno odločbo št. ... z dne 23. 12. 1996 priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 83.828,43 tedanjih SIT na mesec od 31. 3. 1995 dalje. Tožnica je bila pravilno poučena o dopustnosti pravnega sredstva oz. sodnega varstva, dokončne odločbe ni izpodbijala, glede na priznano pravico je postala dokončna in pravnomočna. Dne 26. 5. 2006 je pri toženi stranki vložila pritožbo zoper odločbo, ki ni več veljala, ker je bila z omenjeno dokončno odločbo v reviziji spremenjena, po vsebini pa je zahtevala ponovni izračun oz. odmero pokojnine ter priložila potrdilo delodajalca o izplačilu dela plače v delnicah v letu 1990. Zahtevala je, da se ji, ob upoštevanju izplačila v vrednostnih papirjih, ponovno izračuna pokojninska osnova v najugodnejšem obdobju.

Dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic zavarovancev, kar velja tudi za plačo, se po 1. odstavku 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) v 3. alineji 1. odstavka 43. člena dopušča naknadno spremembo podatkov o plačah, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matično evidenco vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. Glede na predložene nove podatke o izplačilu v obliki delnic ter ob upoštevanju mnenja revizorke matične evidence z dne 18. 7. 2006, priloženega v upravnem spisu, je tožena stranka pravilno upoštevala, da gre za nov postopek, pri izračunu pokojninske osnove za leto 1990 upoštevala celotno obračunano plačo, vključno z izplačilom v obliki delnic ter nato dne 10. 4. 2007 izdala novo odločbo iste številke, potrjeno z izpodbijano dokončno odločbo, po kateri ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 885,99 EUR od 1. 6. 2006 dalje, v reviziji pa je navedeno odločbo potrdila tudi tožena stranka.

Ureditev v 5. delu ZPIZ-1 o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic, nima posebne določbe, ki bi urejala pravice zavarovancev v zvezi s ponovno odmero pokojnine v primeru naknadno izplačanih ali ugotovljenih plač, kot jo je vseboval prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je veljal do 31. 12. 1999. Za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno ugotovljenih plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev, je zato potrebno uporabiti splošne določbe ZPIZ-1, ki urejajo pridobitev, uživanje in izgubo pravic. Tožena stranka o pravicah iz obveznega zavarovanja na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1 odloča ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožnica v vlogi za ponovno odmero pokojnine ter v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni zahtevala obnove postopka in tudi ni navedla nobenih dejstev ter predlagala dokazov, s katerimi bi takšno zahtevo utemeljila. Tudi ob izkazanih pogojih za obnovo postopka v zvezi s pravnomočno odmerjeno starostno pokojnino, pa je potrebno upoštevati določbo 263. člena ZPIZ-1, po kateri odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oz. od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. To določbo je tožena stranka smiselno upoštevala in tožnici priznala pravico do višje pokojnine od 1. 6. 2006, torej od prvega dne naslednjega meseca upoštevajoč, da je novo zahtevo vložila 26. 5. 2006. Za novo odmero višje starostne pokojnine za nazaj, zgolj na podlagi naknadno ugotovljenih plač ni zakonske podlage, tožena stranka je z izdajo izpodbijane dokončne odločbe, ob smiselni uporabi določbe ZPIZ-1 o učinku obnove postopka, ravnala v korist tožnice in pri tem tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno upoštevala načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerih so pravice odvisne od plačanih prispevkov, ti pa od višine dohodkov, od katerih so bili prispevki obračunani in plačani.

Pritožba toženi stranki očita nezakonito ravnanje, posledica naj bi bila obogatitev toženke in povzročitev škode tožnici. Zavod po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) je potrebno za obstoj odškodninske odgovornosti dokazati nastanek škode kot posledice protipravnega ravnanja in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke oz. njenih organov in nastalo škodo v smislu 148. člena OZ. Da se lahko tožena stranka razbremeni odgovornosti zaradi morebitnega protipravnega ravnanja, sodišče pa o takem zahtevku odloči, mora tožeča stranka podati zadostno trditveno podlago v izkaz obstoju obligatornih elementov odškodninske odgovornosti in tudi predlagati ustrezne dokaze. Tožena stranka je prvotno odločbo o odmeri pokojnine izdala na podlagi ureditve v 4. alineji 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), po kateri se za izračun pokojninske osnove niso všteli prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač, primeroma so bile navedene delnice, obveznice, boni. Šele z odločitvijo ustavnega sodišča opr. št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 65/2002) je bilo glede pravic zavarovancev jasno, da se v pokojninsko osnovo všteva tudi del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup v procesu lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala, kar pomeni, da gre za prejemke, ki zavarovancem niso bili izplačani v denarju, temveč v obliki vrednostnih papirjev.

Tožnica dokončne odločbe o odmeri starostne pokojnine z dne 23. 12. 1996 ni izpodbijala. Ob upoštevanju tedanje zakonske ureditve se na protipravnost kot bistveni element odškodninske odgovornosti po mnenju teorije (prispevek prof. dr. Miha Juharta na seminarju odškodninska odgovornost v organizaciji družbe N. d.o.o. dne 15. maja 2008) in tudi po stališču sodne praske (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 in opr. št. II Ips 509/2000 z dne 17. 5. 2001) ne more sklicevati stranka, ki bi lahko v postopku pred pravnomočnostjo odločbe uveljavljala pravna sredstva. Ravnanje tožene stranke, ko je pri izdaji prve odločbe upoštevala tedanjo zakonsko ureditev, za katero je kasneje Ustavno sodišče odločilo, da je bila vsaj deloma v neskladju z ustavo in pokojnino tožnici odmerila na podlagi podatkov iz matične evidence, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni protipravno, odškodninsko odgovornost tožene stranke pa izključuje tudi dejstvo, da tožnica zoper dokončno odločbo ni uveljavljala sodnega varstva.

Neupravičena pridobitev oz. obogatitev je po splošnem pravilu iz 190. členu OZ podana, če oseba nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Podlaga za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja je odločba, ki jo pristojni organ izda v smislu 1. odstavka 207. člena ZUP, na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Podlaga za izplačilo starostne pokojnine tožnici sta pravnomočna odločba z dne 23. 12. 1996 in na podlagi njene nove zahteve izdana odločba 10. 4. 2007. Za prvo odločbo je tožena stranka imela ustrezno pravno podlago, zato ni mogoče trditi, da je z njeno izpolnitvijo tožena stranka obogatena, enako pa tudi ni bila obogatena s kasnejšo odločbo, ki, kot je bilo že navedeno, lahko učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, sodišče druge stopnje je neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.