Jedro

Odločitev je oprta izključno na krivdni princip, pri čemer pa je sodišče prezrlo, da slednji ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč zgolj vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Drži sicer, da dolžnik v predhodnem postopku ni odgovoril na poziv sodišča k izjavi, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev, ter tudi ni postopal skladno s 133.a členom ZIZ (to je ugovorno ostalo neprerekano), kar je upnika na nek način prisililo k vložitvi predloga po 134. členu ZIZ. Vendar pa je ob tem treba tudi upoštevati, da je dolžnik vse razloge za svoje neizvrševanje sklepa o izvršbi pojasnil v ugovoru v tem postopku in se je upnik torej s temi razlogi v ugovornem postopku seznanil, dolžnikovim navedbam je v celoti nasprotoval in vztrajal pri izvršbi, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe v večinski meri utemeljene. Ob takem izidu postopka pa ni mogoče kot odločilnega sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki je zakrivil obstoječo situacijo in upnika prisilil v izvršbo ter da mu zato ni neutemeljeno povzročil stroškov. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnik uspel z ugovorom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 278,99 EUR stroškov ugovora z dne 8. 6. 2021, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, - v izpodbijani II. točki izreka pa spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor z dne 24. 6. 2021. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (glede zavrnitve dolžnikovega stroškovnega zahtevka za vlogi z dne 12. 7. 2021 in 17. 1. 2022) potrdi.

II. Upnik mora dolžniku v roku 8 dni povrniti 109,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka priglašene v vlogah z dne 8. 6. 2021, 12. 7. 2021 in 17. 1. 2022. II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo stroškov do plačila.

III. Višji zahtevek upnika za povrnitev stroškov, to je stroške priglašene v vlogi z dne 10. 8. 2021, se zavrne.“

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se stroškovni zahtevek upnika v celoti zavrne, stroškovnemu zahtevku dolžnika pa se v celoti ugodi in se upniku v plačilo naložijo vsi dolžnikovi ugovorni stroški v višini 614,98 EUR. Podredno pa dolžnik predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Predmetni izvršilni postopek se vodi zoper dolžnika kot delodajalca A. A., dolžnika iz izvršilne zadeve VL 94163/2015, na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov po 134. členu ZIZ.

7. S sklepom z dne 25. 5. 2021 je sodišče dolžniku v plačilo naložilo znesek 1.081,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 5. 2015 dalje do plačila, znesek 1.112,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 6. 2015 dalje do plačila, znesek 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 9. 2015 dalje do plačila, znesek 103,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 3. 2017 dalje do plačila in stroške predloga 56,00 EUR s pripadki, za primer neizpolnitve v postavljenem roku pa je za te zneske zoper dolžnika dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. 8. Po izvedenem ugovornem postopku je sodišče s sklepom z dne 1. 7. 2022 ugovoru delno ugodilo glede izterjave glavnice nad zneskom 50,52 EUR, glede izterjave vseh zakonskih zamudnih obresti od glavnice in glede izterjave stroškov predloga za izvršbo nad zneskom 62,22 EUR ter v tem obsegu sklep z dne 25. 5. 2021 in že opravljena izvršilna dejanja razveljavilo, predlog za izterjavo na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov zavrnilo in izvršbo ustavilo, v preostalem delu (to je glede izterjave glavnice 50,52 EUR in glede stroškov v višini 62,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je dolžnikov ugovor zavrnilo.

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločalo o stroških ugovornega postopka, kot je to napovedalo že v obrazložitvi sklepa o ugovoru, in sklenilo, da dolžnik svoje stroške ugovornega postopka krije sam, medtem ko mora upniku povrniti njegove stroške odgovora na ugovor.

10. Dolžniku priglašenih stroškov ugovornega postopka sodišče ni priznalo z obrazložitvijo, da mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). V bistvenem je pojasnilo, da dolžnik v predhodnem postopku VL 94163/2015 ni izpolnil obveznosti po prvem in drugem odstavku 133.a člena ZIZ, po katerih bi moral obvestiti sodišče, če takrat, ko je prejel sklep o izvršbi, delavec kot prvotni dolžnik ni prejemal rubljivih prejemkov iz naslova plače in drugih stalnih prejemkov, ali če v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi ni prejel rubljivih prejemkov iz naslova plače ali drugih stalnih prejemkov, prav tako pa se ni odzval na poziv sodišča z dne 22. 10. 2020, da sporoči, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev. Upnik je po mnenju sodišča zato utemeljeno predlagal izdajo sklepa po 134. členu ZIZ. Ugovor dolžnika je bil zaradi varstva njegovih pravic v tem postopku sicer (delno) potreben, vendar pa mu stroški, ki jih je z ugovorom imel, s strani upnika niso bili neutemeljeno povzročeni, saj bi se dolžnik postopku po 134. členu ZIZ in s tem povezanim stroškom lahko izognil s postopanjem skladno s 133.a členom ZIZ oziroma z odgovorom na poziv sodišča z dne 22. 10. 2020. 11. Nadalje je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške odgovora na ugovor z utemeljitvijo, da je upnik ob opozorilu po 58. členu ZIZ in na poziv sodišča na ugovor dolžnika utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Odgovor na ugovor je odraz pravice do enakega varstva pravic, pravici dolžnika, da nasprotuje predlogu in sklepu o izvršbi, pa ustreza pravica upnika, da na dolžnikova ugovorna izvajanja odgovori, potem ko ga sodišče k temu pozove. Če upniku pri odgovoru nastanejo stroški, mu mora nasprotna stranka te stroške povrniti, saj mu jih je povzročila z njegovim procesnim dejanjem. Zaključilo je, da je upnik v odgovoru na ugovor navedel konkretna dejstva, potrebna pri odločanju sodišča, zato je njegove stroške prepoznalo kot potrebne (peti odstavek 38. člena ZIZ), predmetni postopek pa je bil uveden zaradi neaktivnosti dolžnika samega.

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izhodišče sodišča prve stopnje napačno. Odločitev je namreč oprta izključno na krivdni princip, pri čemer pa je sodišče prezrlo, da slednji ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč zgolj vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.1 Drži sicer, da dolžnik v predhodnem postopku VL 94163/2015 ni odgovoril na poziv sodišča k izjavi, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev, ter tudi ni postopal skladno s 133.a členom ZIZ (to je ugovorno ostalo neprerekano), kar je upnika na nek način prisililo k vložitvi predloga po 134. členu ZIZ. Vendar pa je ob tem treba tudi upoštevati, da je dolžnik vse razloge za svoje neizvrševanje sklepa o izvršbi pojasnil v ugovoru v tem postopku in se je upnik torej s temi razlogi v ugovornem postopku seznanil, dolžnikovim navedbam je v celoti nasprotoval in vztrajal pri izvršbi, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe v večinski meri utemeljene (kot rečeno, je od izterjevanih 2.428,15 EUR s pripadki sklep po 134. členu ZIZ po končanem ugovornem postopku ostal v veljavi le za glavnico 50,52 EUR in za stroške 62,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Ob takem izidu postopka pa ni mogoče kot odločilnega sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki je zakrivil obstoječo situacijo in upnika prisilil v izvršbo ter da mu zato ni neutemeljeno povzročil stroškov. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnik uspel z ugovorom.2

13. Glede na izid postopka je torej dolžnik po tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in po šestem odstavku 38. člena ZIZ upravičen do povrnitve svojih ugovornih stroškov. Višje sodišče mu je ob tem priznalo le stroške samega ugovora z dne 8. 6. 2021, ne pa tudi stroškov nadaljnjih vlog z dne 12. 7. 2021 in 17. 1. 2022. V teh vlogah namreč dolžnik prilaga le slovenski prevod listinskega dokaza, ki ga je predložil že v ugovoru, ter podaja svoja pravna naziranja glede temelja terjatve in polemizira z navedbami upnika iz odgovora na ugovor in vloge z dne 10. 8. 2021, take navedbe pa v bistvenem h končni odločitvi sodišča o ugovoru niso pripomogle, zato dolžnik stroške teh dveh vlog krije sam (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Za ugovor z dne 8. 6. 2021 pa je dolžnik upravičen do priglašenih 300 točk za sestavo ugovora, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV ter sodno takso, skupaj 278,99 EUR s pripadki.

14. Ob upoštevanju pojasnjenih izhodišč in večinskega uspeha dolžnika z ugovorom je nadalje zaključiti, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na dolžnikov ugovor (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

15. Po pojasnjenem je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 278,99 EUR stroškov ugovora z dne 8. 6. 2021, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, v izpodbijani II. točki izreka pa spremenilo tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor z dne 24. 6. 2021 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (glede zavrnitve dolžnikovega stroškovnega zahtevka za vlogi z dne 12. 7. 2021 in 17. 1. 2022) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnik je s pritožbo delno uspel, zato mu mora upnik povrniti njegove pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kot vrednost spornega predmeta za odmero stroškov je višje sodišče upoštevalo znesek 838,98 EUR (kar je seštevek stroškov, ki jih je dolžnik zahteval v svojih treh vlogah, in stroškov, ki jih je sodišče za njegovo vlogo priznalo upniku). Za sestavo pritožbe bi tako dolžniku pripadala nagrada 200 točk, povečana za 2% materialne stroške in 22% DDV ter sodno takso, skupaj 182,33 EUR, glede na 59,95% uspeh s pritožbo ((278,99 EUR + 223,99 EUR) / 838,98 EUR) pa mu mora upnik v roku 8 dni povrniti 109,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

17. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sklep II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010, VSL sklep I Ip 499/2015 z dne 1. 4. 2015. 2 Prim. VSL sklep II Ip 4262/2015 z dne 16. 3. 2016.