Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožene stranke o soprispevku oškodovanca, kar pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 8.893,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.215,84 EUR od 27. 6. 2013 do plačila in od zneska 1.677,37 EUR od 29. 1. 2014 do plačila, v roku 15 dni (1. točka izreka), ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 395,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi tožeča stranka enkrat trdila, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi slabe osvetljenosti, drugič zaradi manjkajoče granitne kocke in tretjič zaradi tega, ker tožena stranka ni redno pregledovala javnih površin. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je oškodovanec H. A. padel zaradi manjkajoče granitne kocke v eni od kamnitih stopnic (da se mu je zvrnil gleženj in je padel na hrbet). Obenem je tožeča stranka zatrjevala, da je do škodnega dogodka prišlo v mesecu januarju 2011 ob 6.40 uri zjutraj, ko je bila zaradi teme slaba vidljivost, stopnišče pa ni bilo osvetljeno, s čimer je tožeča stranka smiselno zatrjevala razlog, da oškodovanec manjkajoče granitne kocke ni opazil. Poleg tega je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je opustila urejanje oz. vzdrževanje javne poti.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni bilo ne zatrjevano, ne dokazano, da bi manjkala granitna kocka. To je namreč bilo zatrjevano in tudi dokazano, saj je sodišče prve stopnje resničnost tega dejstva ugotavljalo (in ugotovilo) z zaslišanjem oškodovanca H. in očividca B. Dokazanost tega dejstva pa izhaja tudi iz izpolnjenega vprašalnika tožene stranke z dne 4. 4. 2013 (priloga A2 spisa), kar je tožeča stranka predlagala kot dokaz teh njenih trditev (prim. drugo stran list. št. 1 spisa). Nenazadnje višje sodišče pripominja, da se na ta vprašalnik sklicuje tudi tožena stranka, ko v nadaljevanju pritožbe navaja, da je oškodovanec spregledal manjkajočo granitno kocko, ker je bil nepozoren. V tem delu si pritožbene navedbe tožene stranke nasprotujejo.

7. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila vidljivost na stopnišču, kjer je prišlo do škodnega dogodka, slaba. Tožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje, da ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni dokazni oceni izpovedb oškodovanca in očividca B., ker naj bi slednja izpovedovala različno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj nihče od njiju ni izpovedoval, da je bila vidljivost na stopnišču dobra. Oškodovanec H. je izpovedal, da je bila tema in da se ni nič videlo oz. da so se videli le obrisi stopnic (prim. list. št. 23 in 24 spisa), očividec B. pa precej podobno, in sicer, da še ni bil čisto dan in da se ni prav dobro videlo in da je bilo več svetlobe na koncu stopnic, ko prideš na pločnik, na samih stopnicah pa ni bilo veliko svetlobe in nadalje še, da lahko reče, da je bilo temno (prim. list. št. 29 spisa). V izpovedbah očividca B. in oškodovanca H. torej ni najti oprijemljivega nasprotja, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Glede na navedeno so neutemeljene tudi njene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bila vidljivost slaba in da stopnišče ni bilo osvetljeno. Da je bila vidljivost slaba, nenazadnje sama priznava tožena stranka v pritožbi, ko uveljavlja soodgovornost oškodovanca in navaja, da je ta hodil po stopnicah, čeprav ni ničesar videl. 8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker iz priloženih dokazov izhaja drugačna višina terjatve, kot je vtoževana. Nesklepčnost je namreč podana takrat, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj je tožeča stranka navedla vsa pravno odločilna dejstva, zaradi katerih bi - če bi se izkazala za resnična - bil tožbeni zahtevek utemeljen. Da pa iz priloženih dokazov izhaja drugačna višina terjatve, kot je vtoževana, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, pa bi kvečjemu lahko šlo za vprašanje, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe - torej ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku le, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Vendar za nič od tega ne gre v konkretnem primeru.

9. V zvezi s temi pritožbenimi očitki višje sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka vseskozi vtoževala glavnico v višini 8.893,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in torej v glavnici ni upoštevala zastaranih zneskov pod št. 1 - 6 na zahtevku za povračilo škode na prilogi A4 in zneskov pod. št. 1-3 na zahtevku za povračilo škode na prilogi A3). Je pa te zastarane zneske zmotno upoštevala v obrestnem delu zahtevka, ko je zahtevala zakonske zamudne obresti od zneska 7.422,57 (namesto 7.215,84 EUR) in 1.865,32 EUR (namesto 1.677,37 EUR). Seštevek le-teh zneskov, od katerih so zahtevane zakonske zamudne obresti, namreč res daje rezultat v višini 9.287,89 EUR, ki ga kot nasprotje med trditvami in dokazi izpostavlja tožena stranka v pritožbi, in ki je višji od vtoževane glavnice. Vendar pa tožena stranka pozablja, da je tožeča stranka v tem delu umaknila tožbeni zahtevek (po umiku je zahtevala glavnico v enaki višini kot prej, le zneska, od katerih je zahtevala zakonske zamudne obresti, je prilagodila glede na dejansko vtoževano glavnico). Vse to je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so po prepričanju višjega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je ta del izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Pravilno pa tožena stranka opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev v zvezi s soodgovornostjo oškodovanca, s čimer utemeljeno opozarja na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je izostal odgovor na trditve tožene stranke, da so stopnice nizke in kratke, in kdor pade po takšnih stopnicah, mora biti izredno nepreviden ali pa stopnice preskakuje. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je oškodovanec policist, ki je usposobljen še za kaj drugega, kot pa (le) za hojo po stopnicah in da je slednji tam vsak dan hodil v službo, zaradi česar bi moral stopnice dobro poznati. Nadalje je tožena stranka zatrjevala, da je oškodovanec to pot uporabljal, čeprav je vedel, da stopnice niso osvetljene in da manjka granitna kocka, zaradi česar njegovo soodgovornost ocenjuje na najmanj 50 %. Sodišče prve stopnje se do teh pravočasnih in pravnorelevantnih trditev tožene stranke ni opredelilo in ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s soodgovornostjo oškodovanca za škodni dogodek.

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se sodišče prve stopnje opredeli do trditev tožene stranke o soodgovornosti oškodovanca za nastalo škodo (354. člen ZPP). Višje sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj v kolikor bi prvič (in zadnjič) ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s soodgovornostjo oškodovanca in (morebiti) ocenjevalo delež njegovega soprispevka, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno varovano pravico do pritožbe.

12. Glede na sprejeto odločitev je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).