Jedro

Napačno je stališče pritožbe, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožničin primer vendarle uporabljiva, ker da je veljala v času (vročanja) sporne odpovedi oziroma vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Po 44. členu ZUstS se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se IV. točka izreka glasi: ''IV. Tožnika krijeta sama svoje stroške postopka''.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki glede prve tožnice naložilo, da ji je dolžna v roku 8 dni plačati odpravnino v višini 37.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 do plačila; plačati odškodnino zaradi neizrabljenega odpovednega roka v višini 10.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 do plačila; ji obračunati bruto plačo za april 2015 5.325,00 EUR, za maj 2015 5.325,00 EUR in za junij 2015 4.082,50 EUR, plačati razliko davkov in prispevkov ter izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; obračunati še sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 131,41 EUR, odvesti davek in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 13.297,50 EUR (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki glede drugega tožnika naložilo, da mu je dolžna v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 do plačila, v presežku (za 1.000,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo odpravnine v višini 3.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 do plačila; obračunati odškodnino zaradi neizrabljenega odpovednega roka v višini 5.653,12 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 dalje; obračunati bruto plačo za marec 2015 v višini 5.300,00 EUR, za april 2015 v višini 5.300,00 EUR bruto, za mesec maj 2015 v višini 5.300,00 EUR in za junij 4.063,41 EUR, plačati razliko davkov in prispevkov ter izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; povrniti stroške prehrane za marec 2015 v višini 134,64 EUR in za april 2015 v višini 134,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 328,81 EUR, odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje (II. točka izreka). Ugotovilo je še, da ne obstaja terjatev tožene stranke zoper drugega tožnika v višini glavnice 41.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.000,00 EUR od 16. 11. 2012 dalje do plačila, od 5.500,00 EUR od 1. 10. 2014 dalje do plačila, od 7.000,00 EUR od 6. 9. 2014 dalje do plačila, od 9.700,00 EUR od 1. 10. 2014 dalje do plačila, od 11.500,00 EUR od 17. 3. 2015 dalje do plačila (III.točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 3.938,24 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka do plačila (IV. točka izreka), ter da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede prve tožnice se ne strinja z zaključkom sodišča, da tožnici izredna odpoved sploh ni bila vročena, ter da zato ni začela učinkovati. Ne drži, da tožnici zoper to odpoved ni bilo potrebno uveljavljati sodnega varstva. Sodišče je napačno štelo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 23. 6. 2015, z vročitvijo njene izredne odpovedi. Tožena stranka je tožnici izredno odpoved z dne 17. 6. 2015 poslala s priporočeno pošto. Ker pošiljke ni dvignila, se je po tedaj veljavnem 88. členu ZDR-1 štelo, da je vročitev opravljena s 26. 6. 2015. Povratnica je bila priložena odgovoru na tožbo. Ker tožnica odpovedi tožene stranke niti takrat ni izpodbijala, je ta veljavna. Vztraja torej, da je bila ta odpoved veljavna in je posledično neveljavna in brezpredmetna odpoved, ki jo je podala tožnica. Odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017, s katero je bil razveljavljen četrti odstavek 88. člena ZDR-1, v obravnavanem primeru ni možno upoštevati, saj je bila sprejeta šele po prvotni prvostopenjski sodbi. Ustavna odločba je bila izdana skoraj dve leti po sporni odpovedi. Če se ne upošteva četrti odstavek 88. člena ZDR-1, je kršena enakost pred zakonom, saj je bil predpis naknadno spremenjen. V posledici napačne ugotovitve o zakonitosti tožničine odpovedi je sodišče neutemeljeno ugodilo ostalim zahtevkom, ki se nanašajo na odpoved. Tožnica ni upravičena do odpravnine, tudi ne do vtoževanih plač, saj v tem času ni delala, prav tako ni upravičena do regresa za letni dopust. Pritožba zoper odločitev glede drugega tožnika navaja, da mu je sodišče napačno prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, saj ni podan temelj zahtevka. Direktor tožene stranke ga ni šikaniral oziroma nad njim ni izvajal mobinga. Tožnik se skuša zgolj okoristiti na račun tožene stranke. S tem, ko se tožniku ni odrejalo nalog, se je ravnalo v interesu družbe. Ni šlo za izolacijo. Tožnik se po sklenitvi pogodbe o prodaji poslovnega deleža ni držal dogovorjenega. Zato je razumljivo, da je direktor tožene stranke izgubil zaupanje vanj in mu odvzel določena pooblastila. Šlo je za ravnanje direktorja v korist tožene stranke. Ni podana vzročna zveza med ravnanjem direktorja tožene stranke in zatrjevano škodo. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Tožnik ni utrpel praktično nobenih telesnih bolečin ali nevšečnosti pri zdravljenju oziroma je imel vse te težave že pred tem, zato je odškodnina v znesku 500,00 EUR previsoka. Podobno velja tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi tega tožnik ni izkazal. Logično je, da je s tem, ko je odsvojil večinski delež družbe, izgubil tudi odločilni vpliv. Odvzem pooblastil je v veliki meri posledica njegovega ravnanja v škodo tožene stranke. Ni podana protipravnost, saj je direktor celo dolžan odvzeti pooblastila nekomu, ki ravna v škodo družbe. Sodišče je neutemeljeno verjelo izpovedim obeh tožnikov in njunih otrok. Šlo je kvečjemu za medsebojna nesoglasja, za konflikt med strankama pogodbe o prodaji poslovnega deleža. Tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine zaradi neizrabljenega odpovednega roka. Tožena stranka mu je prva odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sicer mu je 11. 6. 2015 podala redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, nato pa 9. 7. 2015 še izredno odpoved zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 1. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je napačno štelo izredno odpoved za nično, ker tožnik v trenutku, ko mu je podala izredno odpoved, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ta odpoved je veljavna in zakonita, sploh ker tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva. Ni upravičen do odpravnine ter odškodnine zaradi neizrabljenega odpovednega roka. Tožniku bi namreč delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo s potekom odpovednega roka. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedi neutemeljeno ugodilo tudi njegovemu zahtevku za plačilo stroškov prehrane za marec in april 2015, saj v tem času ni delal. Tožena stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da ne obstoji terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot nasproti drugemu tožniku. Ne drži, da ni uspela dokazati oškodovanja. Iz mnenja izvedenca avtomobilske stroke in predloženih listin izhaja, da je bila cena vozil (z eno izjemo) nižja od njihove dejanske vrednosti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka ter se zavzema za to, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Poudarja končni uspeh strank v pravdi, ki ga je sodišče ugotovilo v 50 %. Napačno je štelo, da sta tožnika v pritožbenem in ponovljenem postopku uspela v celoti oziroma v pretežnem delu, saj tudi to ne drži. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z odločilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Pritožbeno sodišče o tem primeru odloča drugič. Prvič (takrat je bila na strani tožeče stranke še ena tožnica) je s sodbo in sklepom Pdp 362/2017 z dne 6. 10. 2017 pritožbi druge tožnice v celoti ugodilo, pritožbi tožene stranke pa le delno, zaradi česar je izpodbijani del sodbe delno spremenilo, delno pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotila pritožbenega sodišča, dopolnilo dokazni postopek, nato pa zahtevkom tožnikov deloma ugodilo, glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke pa je ugotovilo, da ta ne obstoji.

6. V prvotnem postopku je glede prve tožnice postala pravnomočna odločitev glede odškodnine zaradi mobinga, predmet ponovljenega postopka je bila tako zlasti ponovna presoja zakonitosti izredne odpovedi tožnice oziroma učinkovanja te odpovedi (v razmerju do izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožnici) ter s tem povezano vprašanje utemeljenosti denarnih terjatev.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica toženo stranko 15. 6. 2015 pozvala na odpravo kršitev, poziv je 16. 6. 2015 vročila toženi stranki in o tem obvestila Inšpektorat RS za delo. Dne 22. 6. 2015 je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (med drugim iz razloga neizplačila plač najmanj za meseca marec in april 2015), ki je bila toženi stranki vročena 23. 6. 2015. Tožena stranka je tožnici 17. 6. 2015 podala in priporočeno po pošti odposlala izredno odpoved (zaradi neupravičene odsotnosti od 1. 4. 2015 dalje). Tožnica je bila o tej pošiljki obveščena 18. 6. 2015, dejansko pa z njo ni bila seznanjena. Ker je ni dvignila, je bila 14. 7. 2015 vrnjena odvetniku tožene stranke z oznako "ni dvignil". Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) štela, da je bila vročitev izredne odpovedi tožnici opravljena s fikcijo vročitve po preteku osmih dni od prvega poskusa vročitve (26. 6. 2015) ter da je učinkovala s 1. 4. 2015. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nima pravnega učinka. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožnica to odpoved izpodbijati v sodnem sporu, ter da je zaradi tožničine pasivnosti postala ta odpoved veljavna, brezpredmetna pa izredna odpoved, ki jo je podala tožnica. Tožnica je namreč sama podala izredno odpoved že 22. 6. 2015, pred zatrjevanim učinkovanjem izredne odpovedi (26. 6. 2015), ki jo je tožnici podala tožena stranka. Tožena stranka tako neutemeljeno navaja, da je kršena enakost pred zakonom, če se skoraj dve leti po sporni odpovedi upošteva odločba U-I-200/15-21 z dne 16. 3. 2017, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Navedena odločba bi lahko bila ključna, če bi bilo v obravnavanem primeru sporno le vprašanje pravilnega vročanja izredne odpovedi delodajalca po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 (kar je v praksi relevantno zlasti z vidika pravočasnega izpodbijanja odpovedi v roku iz 200. člena ZDR-1), ki pa ni toliko pomembno kot vprašanje, katera odpoved je začela učinkovati prej, delavčeva ali delodajalčeva.

9. Vseeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je napačno stališče pritožbe, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožničin primer vendarle uporabljiva, ker da je veljala v času (vročanja) sporne odpovedi oziroma vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.) se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1. 10. Izredna odpoved tožnice z dne 22. 6. 2015 je, za razliko od izredne odpovedi tožene stranke z dne 17. 6. 2015, imela pravni učinek. Odpovedni razlog v izredni odpovedi z dne 22. 6. 2015 se je nanašal na nezagotavljanje dela ter neizplačevanje plač. Tožena stranka kot delodajalec se svoje obveznosti izplačevanja plač (ter regresa za letni dopust) delavcu v času trajanja delovnega razmerja ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščino, da delavec ni opravljal dela, če je sodišče ugotovilo, da dela ni opravljala iz razloga na strani tožene stranke. V posledici ugotovitve, da je tožničina odpoved učinkovala pred odpovedjo delodajalca, ter da je bila tožničina izredna odpoved podana zakonito, torej v skladu s prvim odstavkom 111. člena ZDR-1 (odpovedni razlog) in drugim odstavkom istega člena (postopkovno pravilno), je delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Odpravnina po drugem odstavku 108. člena ZDR-1 znaša 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Upoštevalo pa je tudi odpovedni rok 60 dni, skladno s tretjim odstavkom 94. člena ZDR-1. 11. Tudi v zvezi z drugim tožnikom gre za podobna dejanska in pravna vprašanja kot glede tožnice, pri čemer se nanj nanaša še odločitev o odškodnini za mobing ter v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke.

12. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je drugi tožnik 15. 6. 2015 toženo stranko pozval na odpravo kršitev in o tem obvestil tudi inšpektorat za delo, dne 22. 6. 2015 pa podal izredno odpoved, ki je bila toženi stranki vročena 23. 6. 2015 in mu je s tem dnem delovno razmerje tudi prenehalo, česar pritožba ne izpodbija. Tožena stranka mu je 12. 6. 2015 podala redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 3. 7. 2015. Ni je podpisal v roku 15 dni od prejema ponudbe, to bi lahko storil vse do 18. 7. 2015, delovno razmerje pa bi mu v nasprotnem primeru prenehalo v avgustu 2015. Vse to niso pomembne okoliščine, ki bi zmanjševale pomen izredne odpovedi, ki jo je tožnik podal toženi stranki.

13. Dne 9. 7. 2015 je tožena stranka tožniku podala še izredno odpoved zaradi neupravičene odsotnosti od 1. 4. 2015 dalje, ki jo je tožnik prejel 30. 7. 2015. Ker je že pred tem začela učinkovati tožnikova izredna odpoved, na podlagi katere od 23. 6. 2015 ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, je sodišče izredno odpoved tožene stranke z dne 9. 7. 2015 ustrezno opredelilo kot nično. Tudi ta odpoved ni imela pravno veljavnega učinka. Ni relevantno poudarjanje pritožbe, da tožnik zoper ti dve odpovedi ni uveljavljal sodnega varstva.

14. Sodišče prve stopnje je tudi temu tožniku pravilno prisodilo odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotna je pritožbena navedba, da tožnik do navedenega ni upravičen, češ da bi mu delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo s potekom odpovednega roka. Gre za kasnejše obdobje, ki sega izven relevantnega obdobja obravnavanega primera.

15. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi ugodilno odločitev iz naslova povračila stroškov prehrane za marec in april 2015, češ da tožnik ni dokazal, da je v tem času delal. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožnik v tem času ni delal oziroma je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v spornem času še delal, nato pa je koristil cel letni dopust iz leta 2014 in še nekaj novega za leto 2015. 16. Nadalje je sodišče (kar je že v zvezi z odškodnino) ugotovilo, da je tožnik po prodaji poslovnih deležev (na podlagi pogodbe z dne 17. 3. 2015, ki je bila sklenjena med tožnikom in podjetjem A. d. o. o.) samo še 14 dni ostal v isti pisarni, nato mu je bilo s strani B.B. odrejeno, da se preseli v manjšo pisarno v bližini stranišča. Sodišče je to ocenilo kot izolacijo, izrinjenje iz delovnega procesa. Izpostavilo je tudi to, da je B.B. vodstvu prepovedal odrejanje nalog članom družine C. Sicer je bil tožnik deloholik, zato je težko sprejemal situacijo, ko zanj ni bilo dela. Tudi izrečene besede na sestankih in neizplačevanje plač je sodišče štelo kot elemente trpinčenja. To je po četrtem odstavku 7. člena vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Četudi tožnik ni izpolnil vsega dogovorjenega po omenjeni pogodbi, na kar posebej opozarja pritožba, to ne opravičuje neprimernega odziva B.B. kot delodajalca v razmerju do tožnika.

17. V skladu z 8. členom ZDR-1 je delodajalec delavcu v primeru trpinčenja na delovnem mestu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Četudi pritožba opozarja, da je direktor ravnal v korist tožene stranke, to ne bi smelo privesti do posega v dostojanstvo tožnika na delovnem mestu. Ni res, da je izključen element protipravnosti odškodninske odgovornosti tožene stranke, češ da je bilo potrebno tožniku pač preprečiti ravnanje v škodo družbe. Sodišče je ugotovilo krivdno ravnanje B.B. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podana nikakršna vzročna zveza med ravnanjem direktorja tožene stranke in zatrjevano škodo. Sodišče se je glede teh ugotovitev ustrezno oprlo tudi na izvedensko mnenje, ne zgolj na izpovedi tožnikov ter na izpovedi z njune strani predlaganih prič.

18. Kot nepremoženjska škoda, nastala delavcu, se (poleg pravno priznanih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec.

19. Zahtevek drugega tožnika za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 18.000,00 EUR je bil že v prvotnem postopku pravnomočno zavrnjen, na pritožbo tožene stranke pa je bila razveljavljena odločitev za plačilo 2.000,00 EUR odškodnine, pa še to prvenstveno iz razloga oziroma v posledici tega, da je pritožbeno sodišče razveljavilo tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na pobotni ugovor tožene stranke zoper navedenega tožnika. Pritožbeno sodišče je že takrat pojasnilo, da tožena stranka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ter da ne drži, da tožnik razen občutkov prizadetosti ni opisoval nobenih drugih psihičnih ali fizičnih posledic trpinčenja. Iz psihiatrične anamneze izvedenskega mnenja je namreč razbrati, da trpi za nespečnostjo, da ga tišči v želodcu in da se tudi na splošno počuti slabo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo tudi napotilo pritožbenega sodišča, da naj pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upošteva, da tožnik občutkov nemoči, jeze, ponižanja in razočaranja ne trpi le zaradi posledic mobinga, temveč tudi zaradi razlogov izven sfere tožene stranke (tj. zaradi izgube podjetja, premoženja, ugleda v skupnosti in spoštovanja njegovih najbližjih). Iz navedenega naslova mu je prisodilo 500,00 EUR odškodnine, zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (sorazmerno kratek čas zdravljenja) pa še 500,00 EUR odškodnine. Dosojena odškodnina v skupni višini 1.000,00 EUR nikakor ni previsoka, sploh upoštevaje tudi odvračilno funkcijo tovrstne odškodnine.

20. Tožena stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da ne obstoji terjatev iz naslova premoženjske škode, ki jo je uveljavljala v pobot nasproti drugemu tožniku. Podlaga zatrjevanega oškodovanja je bila v trditvah, da je tožnik sporna vozila prodal po ceni, ki je bistveno nižja od tržne. Šlo je za prodajo petih rabljenih vlečnih vozil. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati oškodovanja in poleg mnenja izvedenca avtomobilske stroke izpostavlja tudi druge listinske dokaze. Sodišče prve stopnje se je natančno ukvarjalo z vprašanjem nastanka škode (cene, za katere so bila vozila prodana, se bistveno ne razlikujejo od vrednosti, ki jih je izračunal izvedenec – le eno vozilo je bilo prodano za očitno nižjo ceno, eno pa celo po višji ceni, kot jo je izračunal izvedenec), jasno pa je izpostavilo tudi to, da tožniku ni mogoče očitati, da bi pri prodaji ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Tega pritožba ne izpodbija. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razbrati, da niso podane vse predpostavke za ugotovitev podlage tožnikove odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivdno ravnanje). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji.

21. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti vse stroške ponovljenega in pritožbenega postopka. Predlaga, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede tega pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje celotni postopek, ugotovilo polovični uspeh strank v postopku, nato pa je tožnikoma priznalo vse stroške ponovljenega in pritožbenega postopka, češ da sta bila v tej fazi postopka v celoti oziroma v pretežnem delu uspešna. Pritožba pravilno pripominja, da slednje niti ne drži. Predvsem pa pravilno navaja, da je za odločitev o stroških prvotnega, ponovljenega in pritožbenega postopka bistven končni uspeh strank v postopku. Poseben v tej zvezi je primer tožnika. Ta namreč ni bil pritožnik zoper prvotno sodbo, pritožnici sta bili le tožnica in tožena stranka. Le glede njiju je bila torej razveljavljena odločitev o stroških prvotnega postopka, ki se je glasila, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna pa mora biti, glede na polovični uspeh strank v postopku, tudi končna odločitev o stroških (prvostopenjskega in pritožbenega) postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je le glede tega pritožbi ugodilo in IV. točko izreka sodbe spremenilo tako, da krijeta tožnika sama svoje stroške postopka (358. člen ZPP). Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

23. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela doseči spremembo odločitve sodišča prve stopnje le glede stroškov postopka, glede glavne stvari pa ne, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).