Jedro

Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojene, kot je razvidno iz izvidov in mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje prestajanja kazni zapora ne dopušča, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi preseglo dolžno ravnanje kazenskega sodišča, določeno v 70.a in 70.b členu KZ-1, če bi samo urejalo drug način varstva oziroma bivanja A. A. izven zdravstvenega zavoda (npr. v SVZ), nato pa še odločilo o spremembi varnostnega ukrepa.

Izrek

I. Pritožba obsojene A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojeno A. A. se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je izvenobravnavni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti odločil, da izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen obsojeni A. A., ostane v veljavi.

2. Zoper tak sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava, pritožil zagovornik obsojene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojeni izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba primarno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je podano precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (pravilno sklepa) in o vsebini samih izvedenih dokazov. Poleg navedenega pa po prepričanju pritožnika v konkretnem primeru niso podani pogoji za odločitev, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem domu (pravilno zavodu), ki je bil izrečen obsojeni, ostane v veljavi, temveč so podani pogoji, da se obsojeni izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V zvezi s tem pritožba opozarja na ugotovitve sodnega izvedenca psihiatra doc. dr. B. B., dr. med., da nevarnosti, da bi obsojena storila še kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ljudi, več ni, kot tudi ni več potrebe po obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu, marveč ambulantno zdravljenje in namestitev v ustrezen socialno varstveni zavod, najbolje v SVZ Hrastovec oziroma drug SVZ, v kolikor se tam ne bi mogla namestiti. Posledično pritožnik na prvostopenjsko sodišče naslovi očitek, da je obsojeni izrečeni varnostni ukrep navkljub takšnemu izvedenskemu mnenju podaljšalo iz razlogov, ki ne morejo predstavljati temelja odločitve, tj. zato, ker naj za obsojeno ne bi bilo prostora v SVZ Hrastovec in ne zato, ker pogoji za nadaljnje obvezno psihiatrično zdravljenje ne bi več obstajali.

5. Pritožba nima prav. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, so razumljivi in medsebojno vsebinsko skladni, sprejeta odločitev pa pravilna. Ko namreč sodišče odloča o tem, ali je izvajanje obravnavanega varnostnega ukrepa še potrebno ali pa ga je treba spremeniti oziroma njegovo izvajanje ustaviti, presodi vse okoliščine posameznega primera, kar je v danem primeru tudi storilo. V točkah 6 do 8 izpodbijanega sklepa je pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. B. B., da bi bilo za obsojeno, ki po njegovi oceni predstavlja potencialno nevarnost, primerno nadaljnje ambulantno zdravljenje in namestitev v ustrezni socialno varstveni zavod, preferenčno H., za kar si tudi prizadeva obramba. Prav tako ni prezrlo tendence po spremembi narave varnostnega ukrepa v psihiatrično zdravljenje na prostosti, kot tudi ne izvedenčeve ocene, da obsojena kazni zapora ni sposobna prestajati, nato pa je – brez da bi kršilo kazenski zakon ali zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje - jasno, določno in nedvoumno obrazložilo razloge, ki so narekovali drugačno odločitev.

6. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sodišče ustavi izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz prvega odstavka istega člena ali ga nadomesti z ukrepom psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Ključna predpostavka za takšno odločitev je zaključek sodišča, da je pri storilcu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje oziroma v primeru iz prvega odstavka 70.b člena KZ-1, da zadostuje tudi obvezno zdravljenje na prostosti, da hujših kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojene, kot je razvidno iz izvidov in mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje prestajanja kazni zapora ne dopušča, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi preseglo dolžno ravnanje kazenskega sodišča, določeno v 70.a in 70.b členu KZ-1, če bi samo urejalo drug način varstva oziroma bivanja A. A. izven zdravstvenega zavoda (npr. v SVZ), nato pa še odločilo o spremembi varnostnega ukrepa.

7. Razlaga pritožnika, da je sodišče svojo odločitev, ali so še vedno podani pogoji za obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ali pa so podani pogoji za odreditev ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, veže na okoliščino, ali je v SVZ H. (ali kakšnem drugem socialno varstvenem zavodu) sploh prostor, mesto, kamor bi lahko obsojeno namestili, ni točna. Navedena okoliščina za presojo o podaljšanju oziroma ustavitvi ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ni in ne more biti odločilna, kot je pritožnik nenazadnje zaključil tudi iz lastnega. Pritožbeno sodišče na tej točki pripominja, da se z mnenjem sodnega izvedenca, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijanega sklepa in iz katerega je razvidno enačenje varovanega oddelka na Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor in varovanega oddelka SVZ H. ne more strinjati. Izpostavljena varovana oddelka se namreč bistveno razlikujeta, tako po obliki kot po funkcionalnosti. Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor ima namreč za izvajanje varnostnega ukrepa po 70. a členu KZ-1 ekskluzivno stvarno in krajevno pristojnost. Katerikoli drug zdravstveni zavod ali SVZ zakonsko določenim pogojem za izvajanje varnostnega ukrepa po 70. a členu KZ-1 ne ustreza. Iz vsebine določb 147. do 154. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) gre namreč razbrati nedvoumno zapoved zakonodajalca, da je obravnavani varnostni ukrep dopustno izvajati le v zdravstvenih zavodih, ki izpolnjujejo posebne strokovne in varnostne pogoje.1 Trenutno se tako na območju Republike Slovenije obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu izvaja izključno na specializiranem in centraliziranem forenzičnem psihiatričnem oddelku, ki je del UKC Maribor in zaenkrat edini ustreza s predpisi o izvrševanju kazenskih sankcij določenim posebnim varnostnim pogojem.

8. Kot je povsem na mestu v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo sodišče prve stopnje, je ureditev bivanja obsojeni izven zdravstvenega zavoda, kjer sedaj poteka njeno zdravljenje, v pristojnosti drugih organov in ne kazenskega sodišča, na kar ga je nenazadnje opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu II Kp 1758/2021 z dne 31. 3. 2022.2 Tedaj mu je tudi pojasnilo, da pravnomočno izrečeni varnostni ukrep obsega tako zdravljenje kot varstvo obsojene storitve obravnavanega kaznivega dejanja, medtem ko SVZ ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja - za razliko od Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor – ne izvaja.

9. Pritožbeno sodišče vnovič izpostavlja, da je izključno presoja izpolnitve zakonskih pogojev iz 70.a člena KZ-1 v dometu presoje prvostopenjskega sodišča (in v nobenem primeru zagotovitev možnosti bivanja obsojene A. A. izven zdravstvenega zavoda), torej zgolj točka presoje, ali so v določenem trenutku podani zakonski pogoji za podaljšanje oziroma obstoj pravnomočno izrečenega ukrepa. Posledično navedenemu so zaključki v točki 11 izpodbijanega sklepa, da glede na pridobljeno izvedensko mnenje, zbrane podatke in dejstvo, da (še zmeraj potencialno nevarna) obsojena potrebuje nadaljnje psihiatrično zdravljenje v zdravstvenem zavodu, vsled česar v tej fazi postopka pogoji za odpravo ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu oziroma za odreditev ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, niso izpolnjeni, povsem pravilni.

10. Pritožbeno sodišče je, ko je opravljalo kontrolo sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je obsojeni izrečen varnostni ukrep medicinsko terapevtske in hkrati prostostne narave ostal v veljavi, presodilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje zaradi izpolnitve vseh zakonskih pogojev pravilna in zakonita.

11. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izrečeni sodbi je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obsojeno pa je oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 97. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP).

1 Več o tem Nerat Barbara v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, str. 875. 2 Enako VSC Sklep II Kp 27890/2017 z dne 6. 4. 2020.