Jedro

Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem lažjem zvinu (prve stopnje) odmerilo nepremoženjsko škodo v pravilnem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 483.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 40.168,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ji prisodi še 370.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo in odmeri pravdne stroške po uspehu. V pritožbi tožnica navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni v dovolj veliki meri upoštevalo težo trpljenja, da bi na tak način oškodovanka prišla do ustreznega zadoščenja.

Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica po nezgodi vsa iz sebe ter da se je slabo počutje osredotočilo na težave z vratom, kjer so naslednji dan v bolnici ugotovili občutljivost dveh vratnih vretenc.

V nadaljevanju pritožbe tožnica opisuje potek zdravljenja in se sklicuje na ugotovitve izvedenca ter meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova vsaj 350.000,00 SIT in ne 200.000,00 SIT kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi odškodnina za strah je prisojena prenizko in bi bilo potrebno prisoditi še 70.000,00 SIT tako, da bi tožnici pripadlo skupaj 120.000,00 SIT. Tožnica še vedno trpi bolečine v vratu in so njene splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 1%. Glede na težave pri poklicnem delu in bolečine ob gledanju nazaj in psihičnih težav, ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo ter upoštevanju, da mora zaradi bolečin v vratu večkrat prekinjati delo in vanj vlagati več napora kot doslej. Glede na te težave ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino v znesku 200.000,00 SIT in jo je potrebno zvišati še za 150.000,00 SIT. Pri tem se tožnica sklicuje na posamezne primere pregleda sodne prakse v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in podobne primere pri prvostopenjskem sodišču. Tudi stroški niso odmerjeni po uspehu, saj je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala temelju in bi moralo sodišče zaradi tega tožnici priznati vse stroške izvedencev ter sorazmerni del stroškov glede na uspeh v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa v konkretnem primeru je primernost prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in pravilnost odločitve o pravdnih stroških glede na to, da tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu samo v tem delu.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega pravnega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v čl. 179 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju besedila OZ). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek čl. 179 OZ), - pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo (drugi odstavek čl. 179 OZ).

Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodnino za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v prometni nesreči utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice prve najlažje stopnje in ugotovitvijo trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnostmi med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca, trajanje in obliko strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so minimalne saj ima tožnica težave le pri robljenju talnih oblog in dvigovanju res težkih bremen, ostalih težav pa tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje in izvedenca nima, je sodišče odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z kriteriji iz čl. 179 OZ tako, da je neutemeljena pritožba tožnice, ki trdi, da ji je bila odmerjena odškodnina v prenizkem znesku. Tožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na posamezne primere iz knjige Denarna odškodinna za nepremoženjsko škodo (GV Založba 2001) in posamezne primere sodb Okrožnega sodišča in sklenjene poravnave tožene stranke, ko pa gre v primerih, na katere se sklicuje tožnica, za hujše poškodbe pri katerih so bolečine bile večje intenzitete, prav tako duševne bolečine in posledice. Sicer pa je tudi primer od primera drugačen, pri čemer je potrebno upoštevati tudi individualen odnos oškodovanca, kar je bilo kot že omenjeno pri odmeri nepremoženjske škode upoštevano, zaradi tega je neutemeljena pritožbena trditev, da konkretni primer odstopa od obstoječe sodne prakse.

Tudi stroški so odmerjeni po uspehu. Stroški izvedenca so del pravdnih stroškov in delijo enako usodo kot ostali stroški in se to upošteva pri njihovi odmeri, po uspehu v pravdi. Nikakršne pravne podlage ni, da se stroški izvedenca ne priznavajo kot sestavni del ostalih sodni stroškov in da bi jih bila tožena stranka dolžna trpeti ne glede na uspeh v pravdi kot neutemeljeno predlaga tožnica v pritožbi.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutnih bitvenih kršitev določb iz 1., 2., 6.,

7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka čl. 339 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP) je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).