Jedro

Zagovornik z navedbami uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, kar ne more biti predmet vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožna državna tožilka H.Z.D. je vložila dne 20.11.1998 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani obtožnico zoper obdolženega Z.B. zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na osnovi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor, v katerem se obtoženec nahaja od 14.9.1998 dalje, podaljšal iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. S sklepom z dne 4.12.1998 je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi obdolženega Z.B. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, pri čemer je postal sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora pravnomočen.

Zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani je zagovornik obdolženca dne 22.12.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da razveljavi sklepa sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve zagovornik navaja, da je obdolženec psihiatrični bolnik, ki se že 14 let zdravi, ima tudi sladkorno bolezen in kronično vnetje trebušne slinovke. 272. člen ZKP določa, da senat preizkusi v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še podani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Senat je res izdal sklep, s katerim je obdolžencu pripor podaljšal, vendar razlogov za pripor ni preizkusil. Ob preizkusu bi namreč ugotovil, da se je bistveno poslabšalo obdolženčevo zdravstveno stanje. Med tem je bil hospitaliziran v psihiatrični kliniki in pozneje na intenzivnem oddelku bolnišnice zaradi vnetja trebušne slinovke. V pritožbi zoper prvostopni sklep je zagovornik navajal te okoliščine in predlagal pribavo medicinske dokumentacije, kar pa sodišče ni storilo, s čemer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Ugotovitev glede obstoja obeh pripornih razlogov v sklepu višjega sodišča je nepravilna, ko se obdolženec nahaja na intenzivnem oddelku KO za gastroenterologijo Kliničnega centra v Ljubljani, ker je življenjsko ogrožen in bo tako zdravljenje potreboval tudi v bodoče, kar bi morala ugotoviti tako senat sodišča prve stopnje, kot tudi pritožbeni senat, če bi upoštevala predlagane dokaze. Tega senata sodišč prve in druge stopnje nista storila, ampak sta v svojih sklepih zgolj ponavljala stare sklepe o podaljšanju pripora zoper obdolženca.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitve določb ZKP o pripornih razlogih begosumnosti in ponovitveni nevarnosti. Obstoj obeh pripornih razlogov, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje v sklepu o podaljšanju pripora, kot tudi pritožbeno sodišče v napadenem sklepu, je pravilno ugotovljen in ustrezno obrazložen. Za dopolnitev postopka v smeri ugotavljanja dejstev, da obdolženec zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben niti pobegniti niti ponoviti kaznivo dejanje ob sicer izkazanih zdravstvenih težavah obdolženca, ni potrebe. Sicer pa zagovornik s temi navedbami uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, kar ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP). V skladu s predpisi ZKP in podzakonskimi predpisi o ravnanju s priporniki je obdolženec, kot je razvidno iz podatkov spisa, deležen vse potrebne zdravstvene oskrbe, tudi bolnišnične. Nobena od okoliščin, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora se doslej ni spremenila, zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo kljub trenutnemu zdravstvenemu stanju sicer kronično bolnega obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).