Jedro

V času sklenitve cesijske pogodbe je Republika Hrvaška z Uredbo določila, da ne velja določba 52. a člena Zakona o deviznem poslovanju (po tej določbi so smela podjetja kupovati in prodajat terjatve iz poslov s tujino) in da morajo podjetja izterjati terjatve iz teh poslov v 60-tih dneh. Zato je bila cesija terjatve hrvaškega cendenta slovenskemu cesionarju prepovedana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 355.427,00 SIT pravdnih stroškov in 115.275,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in je zato vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr.št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške. Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba je utemeljena. V tej zadevi je sodišče druge stopnje uporabilo določila ZPP/97, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega ZPP (glej 1. odstavek 498. člena ZPP/99). V tej zadevi je temeljno vprašanje, ali je Š. T. d.d. Zagreb smel odstopiti sporne terjatve sedanji tožeči stranki glede na predpise, ki so v času sklenitve sporne cesijske pogodbe (dne 20.10.1993) veljali v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka (cessus) v novem postopku ugovarjala, da je cesijska pogodba, ki sta jo sklenili Š. T. d.d. Zagreb in tožeča stranka, nasprotovala takrat veljavnim prisilnim predpisom Republike Hrvaške. V izpodbijani sodbi je zaključilo, da sklenitev sporne cesijske pogodbe ni nasprotovala prisilnim predpisom, saj so po določbi 52.a člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ 66/85 - 82/90), katerega je Republika Hrvaška ob svoji osamosvojitvi prevzela kot svoj republiški zakon, nakupi in prodaje terjatev iz naslova vseh vrst poslov s tujino izrecno dovoljeni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je Republika Hrvaška ob osamosvojitvi kot svoj republiški predpis prevzela bivši jugoslovanski Zakon o deviznem poslovanju (glej Zakon o preuzimanju saveznih zakona iz oblasti financija koja se u Republici Hrvatskoj primjenjuju kao republički zakoni - Narodne novine, broj 93/91), vendar je spregledalo, da je Vlada Republike Hrvaške na podlagi Zakona o ovlasti Vlade Republike Hrvatske, da donosi uredbe kojima se ureĐuju pojedina pitanja iz delokruga Sabora Republike Hrvaške (Narodne novine, broj 77/92) sprejela Uredbu o uvjetima i načinu održavanja likvidnosti u plačanjima prema inozemstvu, - v nadaljevanju Uredba. V času sklenitve sporne cesijske pogodbe (23.10.1993) je veljala Uredba, ki je bila objavljena v uradnem listu Republike Hrvaške - Narodne novine, broj 59/93. S to Uredbo je Republika Hrvaška predpisala, da so domače osebe dolžne izterjati plačilo za izvoženo blago in storitve v 60-tih dneh od dneva izvoza oziroma od dneva opravljene storitve (8. člen Uredbe). V 10. členu te Uredbe pa je določila, da se v času uporabe Uredbe ne uporabljajo določbe 15., 26., 27., 1., 5., 7. in 8. odstavka 42., 52.a in 64.b člena Zakona o deviznem poslovanju. Iz navedenih določil Uredbe izhaja, da je Republika Hrvaška prepovedala prosto razpolaganje s terjatvami, saj je izključila iz uporabe tiste določbe Zakona o deviznem poslovanju, ki so dovoljevale razpolaganje z njimi (52.a člen) in tudi tiste določbe, ki so dopuščale strankam, da so terjatve do tujine izterjale v pogodbenih rokih (posamezni odstavki 42.a člena) ter predpisala, da morajo terjatve izterjati v 60-tih dneh. Ta Uredba je, glede na to, da ureja vprašanje vzdrževanja likvidnosti Republike Hrvaške v plačilnem prometu proti tujini, kogentni predpis in del javnega reda Republike Hrvaške. Prenos terjatev je bil torej prepovedan (1. odstavek 436. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svoj zaključek o dovoljenosti prenosa spornih terjatev oprlo na določilo 52.a člena Zakona o deviznem poslovanju, čeprav takrat to določilo v Republiki Hrvaški ni veljalo. Očitno je sodišče spregledalo določila zgoraj citirane Uredbe, zlasti pa njen 10. člen. Ob upoštevanju določb te Uredbe pa je potrebno ugotoviti, da je bil prenos spornih terjatev, s katerim je upnik prenesel terjatev na cesionarja izven Republike Hrvaške, v času sklenitve cesijske pogodbe prepovedan (1. odstavek 436. člena ZOR) in je cesijska pogodba zato neveljavna. Zato je cessusov ugovor utemeljen in tožbeni zahtevek tožeče stranke že iz teh razlogov neutemeljen, ker prenos terjatev nanjo ni bil dopusten. Tožeča stranka zato ni aktivno legitimirana za uveljavitev spornih terjatev do tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo na podlagi določil 4. točke 373. člena ZPP spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti že iz teh razlogov zavrnilo. S tem pa je odpadla potreba po presoji pravilnosti nadaljnjih zaključkov sodišča prve stopnje in utemeljenosti ostalih pritožbenih trditev. Pritožbeno sodišče zato do njih ni zavzelo stališča. Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremenjeni sodbi v postopku propadla, zato mora povrniti toženi stranki pravdne in pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke so odmerjeni na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo glede na vrednost spornega premeta. Pravdni stroški tožene stranke znašajo 355.427,00 SIT, pri čemer sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo zaznamovanih stroškov prevoda v znesku 15.000,00 SIT, saj tožena stranka ni predložila dokazila, da je za prevod treh listov plačala 15.000,00 SIT. Pritožbeni stroški tožene stranke pa znašajo 115.275,00 SIT in so prav tako odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo glede na vrednost spornega predmeta.