Jedro

Za obstoj tega kaznivega dejanja goljufije mora tako upravičeni tožilec med drugim izkazati tudi, kakšna škoda naj bi nastala oškodovancu, kakšno ter kolikšno protipravno premoženjsko korist naj bi storilec pridobil, ali jo je pridobil zase ali za koga drugega.

Ker je obstoj utemeljenega suma mogoče ugotavljati le v primeru, če je obtožni akt sklepčen, v obravnavani zadevi pa vložena obtožna predloga glede na prej pojasnjeno nista bila sklepčna, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno ukvarjalo z obstojem utemeljenega suma, da je ustni fiducirani dogovor med oškodovancem in obdolžencem ter obdolženo pravo osebo dejansko bil sklenjen.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II.Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožna predloga oškodovanca kot tožilca z dne 26. 3. 2020, ki je bil vložen zoper obdolženega A. A., in z dne 5. 7. 2020, ki je bil vložen zoper obdolženo pravno osebo a, s katerima se obdolžencu in obdolženi pravni osebi očita, da sta poskusila storiti kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter oškodovancem kot tožilcem B. B.,C. C. in D. D. naložilo, da morajo povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona kazenskega postopka (ZKP), ki do dneva izdaje izpodbijanega sklepa niso bili zaznamovani.

2.Zoper tak sklep se pritožuje oškodovanec kot tožilec B. B. po svojem pooblaščencu, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči, da se postopek po obeh obtožnih predlogih nadaljuje, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Oškodovanec kot tožilec je 26. 3. 2020 zoper obdolženca A. A. vložil obtožni predlog, v katerem obdolžencu očita, da je poskušal storiti kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), s tem, da je potem, ko je izvedel, da sta C. C. in oškodovanec zainteresirana za nakup parc. št. 53, 9, 34/1, 45, 43, 44, 49, 54 in 55, vse katastrska občina ..., na javni dražbi pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah in sta v ta namen že angažirala E. E., C. D. in oškodovancu v prvi polovici leta 2014 natvezil, da ni potrebno pošiljati na dražbo E. E., ker bo na dražbo za C. C. in oškodovanca pristopil obdolženi in nepremičnine, po nabavni ceni, povečane za 6% obrestno mero, prodal naprej bodisi C. C., bodisi oškodovancu, s čimer sta se slednja strinjala in odpoklicala E. E., to pa je storil obdolženi z namenom, da na dražbo pristopi sam, brez E. E., nepremičnine kupi po izklicni ceni, kasneje pa se dogovora ne drži in proda nepremičnine C. C. ali oškodovancu po višji ceni in si na ta način pridobi protipravno premoženjsko korist.

5.V obtožnem predlogu z dne 5. 7. 2020 pa oškodovanec kot tožilec pravni osebi G. očita, da je poskusila storiti kaznivo dejanje goljufije iz 1. in 3. odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) s tem, da je kot ekskluzivni nepremičninski posrednik oz. nepremičninska družba, ki je ekskluzivno na podlagi sklenjene pogodbe opravljala nepremičninske posle za družbo F., preko svojega prokurista A. A., od oškodovanca, ki je bil takrat direktor družbe G., izvedela, da sta C. C. in oškodovanec zainteresirana za nakup nepremičnin ..., ki jih predstavljajo parcele št.: 46/0, 47/0, 52/1, 50/0, 52/2, 48/0, 43/0, 44/0, 49/0, 54/0, 55/0, 45/0, 53/0, 9/0, 34/1, vse k.o. ..., na javnih dražbah in da sta oškodovanec in D. D. za namen sodelovanja na javnih dražbah in odkupa vseh navedenih parcel že angažirala E. E., nakar je obdolžena pravna oseba preko svojega zastopnika oz. prokurista A. A. oškodovanca na goljufiv način in z namenom, da bi sebi in svojemu prokuristu A. A. pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga prepričala, da ta odstopi od že dogovorjene namere in na javne dražbe za nakup nepremičnin ..., ki so potekale dne 21.05.2014 in 04.05.2016 ne pošlje E. E., ki je sicer bil voljan in pripravljen na navedenih javnih dražbah navedene parcele kupiti in je za nakup tudi razpolagal s potrebnimi finančnimi sredstvi, ampak namesto E. E. na javne dražbe pošlje obdolženo pravno osebo in njenega prokurista A. A., da bosta na navedene javne dražbe pristopila in se jih udeležila v interesu oškodovanca ter ostalih bratov B. B., C. C., D. D. kot fiduciarja oškodovanca, pristopila obdolžena pravna oseba in A. A., ki bosta na navedenih javnih dražbah in se jih udeležila v interesu oškodovanca ter ostalih bratov B. B., C. C., D. D. kot fiduciarja oškodovanca, pristopila obdolžena pravna oseba in A. A., ki bosta na navedenih javnih dražbah vse zgoraj navedene parcele kupila po nabavni ceni in jih povečane za 6% letno obrestno mero prodale od oškodovanca ali C. C. določeni osebi na njun poziv. Na ta način je bil med obdolženo pravno osebo, ki jo je zastopal A. A. in A. A. na eni strani, ter oškodovancem na drugi strani sklenjen fiduciarni dogovor, da bosta obdolžena pravna oseba in A. A. kot fiduciarja sodelovala na navedenih javnih dražbah za odkup nepremičnin v interesu oškodovanca, zaradi česar sta oškodovanec in C. C. odpoklicala E. E. in ta v posledici ni pristopil na dražbo nepremičnin in sta na dražbah posledično sodelovala kot edina dražitelja zgolj obdolžena pravna oseba in A. A. in sta posledično oba brez konkurence in po izklicnih cenah odkupila vse nepremičnine na navedenih javnih dražbah, kasneje pa jih navkljub sklenjenemu fiduciarnemu dogovoru z oškodovancem in po prejetih pisnih pozivih oškodovanca k prodaji navedenih parcel, obdolžena pravna oseba in tudi A. A., nista želela prodati in prenesti v last osebi, ki jo je določil v pozivu oškodovanec, pod pogoji dogovorjenimi s fiduciarnim dogovorom. Vsa navedena dejanja je torej obdolžena pravna oseba preko svojega zastopnika in prokurista A. A. storila skupaj z A. A. pri čemer sta se obe osebi združili z namenom, da bi skupaj goljufale, saj sta fiduciarni dogovor s oškodovancem sklenili s namenom, da na navedene javne dražbe nepremičnin pristopita sami brez E. E. in tako nepremičnine odkupita po izklicni ceni, kasneje pa se fiduciarnega dogovora ne držita in prodata nepremičnine osebi, ki jo bo določil oškodovanec po ceni, ki je višja od nakupne cene na dražbah in si na ta način pridobita protipravno premoženjsko korist, pri tem pa je obdolžena pravna oseba bila preko svojega prokurista že ob sklenitvi fiduciarnega dogovora seznanjena, da predstavljajo navedene parcele v naravi domačijo in rojstni dom bratov B. B., C. C. in D. D. in da imajo zato navedene nepremičnine za oškodovanca in brate B. B., C. C., D. D. poleg tržne vrednosti še dodatno emotivno vrednost.

6.Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z 277. členom ZKP tj. v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta, in sicer iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ki ga je tudi citiralo v obrazložitvi. Odločitev sodišča prve stopnje tako temelji na oceni, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče presodilo, da sklenitev zatrjevanega ustnega fiduciarnega dogovora, ki naj bi predstavljal goljufivo ravnanje, ni izkazana s stopnjo utemeljenega suma, ker več dejstev in dokazov govori v prid zaključku, da tak dogovor ni bil sklenjen, pri tem pa se je oprlo predvsem na dejstvo, da je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 703/2016 z dne 21. 8. 2019, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 454/2019 z dne 6. 2. 2020, bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek B. B. in C. C. na ugotovitev, da sta navedena z obdolžencem in obdolženo pravno osebo sklenila ustni fiducirani dogovor.

7.Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavilo tudi, da iz obtožnega predloga ne izhaja da bi naj oškodovanci z neizpolnitvijo fiduciarnega dogovora (tudi če bi ta bil sklenjen) utrpeli kakršnokoli škodo, niti da naj bi obdolženec in obdolžena pravna oseba z nakupom spornih nepremičnin pridobila kakršnokoli protipravno premoženjsko korist. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa kažejo na dejstvo, da opisa dejanj kot historičnih dogodkov ne vsebujeta vseh odločilnih dejstev, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, kar pa predstavlja razlog za zavrženje obtožnega predloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Ta določa, da senat prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o ugovoru zoper obtožnico kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Dejanje pa med drugim ni kaznivo, če iz njegovega opisa v izreku obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Iz navedenega izhaja, da mora biti opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega akta sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje (sklepanje) o obstoju kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Pri tem velja še poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da nepopolnega opisa dejanja v obtožnem aktu ne more nadomestiti obrazložitev, saj je ta namenjena utemeljitvi predmeta obtožbe v dejanskem in pravnem pogledu ter navedbi zbranih dokazov, ne pa konkretizaciji zakonskih znakov.

Glej dr. Saša Kmet v: Šepec, M., et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera in GV Založba, Ljubljana, 2023, stran 155 - 158.

8.Oškodovanec kot tožilec je v vloženih obtožnih predlogih obdolžencu in obdolženi pravni osebi očital poskus storitve kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Tega stori tisti, ki zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi drugega z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Za obstoj tega kaznivega dejanja mora tako upravičeni tožilec med drugim izkazati tudi, kakšna škoda naj bi nastala oškodovancu, kakšno ter kolikšno protipravno premoženjsko korist naj bi storilec pridobil, ali jo je pridobil zase ali za koga drugega. Nenazadnje tudi ni razvidno, zakaj naj bi domnevno kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.

9.Iz zgoraj povzetih opisov dejanj iz obtožnih predlogov z dne 26. 3. 2020 in z dne 5. 7. 2020 pa jasno izhaja, da v njima dejansko ni konkretizirano, kakšna škoda je nastala oškodovancu kot tožilcu (oz. njemu in njegovim bratom, ki naj bi prav tako bili oškodovani) zaradi domnevnega kaznivega dejanja, prav tako ni konkretizirano kakšno premoženjsko korist naj bi si s tem pridobila obdolženec in obdolžena pravna oseba in če sta jo že pridobila, zakaj naj bi jo pridobila protipravno.

10.Ker je obstoj utemeljenega suma mogoče ugotavljati le v primeru, če je obtožni akt sklepčen, v obravnavani zadevi pa vložena obtožna predloga glede na prej pojasnjeno nista bila sklepčna, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno ukvarjalo z obstojem utemeljenega suma, da je ustni fiducirani dogovor med oškodovcem in obdolžencem ter obdolženo pravo osebo dejansko bil sklenjen. Zato se tudi pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb, v katerih poskuša pooblaščenec oškodovanca z izpostavljanjem vsebine določenih listinskih dokazov, njihovo interpretacijo in poudarjanjem, da je za dokazovanje obstoja fiduciranega dogovora bilo predlagano tudi zaslišanje prič, izkazati, da je presoja sodišča prve stopnje o neobstoju utemeljenega suma napačna. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih pooblaščenec pojasnjuje, kakšna škoda naj bi nastala oškodovancem oz. kakšno premoženjsko korist naj bi pridobila obdolženec in obdolžena pravna oseba, pa zgoraj ugotovljenih pomanjkljivosti obtožnih predlogov ne morejo odpraviti, zaradi česar je te pritožbene navedbe zavrniti kot neutemeljene. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, bi moralo to biti na ustrezen način že predhodno opredeljeno v izrekih obtožnih predlogov, saj odpravljanje pomanjkljivosti glede sklepčnosti izreka obtožnega predloga po opravljenem materialnem preizkusu obtožnega predloga ni možno.

11.Glede na vse navedeno, ko je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnih predlogov utemeljena (čeprav iz drugega zakonskega razloga, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje), je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep izdan utemeljeno in zakonito, in ker ob tem tudi niso izkazane tiste kršitve, na katere v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12.Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.