Jedro

1/ Smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, smučanje pa, čeprav ni nenevarno, vsebuje vsakokraten zavestni dejavnik tveganja. Smučišče na katerem se je zgodila nesreča, kritičnega dne ni bilo izredno glede na običajne lastnosti smučišč, zato upravljalec smučišča ne odgovarja objektivno. Upravljalec smučišča, je dokazal, da je poskrbel, da je bilo smučišče urejeno v skladu z določbami Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS), torej tako da je bila zagotovljena varnost smučarjev in s tem dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. 2/ V skladu z določbo 21. člena ZVJS mora smučar izbirati smer vožnje tako, da ne ogroža drugih smučarjev, prehitevati v razdalji, ki pušča prehitevanemu smučarju dovolj prostora za manevriranje ter prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram. 3/ Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Izrek

Pritožbi tretjetoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod 1. delno spremeni tako, da je tretji toženec dolžan plačati tožniku 1.976.877,00 SIT (namesto zneska 2.776.877,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi; v peti alineji istega odstavka izreka tako, da je tretji toženec dolžan plačati od 1.950.000,00 SIT (namesto od zneska 2.750.000,00 SIT) zakonite zamudne obresti od 18. 5. 1998 do plačila ter v isti točki v stroškovnem izreku spremeni tako, da je tretji toženec dolžan povrniti tožniku 322.989,00 SIT (namesto prisojenega zneska 375.286,00 SIT) njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 1998 do plačila; vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Sicer pa se višji tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba tretjetoženca se v preostalem delu, pritožba tožnika pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tretjetožencu, da je dolžan tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 2.776.877,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 200,00 SIT od 1. 2. 1992 do plačila, od zneska 430,00 SIT od 1. 3. 1992 do plačila, od zneska 19.040,00 SIT od 1. 4. 1992 do plačila, od zneska 7.207,00 SIT od 10. 4. 1992 do plačila in od zneska 2.750.000,00 SIT od 18. 5. 1998 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 375.286,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca ter tožbeni zahtevek zoper prvotoženko in drugotoženca je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženki 11.500,00 SIT in drugotožencu 399.259,00 SIT njunih pravdnih stroškov. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podana tudi odškodninska odgovornost prvotoženke in drugotoženca. Drugotoženec ni zagotovil ustreznih pogojev za varno smučanje, zlasti ni dovolj uredil proge in zagotovil rediteljske službe, ki bi preprečila nevarno smučanje. Tretjetoženec je vozil divje in povsem neodgovorno, zato bi ga morali redarji na to opozoriti. Zaradi skal v srednjem delu smučišča, je bilo na robu več smučarjev. Drugotoženec kot upravljalec smučišča, bi moral na takšnem mestu postaviti redarje. Ker tega ni storil, skupaj s prvotoženko krivdno odgovarja za nastalo škodo. Pritožnik tudi meni, da je bilo smučišče kritičnega dne nevarno, zato prvotoženka in drugotoženec odgovarjata tudi objektivno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je U.P., ko je kupil smučarsko karto, s tem zavaroval tudi svojo odgovornost za primer povzročitve škode drugemu smučarju in zato odgovarja kot zavarovatelj njegove civilne odgovornosti tudi zavarovalnica. Glede na navedeno tožnik predlaga, da višje sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede prvotoženke in drugotoženca. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tudi tretjetoženec in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter relativne kršitve postopka. Tretjetoženec meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da se je v tožnika zaletel od zadaj in ga fizično podrl. Pritožnik zatrjuje, da tožnika ni zadel v telo, ampak je zadel njegove smuči ter da ni vozil prehitro in je bil dovolj pazljiv. Do nesreče je prišlo zaradi tožnikovega širokega vijuganja, s čimer je zapiral progo. Tožnik tretjetožencu ni uspel dokazati nedopustnega ravnanja s katerim naj bi kršil določbe Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS; Ur. l. SRS 16/77 - Ur. l. RS 29/95). Določbe citiranega zakona je kršil tožnik. Tretjetoženec tudi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977), ker je kljub njegovemu nasprotovanju dovolilo spremembo tožbe iz prvotnih 1.900.000,00 SIT na 3.300.000,00 SIT, česar ne bi smelo dopustiti. Odmerjena odškodnina zato ne more ustrezati pravnemu standardu pravične odškodnine, s čimer je bilo prekršeno vodilno načelo odškodninskega prava, to je, da odškodnina ne sme biti večja od resnične škode. V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile. Pritožba tožnika ni, pritožba tretjetoženca pa je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotoženka ni pasivno legitimirana. Tožnik je zatrjeval, da prvotoženka odgovarja kot zavarovateljica civilne odgovornosti drugotoženke, ker se ta ukvarja z dejavnostjo, iz katere izhaja povečana nevarnost za poškodovanje ljudi. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz zavarovalne police št. 0098709 (priloga B2 v spisu) jasno izhaja, da je zavarovanje sklenjeno le za primer nezgod, ki bi se zavarovancem (smučarjem na smučišču - osebam, ki pri rekreacijskem udejstvovanju uporabljajo žičnice, vlečnice in vzpenjače) pripetile med čakanjem na prevoz, pri vstopanju in izstopanju ter med prevozom z žičnicami, vlečnicami in vzpenjačami. Takšno ugotovitev potrjujejo tudi določbe 3. člena Dopolnilnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, ki pri rekreacijskem udejstvovanju uporabljajo žičnice, vlečnice in vzpenjače (priloga B 3 v spisu) ter 5. točke 2. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti sklenitelja nezgodnega zavarovanja (priloga B 4 v spisu). Drugotoženec pri prvotoženki ni sklenil zavarovanja za drugačne škodne primere. Ker se obravnavana nesreča ni zgodila v zvezi z uporabo žičnic, vlečnic in vzpenjač, prvotoženka za škodni dogodek ne odgovarja in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper njo pravilno zavrnilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je tretjetoženec z nakupom smučarske karte plačal tudi delež za zavarovanje lastne odgovornosti za povročitev škode drugemu smučarju in da je takšna odgovornost pokrita z zavarovalno polico prvotoženke. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno prvotoženka odgovarja le za primer nezgod, ki bi se zavarovancem pripetile med čakanjem na prevoz, pri vstopanju in izstopanju ter med prevozom z žičnicami, vlečnicami in vzpenjačami. Ker se obravnavana nesreča ni zgodila pri tem, prvotoženka za škodni dogodek v nobenem primeru ne odgovarja. Tožnik zato zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je tretjetoženec z nakupom karte zavaroval tudi lastno odgovornost, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da drugotoženec za obravnavani škodni dogodek ni niti objektivno niti krivdno odgovoren. Pri tem je pravilno zaključilo, da smučišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu določb 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ 29/78 - 57/89), smučanje pa, čeprav ni nenevarno, vsebuje vsakokraten zavestni dejavnik tveganja. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prišlo do nesreče nekaj 10 metrov pred vmesno postajo, kjer so bile snežne razmere še boljše kot drugod, proga pa širša kot v spodnjem delu. Na kritičnem mestu ni bilo pomanjkanja snega, kamenja ali globeli, smučišče torej ni bilo izredno glede na običajne lastnosti smučišč, niti posebno nevarno, zato objektivna odgovornost drugotoženca ni podana. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno izključilo obstoj krivdne odgovornosti drugotoženca. Drugotoženec, kot upravljalec smučišča, je v smislu določbe 154. člena ZOR dokazal, da je bilo smučišče urejeno v skladu z določbami ZVJS, torej tako, da je bila zagotovljena varnost smučarjev in s tem dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugotožencu ni mogoče očitati kršitve dolžnosti ali opustitve obveznosti, ki mu jih nalagajo določbe ZVJS. Na smučišču je bilo 100 cm steptanega snega, kar je po pravilni oceni sodišča prve stopnje dovolj za varno smuko; na kritičnem mestu tudi ni bilo kamenja ali pomanjkanja snega. Drugotoženec je imel organizirano rediteljsko službo, ki pa vsakega nevarnega smučanja seveda ne more zaznati in preprečiti. V skladu z zakonom je bila organizirana tudi reševalna služba. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo torej dejansko stanje v zvezi z urejenostjo smučišča natančno in pravilno ugotovljeno, zato so pritožbene navedbe tožnika v tej smeri brez vsake dejanske osnove. Ob tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, kaj je bil vzrok za nezgodo. Četudi bi bilo ugotovljeno, da je ponekod na progi bilo kamenje oz. grušč ali celo skale ter da je bilo zaradi tega ob straneh večje število smučarjev, navedene okoliščine niso v vzročni zvezi z nastalo posledico. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je edini vzrok za nastalo nezgodo ravnanje tretjetoženca. Pravilno je zaključilo, da je tretjetoženec smučal nepazljivo oz. z neprilagojeno hitrostjo ter zato nevarno za druge smučarje, saj je od zadaj podrl tožnika, ki je vozil nekoliko počasneje in delal daljše zavoje. Za pritožbene trditve tretjetoženca, da tožnika ni zadel v telo, ampak je zadel njegove smuči, v izpodbijani sodbi ali v izvedenem postopku ni podlage. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo tako, da se je tretjetoženec zaletel v tožnika. V skladu z določbo 21. člena ZVJS mora smučar izbirati smer vožnje tako, da ne ogroža drugih smučarjev, prehitevati v razdalji, ki pušča prehitevanemu smučarju dovolj prostora za manevriranje ter prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram. Tretjetoženec pa je s svojim neprilagojenim smučanjem (predvsem prehitrim) in napačnim prehitevanjem kršil citirane določbe 21. člena ZVJS, zaradi česar je podana njegova odgovornost za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče tudi ne najde razlogov za dvom v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokaza o tem, da bi tožnik tretjetožencu s prečkanjem ali celo ustavljanjem na smučišču zaprl pot in s tem sam povzročil ali prispeval k nastali nezgodi. Tretjetoženec torej ni uspel dokazati, da bi škoda nastala brez njegove krivde, niti da bi bil oškodovanec tudi sam kriv, da je škoda nastala; zato je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZOR dolžan tožniku povrniti celotno nastalo škodo. Utemeljeno pa tretjetoženec v pritožbi zatrjuje, da odmerjena odškodnina, ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Pri tem sicer neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je sprejelo prilagoditev tožbenega zahtevka z dne 6. 3. 1996. V skladu z določbo 2. odstavka 189. člena ZOR se namreč odmerja povračilo škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ta določba je izraz varstva oškodovančevega položaja. Ena od posledic navedene določbe ZOR pa je tudi ta, da mora oškodovanec med sodnim postopkom prilagajati svoj tožbeni zahtevek, saj sodišče odloča le v okvirih uveljavljanega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP - 1977). Opravljena valorizacija vtoževane odškodnine zato ne pomeni spremembe tožbe in jo je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo, kljub nasprotovanju tretjetoženca. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo ugotovljeni obseg škode, vendar je pri določitvi odškodnine za nematerialno škodo zmotno uporabilo materialno pravo. Pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je namreč potrebno subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. To stališče pa v izpodbijani sodbi ni prišlo do ustreznega odraza. Škoda, ki jo je utrpel tožnik je namreč manjša škoda; odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje določilo za nematerialno škodo pa je v primerjavi s primerljivimi zadevami, previsoka. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik utrpel zdrobljen zlom leve ključnice ter da je njegovo zdravljenje trajalo 6 tednov in pol; teden dni je trpel hude bolečine, dva tedna stalne srednje hude, tri tedne občasne srednje hude in tri tedne stalne lahke telesne bolečine; občasne lahke bolečine na mestu zloma pa še občuti. Tožnik je 20 dni nosil poseben oprt, vsake tri dni je moral v ambulanto na zategovanje oprta. Po koncu zdravljenja je imel tritedensko fizikalno terapijo. Primerno zadoščenje za opisane telesne bolečine, za bodoče telesne bolečine ter za nevšečnosti v času zdravljenja, po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT. Ker je tožnikovo zdravje po poškodbi ostalo okvarjeno, leva ključnica je namreč na mestu zloma za 2 cm izbočena, ima tožnik težave pri vožnji avtomobila ter pri nošenju težjega nahrbtnika. Zaradi navedenega tožnikova sposobnost za delo sicer ni v ničemer okrnjena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je znatno prikrajšan pri izrabi prostega časa. Pred poškodbo je namreč tožnik rad hodil v hribe, po poškodbi pa lahko hodi le na krajše izlete, zato je izgubil svojo hribovsko družbo. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi omenjenega tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te bolečine pa so lahke, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava predstavlja primerno zadoščenje za opisane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti lahke stopnje, odškodnina v višini 800.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku ustrašil, da je bil tožnikov primarni strah sorazmerno intenziven zaradi nenadnosti dogodka, vendar pa sorazmerno kratkotrajen. Ob upoštevanju mnenja izvedenca je tudi ugotovilo, da se je tožnik tri tedne bal za izid zdravljenja, ta strah pa je bil lažje stopnje. Primerna odškodnina za strah v opisanem trajanju in stopnji je odškodnina v višini 150.000,00 SIT. Ob pravilni uporabi materialnega prava (določb 200. in 203. člena ZOR) je torej primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah ter za bodočo negmotno škodo odškodnina v višini 1.950.000,00 SIT. S tem je primerno upoštevan pomen prizadete dobrine (tožnikovo zdravje) ter namen odškodnine (zadoščenje za nastalo škodo), odškodnina pa tudi ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek. Tožnik je s tožbenim zahtevkom postavljenim do prilagoditve 6. 4. 1996 uspel v celoti; z zahtevkom po prilagoditvi pa v 80 % (po temelju 100 %, po višini pa s 60 %). Tretjetoženec je torej od 6. 4. 1996 dalje uspel z 20 %. Stroški predstavljajo stroške za zastopanje in za sodne takse. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri pred sodiščem prve stopnje (76,50), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. V skladu z določbo 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se strankama povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje v višini 3082 odvetniških točk (ni priznalo točk za zahtevo za plačilo odškodnine pred pravdo, saj ta ni potreben pravdni strošek), kar znaša 235.773,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika. Sodišče je priznalo tožniku tudi stroške takse za tožbo v višini 19.350,00 SIT in takse za sodbo v višini 19.768,00 SIT ter stroške za izvedenca v višini 69.977,00 SIT. Skupni stroški tožnika so torej (upoštevaje uspeh) 344.868,00 SIT. Tretjetožencu pa je sodišče priznalo 20 % od potrebnih stroškov, razvidnih iz stroškovnika v spisu, kar skupaj predstavlja 21.879,00 SIT. Po pobotanju je tretjetoženec dolžan tožniku povrniti 322.989,00 SIT njegovih pravdnih stroškov. Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče v delu v katerem je bila toženčeva pritožba utemeljena, le-tej ugodilo in sodbo v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP (1977) spremenilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Prav tako je višje sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu. (368. člen ZPP - 1977) V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).