Jedro

Vsebina 2. člena pogodbe je po materialnopravni presoji sodišča druge stopnje jasna. Vrednost pogodbenih del je bila določena v bruto znesku 195.869.479,00 SIT. Pogodbeni stranki sta se izrecno dogovorili, da je davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni številki 2 vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena pogodbe).

Cene se ne bodo spremenile tudi v primeru povečanja davščin (4. odstavek 2. člena pogodbe).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem 1. in

3. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št.... z dne .... se razveljavi v 1. točki izreka za znesek 10.132.386,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.2001 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 246.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.6.2001 do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne." Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh povrniti toženi stranki izvršilne in pravdne stroške v znesku 547.105,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.3.2003 do plačila in pritožbene stroške v znesku 377.680,00 SIT v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.4.2005 do plačila.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. .... z dne .... ohranilo delno v veljavi v 1. točki in v celoti v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.132.386,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.2001 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 246.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.6.2001 do plačila, vse v roku 15. dni pod izvršbo (1. odstavek izreka). Za del glavnice, v znesku 980.621,71 SIT s pripadki, pa je že omenjeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (2. odstavek izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 584.505,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.3.2003 do plačila, v roku 15. dni pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper 1. in 3. odstavek izreka te sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke ali pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge stopnje naj neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

1.Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje kot podlaga za uporabo materialnega prava sodišča druge stopnje Tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja razliko med davkom na promet proizvodov in storitev (3 %) po Zakonu o prometnem davku in 19 % stopnjo davka na dodano vrednost po Zakonu o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/98 ZDDV), ki je začel veljati 1.1.1999, uporabljati pa 1.7.1999. Tožena stranka je po javnem razpisu izbrala tožečo stranko kot najugodnejšega ponudnika za sklenitev pogodbe v zvezi z izgradnjo njenega poslovnega objekta na kraju C. (primerjaj pogodbo z dne 13.11.1998, A12, dalje pogodba). V 2. členu pogodbe je bila vrednost pogodbenih del določena v "bruto znesku" v višini

195.869.479,00 SIT. Davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni številki 2 je bil vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena pogodbe). Cene za pogojena in več dela so bile dogovorjene kot fiksne do konca gradnje, tudi pri povečanju količin del, ali v primeru povečanja davščin (4. odstavek 2. člena pogodbe). Pravdni stranki sta vsa medsebojna razmerja po pogodbi uredili, z izjemo zneska razlike med prometnim davkom in DDV v višini tožbenega zahtevka tožeče stranke (zapisnik komisije za končni obračun objekta poslovni objekt komunale na kraju C. z dne 4.7.2000, točka 9, varianta 2, v prilogi B/1).

2.Razlaga in uporaba pogodbe kot materialnega prava Določila pogodbe se uporabljalo tako, kot se glasijo (1. odstavek tedaj veljavnega 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Le pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, kot so določena v tem zakonu (2. odstavek 99. člena ZOR).

Vsebina 2. člena pogodbe je po materialnopravni presoji sodišča druge stopnje jasna. Vrednost pogodbenih del je bila določena v bruto znesku 195.869.479,00 SIT. Pogodbeni stranki sta se izrecno dogovorili, da je davek od prometa storitev v višini 3 % po tarifni številki 2 vštet v pogodbeni znesek (3. odstavek 2. člena pogodbe).

Cene se ne bodo spremenile tudi v primeru povečanja davščin (4. odstavek 2. člena pogodbe).

Vsebino pogodbe je sestavila tožena stranka, saj je bila sestavni del ponudbenega gradiva pri javnem razpisu, ki ga je dala na trg tožena stranka. Če pa je pogodba sklenjena potem, ko je predlagana le od ene pogodbene stranke, je treba razlagati določila pogodbe v korist tiste stranke, ki pogodbe ni predlagala. Vendar pa je mogoče uporabiti to razlagalno metodo le v primeru, če so pogodbena določila nejasna. Le slednja je treba razlagati v korist stranke, ki pogodbe ni predlagala (oziroma sestavila, 100. člen ZOR).

3. Materialnopravna podlaga razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR Pogodba je bila sklenjena 13.11.1998, torej tik pred sprejemom novega ZDDV (23.12.1998). Ker je bil z ZDDV popolnoma spremenjen sistem obdavčevanja, ki je bil daljši čas obravnavan v strokovni javnosti, tekel pa je tudi postopek sprejema zakona v Državnem zboru, bi morala tožeča stranka pri oblikovanju ponujene cene upoštevati pričakovano spremembo sistema obdavčevanja proizvodov in storitev. Tožeča stranka je ne glede na omenjeni spremenjeni sistem davščin pogodbo v celoti izpolnila. Ob tožbenem zahtevku, postavljenem v višini denarnega zneska, ne pa na razvezo oz. spremembo pogodbe, niti ni mogoča uporaba določb 1. oziroma 4. odstavka 133. člena ZOR. Tudi omenjena materialnopravna podlaga torej ne daje opore za drugačno odločitev sodišča druge stopnje.

4.Trditvena podlaga tožeče stranke glede možnosti poračunavanja vstopnega z izstopnim davkom po 40. členu ZDDV in neupravičena pridobitev tožene stranke po 210. členu ZOR Tožena stranka ni plačala tožeči stranki 19 % DDV. Zato naj bi pri tožeči stranki prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, pri toženi stranki pa naj bi prišlo do njenega povečanja. Tožena stranka bi namreč lahko vstopni (19 %) DDV v smislu 40. člena ZDDV poračunala pri prodaji objekta v kraju C. in ob plačilu DDV odbila davek, ki ga je bila dolžna pa ga ni plačala tožeči stranki. Kot je bilo že povedano, je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati bruto pogodbeno ceno. Med pravdnima strankama je torej obstojal pravni temelj za izpolnitev medsebojnih pogodbenih obveznosti, to je pogodba. Zakonski dejanski stan neupravičene pridobitve bi bil podan le v primeru, če bi bila tožena stranka obogatena na škodo tožeče stranke brez pravnega temelja. Ker je pogoj za uporabo pravil o neupravičeni

pridobitvi, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženjsko sfero tožene stranke, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, so materialnopravno napačni razlogi v izpodbijani prvostopni sodbi, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke (smiselno 210. člen ZOR).

Vprašanje pravilnosti odbitka vstopnega davka v smislu 40. člena ZDDV, tako v razmerju tožeče stranke in njenih dobaviteljev ter tožene stranke v razmerju do končnega kupca in tako povezanem razmerju vzročnosti med tožečo in toženo stranko bi prišlo v poštev le v primeru, če bi se pravdni stranki dogovorili za plačilo pogodbene cene v neto znesku. Pravdni stranki sta se dogovorili za znesek "davka", kot dela pogodbene cene, ki se nenazadnje, ne sme spreminjati zaradi spremembe davščin, ne glede na to ali gre za spremembo sistema kot celote ali višine prometnega davka. Zato je tudi iz teh razlogov materialnopravno napačno razlogovanje sodišča prve stopnje o neupravičeni pridobitvi tožene stranke na račun tožeče stranke v smislu 210. člena ZOR.

Trditev, s katerimi bi tožeča stranka zatrjevala vse elemente škode v smislu 154. člena ZOR pa v zbranem procesnem gradivu ni. Zato sodišče druge stopnje ni moglo uporabiti materialnopravne podlage za odločitev o morebitni škodi, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v še spornem delu zavrnilo. V skladu z 2. odstavkom 437. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pa je v spornem delu razveljavilo tudi sklep o izvršbi.

Izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje v celoti uspela. Po višini je sodišče druge stopnje izvršilne in pravdne stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (OT) za sestavo ugovora in obrazložene pripravljalne vloge po tar. št. 19 OT, zastopanje na narokih po tar. št. 20 OT in sestavo obvestil stranki po tar. št. 39 OT. Skupaj je priznalo toženi stranki po opredeljenem stroškovniku 3575 točk, ter 19% oz. 20% DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT, veljavne v času odmere pred sodiščem prve stopnje pripada toženi stranki 432.575,00 SIT odvetniških stroškov ter 114.530,00 SIT sodne takse za ugovor po 4. odstavku tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah (ZST). Pritožbeni stroški pa ji pripadajo za sestavo pritožbe po tar.

št. 21 in za obvestilo stranki po tar. št. 35, materialni stroški v znesku 2% po 13. členu OT (skupaj 175.032,00 SIT, upoštevajoč 20 % DDV). Za sodno takso za pritožbo po tar. št. 3 ZST pa ji je sodišče druge stopnje priznalo 202.648,00 SIT, skupaj torej po OT in ZST

377.680,00 SIT.

Tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, ker glede na vsebino omenjenega odgovora, niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).