Jedro

Kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člena Družinskega zakonika (DZ) je potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka), odločilo, da upnica sam trpi svoje stroške tega postopka (II. točka izreka) in upnici naložilo, da mora povrniti dolžnikoma 1.732,19 EUR stroškov tega postopka, v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila, v presežku pa jih je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Upnica po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe in njegovi dopolnitvi podala okoliščine, ki kažejo na vsaj verjeten obstoj nedenarne terjatve. Navedla je, da ji v otroštvu mati ni povedala, kdo je njen oče, ampak je to izvedela od drugih oseb. Kot njen oče je bil v matični register vpisan njen očim A. A.. Ko je pri 46 letih vzpostavila stik s B. B., je ta imel interes urediti vprašanje očetovstva, a je bil takrat kot oče vpisan A. A.. Vložila je tožbo, s katero je dosegla ugotovitev, da A. a. ni njen oče. Po tem je B. B. z njo prekinil stike in zbolel. Za njegovo smrt je izvedela od tretjih oseb. V času, ko je s B. B. vzpostavila stik, je veljal ZZZDR. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-238/05 z dne 18. 10. 2007 razveljavilo del zakona, ki je določal, da lahko otrok tožbo na ugotovitev očetovstva vloži do dopolnjenega 23. leta starosti. Razveljavitev je bila utemeljevana s tem, da je določba nesorazmerno omejevala otrokovo pravico, da izve za svoj izvor. Pravica otroka izvedeti za svoj izvor ima prednost pred interesom po pravni varnosti in potrebi po varovanju obstoječih družinskopravnih razmerij, čemur je služil absolutni petletni rok. Upoštevati je treba specifičnost položaja otroka, ki je glede dejstev, ki so pomembna za vložitev tožbe, predvsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi. Z odločbo U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 pa je bil razveljavljen tudi enoletni rok iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR. Ustavno sodišče RS je sledilo sprejetemu stališču o prednosti pravice otroka izvedeti za svoj izvor pred interesom po pravni varnosti in potrebni po varovanju obstoječih družinsko pravnih razmerij. Upnica je z določenimi postopki že začela urejati vprašanje očetovstva s pokojnim B. B.. V času, ko je veljal ZZZDR in sta bili razveljavljeni navedeni določbi o roku, bi upnica lahko z zahtevkom za ugotovitev očetovstva uspela, vse do uveljavitve DZ. Upnica živi v Nemčiji in v Slovenijo prihaja samo na dopust. Spremembe zakonodaje v RS ji niso bile poznane, glede na stališče Ustavnega sodišča RS o prednosti pravice otroka izvedeti za svoj izvor pred interesom po pravni varnosti in potrebi po varovanju obstoječih družinskih razmerij, ki v celoti sledi tudi sodni praksi ESČP in odločitvam v ZRN, pa ni pričakovala, da bo zakonodajalec v tem pogledu storil korak nazaj in z DZ ponovno uveljavil petletni rok. V konkretnem primeru je upnica obravnavana neenakopravno, v njeno škodo so kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do sodnega varstva, do pravnega sredstva, do družinskega življenja, do poznavanja izvora, do dedovanja, do zasebne lastnine. S tem, ko je DZ ponovno uveljavil rok za vložitev tožbe, ni pa uredil prehodnega obdobja za primere, kot je upničin, je kršenih več ustavnih pravic upnice in je njeno pravno varstvo dejansko onemogočeno. Navaja tudi, da je izkazala obstoj nevarnosti, katere pa sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni presojalo, in da drugačna odločitev o predlogu za začasno odredbo, za katero se zavzema s pritožbo, zahteva tudi drugačno odločitev o stroških in s tem povrnitev stroškov postopka upnici.

3. Prvi dolžnik in druga dolžnica v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam upnice, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnica je (dopolnjen) predlog za izdajo začasne odredbe (pred uvedbo sodnega postopka) podala za zavarovanje nedenarne terjatve zaradi ugotovitve, da je pokojni B. B. njen oče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnica postala polnoletna 12. 2. 19XX in s tem sposobna samostojno opravljati procesna dejanja, da so ji bile okoliščine za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva B. B. znane iz otroštva in da je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV 906/2012 z dne 27. 3. 2012 bilo ugotovljeno, da A. A. ni njen oče. Presodilo je, da so bile upnici če ne že prej, pa najmanj od ugotovitve, da A. A. ni njen oče, torej od leta 2012 dalje, znane okoliščine, da je pokojni B. B. verjetno njen oče. Zaključilo je, da glede na to, da so bile upnici okoliščine, da je pokojni B. B. verjetno njen oče, znane že več kot pet let, ki ga določa 122. člen ZD, upnica verjetnosti svoje bodoče nedenarne terjatve, da je pokojni B. B. njen oče, ni izkazala, saj bi bil njen zahtevek na ugotovitev očetovstva prepozen. Ker ob obrazloženem upnica ni izkazala pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, je njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 razveljavilo v besedilu prvega odstavka 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določeni (prekluzivni) 5-letni rok od dneva, ko postane otrok polnoleten, za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Z odločbo U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 pa je Ustavno sodišče RS razveljavilo v drugem odstavku 92. člena ZZZDR določen prekluzivni 1-letni rok po smrti domnevnega očeta, v katerem je otrok, rojen zunaj zakonske zveze, lahko vložil tožbo za ugotovitev očetovstva. V obeh odločbah je Ustavno sodišče RS določilo, da začneta razveljavitvi učinkovati eno leto po objavi odločb v Uradnem listu RS. Tako je razveljavitev roka iz prvega odstavka 92. člena ZZZDR začela učinkovati 5. 11. 2008 (odločba je bila objavljena v Uradnem listu št. 101/2007 z dne 5. 11. 2007), razveljavitev roka iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR pa 9. 11. 2013 (odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 84/2012 z dne 9. 11. 2012). Ustavno sodišče RS je v obeh odločbah obrazložilo, da časovno objektivno določena roka, ki varujeta vrednote pravne varnosti in trajnosti družinskopravnih razmerij, nesorazmerno omejujeta pravico otroka, da izve za svoj izvor, sicer pa določitev roka za vložitev takšne tožbe sama po sebi ni ustavno sporna. Ključno je na kakšen način je rok določen. Če bi zakonodajalec določil subjektivni rok, ki teče od trenutka, ko otrok izve za okoliščine, odločilne za vložitev tožbe (vendar ne preden otrok pridobi polno procesno sposobnost), takšen rok ne bi bil ustavno sporen.

8. Zakonodajalec po sprejemu navedenih ustavnih odločb in njunem učinkovanju vsebine ureditve iz delno razveljavljenih določb prvega in drugega odstavka 92. člena ZZZDR ni spremenil oz. dopolnil. 15. 4. 2019 je z uveljavitvijo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ZZZDR prenehal veljati (303 člen in prvi odstavek 305. člena DZ). DZ je v 122. in 123. členu rok za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva (ponovno) določil in sicer kot prekluzivni 5-letni (subjektivni) rok, ki teče od dneva, ko je otrok izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. V pravnem redu Republike Slovenije tako v času od leta 2008 oziroma 2013 do 15. 4. 2019 otrok oziroma njegova pravica za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva časovno ni bila omejena. DZ, ki je v pravni red Republike Slovenije znova vnesel časovno omejitev otrokove pravice do vložitve tožbe za ugotovitev očetovstva, v prehodnih določbah ni določil, kdaj začne teči uzakonjeni subjektivni 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva, če je otrok za pravno pomembne okoliščine vedel že pred njegovo uveljavitvijo. Zato gre za pravno praznino. Za zapolnitev te pa so (glede na določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih) pristojna sodišča, pri tem pa upoštevajo predpise, ki urejajo podobne primere, če pa je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, pa odločijo v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravnajo v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

9. Glede na navedeno, bi po presoji pritožbenega sodišča bila v nasprotju z načeloma zaupanja v pravo in pravno varnost ter v nasprotju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (prvi odstavek 155. člena Ustave RS) razlaga, ki bi v ugotovljenih okoliščinah konkretne situacije zatrjevano verjetnost upničine terjatve za ugotovitev očetovstva v času pred 15. 4. 2019 presojala z uporabo določb 122. in 123. člena DZ. Njuna uporaba bi namreč pomenila, da je upnici, glede na zatrjevane in ugotovljene okoliščine, zakonski prekluzivni rok za vložitev takšne tožbe potekel že pred uveljavitvijo DZ, ki je takšen rok in s tem časovno omejitev takšne pravice upnici sploh določil. Zato je ob presoji verjetnosti izkazanosti upničine terjatve kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člen DZ potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel. Od 15. 4. 2019 do 24. 1. 2023, ko je upnica predlagala izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje (tudi) tovrstne terjatve, pa rok iz 122. in 123. člena DZ ni potekel. Pritožbeni očitki upnice o materialnopravni zmotnosti presoje verjetnosti izkazanosti njene terjatve, čeprav delno zaradi sicer drugačnih materialnopravno razlogov, se tako izkažejo kot utemeljeni.

10. Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravne zmotnosti presoje in zaključka, da upnica verjetnosti terjatve oziroma predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, ni izkazala, izkazanosti preostalih pogojev (iz drugega odstavka 272. člena in 273. člena ZIZ ter pravilnosti predloga glede na to, da je upnica predlagala izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka) ni presojalo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi upnice ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ). Presoja izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odrede v predlogu za njeno izdajo, po pritožbenem sodišču ni možna, ker bi s tem bila strankam odvzeta pravica do pravnih sredstev. Takšno ponovno presojo, tudi glede izkazane verjetnosti terjatve, pa bo v novem odločanju moralo opraviti sodišče prve stopnje.

11. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.