Jedro

V okviru izvajanja pogodbe delo tožeče stranke ni rezultiralo v neki samostojni stvaritvi, ki bi jo od nje kot izvajalca prevzemala tožena stranka kot naročnik v smislu pogodbe o delu. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, kot izhaja iz navedene pogodbe, najbližje mandantni pogodbi.

Za utemeljitev škode iz naslova izgubljenega dobička bi morala stranka zatrjevati vse potrebne dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo sklepati na dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, v kolikor bi se pogodba med pravdnima strankama izvajala do zaključka del na predoru. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na prihodke, ki bi jih tožena stranka prejela v skladu s pogodbo, temveč bi morala upoštevati tudi pričakovane stroške, ki bi jih tožena stranka imela, v kolikor bi se pogodba izvajala.

Izrek

1. Pritožba se zavrne v delu, s katerim se izpodbija prvostopenjska sodba v 5. točki izreka in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 48.528,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2002 dalje, v 6. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 1.838,30 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki 109.414,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2002 do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 578.358,03 EUR je zavrnilo (2. točka izreka). Dopustilo je objektivno spremembo nasprotne tožbe tožene stranke (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo toženi stranki zneska 40.126,36 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi glede plačila zneska 366.973,62 EUR je zavrnilo (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.835,38 EUR (6. točka izreka).

V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožena stranka in sicer zoper 1. točko izreka prvostopenjske sodbe v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo nad zneskom 60.886,54 EUR in zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo del njenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, kar pomeni, da je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča v 5. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v delu, ki presega prisojeni znesek 60.886,54 EUR, tožeči stranki pa naloži tudi plačilo odškodnine v korist tožene stranke iz naslova izgube dobička v znesku 399.942,63 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta tuji pravni osebi. Pravdni stranki sta tožbena zahtevka utemeljevali na sklenjeni pogodbi z dne 20. 5. 2000 (priloga A3), s katero se je tožena stranka kot izvajalka del zavezala za tožnico kot naročnico izvršiti topografske storitve, dajati topografske nasvete in s topografskega vidika nadzirati gradnjo tunela (v nadaljevanju pogodba). S pogodbo sta pravdni stranki tudi opredelili pristojnost prvostopenjskega sodišča za odločanje o sporu. Iz same pogodbe neposredno ni razvidno, da bi stranke v pogodbi izrecno opredelili pravo, ki ga je potrebno uporabiti za razlago same pogodbe. Pravdni stranki sta se v svojih vlogah s tem v zvezi izrecno sklicevali na določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v Republiki Sloveniji v času podpisa pogodbe med pravdnima strankama. Pritožnica tudi v pritožbi ne izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča, s katerimi je kot podlago za odločitev o utemeljenosti zahtevkov pravdnih strank uporabilo določila ZOR. Iz navedenega pritožbeno sodišče sklepa, da je med pravdnima strankama očitno na konkludenten način izraženo soglasje, da se za sporno razmerje uporabi slovensko pravo ob upoštevanju okoliščine, da so se dela, ki so bila predmet pogodbe med pravdnima strankama, izvajala na območju Republike Slovenije (2. točka 19. člena ZMZPP).

Glede pravne narave pogodbe med pravdnima strankama Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno opredelilo pogodbo med pravdnima strankama kot podjemno pogodbo v smislu določil 600. člena ZOR. Bistvo za tovrstno pogodbo je, da se izvajalec zavezuje izdelati ali popraviti kakšno stvar oziroma opraviti kakšno telesno ali umsko delo. Opravljeno delo mora v končnem obsegu izkazovati rezultat, glede katerega ima naročnik med drugim tudi upravičenje uveljavljati odgovornost za napake (614. do 621. člen ZOR). Iz pogodbe med pravdnima strankama pa je razvidno, da je bila naloga tožeče stranke kot izvajalca predvsem izvajanje spremljajočih topografskih storitev, ki jih je potrebovala tožena stranka kot glavni izvajalec gradnje predora. Tožeča stranka je bila ob tem zadolžena tudi za izvajanje ustreznega strokovnega nadzora gradnje s topografskega vidika (2. člen Pogodbe). V okviru izvajanja pogodbe se delo tožeče stranke ni rezultiralo v neki samostojni stvaritvi, ki bi jo od nje kot izvajalca prevzemala tožena stranka kot naročnik v smislu pogodbe o delu. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, kot izhaja iz navedene pogodbe najbližje mandantni pogodbi v smislu 749. člena ZOR. Tožeča stranka se je s pogodbo namreč zavezala, da bo toženi stranki kot naročniku zagotavljala spremljajoče strokovno spremljanje izvajanja del tožene stranke, ki se ne izkazuje kot samostojen rezultat v smislu predmeta pogodbe o delu. Iz takšne pravne kvalifikacije pogodbe je zato potrebno preizkušati pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu sodbe.

Glede izpodbijanega dela 1. točke izreka prvostopenjske sodbe: Pritožnica ne izpodbija utemeljitve prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je ugotovilo podlago uveljavljanemu odškodninskemu zahtevku zoper toženo stranko iz naslova njene soodgovornosti za nastalo škodo v posledici njene napake pri izračunavanju smeri predora, v okviru česar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana njena soodgovornost za nastalo škodo v višini 20 % od stroškov sanacije. Tožena stranka zato ne izpodbija sodbe v delu, s katerim ji je sodišče naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov sanacije v višini 60.886,54 EUR. Pritožnica pa v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je toženi stranki naložilo tudi povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala iz treh postavk in sicer: postavke zaradi zmanjšanja proizvodnje glede na terminski plan v višini 30.876,54 EUR, vračilo plačanega dela geodetov v višini 10.482,30 EUR in stroškov podražitve del zaradi časovnega zamika pri gradnji tunela v višini 7.169,45 EUR. Sodišče prve stopnje je na utemeljenost tega dela odškodninskega zahtevka sklepalo iz ugotovitve, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala višini teh zahtevkov.

Trditveno in dokazno breme glede višine nastale škode je na strani oškodovanca, to je tožeče stranke. Pri tem mora ponuditi vso ustrezno trditveno podlago, na podlagi katerega je mogoče opredeliti, kaj naj bi predstavljala zatrjevana škoda v smislu zmanjšanja premoženja tožeče stranke (155. člen ZOR).

Kar se tiče uveljavljane škodne postavke iz naslova zmanjšanja proizvodnje glede na terminski plan je tožeča stranka v tožbi (točka VI.) zatrjevala zgolj, da se je v času izvajanja reprofiliranja zmanjšala proizvodnja glede na terminski plan napredovanja del, v posledici česar so ji nastali večji stroški v levi in desni cevi v skupnem znesku 36.996.274,00 SIT. Tem nekonkretiziranim trditvam je predložila zgolj dve listini (priloga A20 in A21), ki sta nepodpisani in jih je mogoče upoštevati zgolj kot trditvene navedbe same tožeče stranke. Vendar tudi iz navedenih prilog ni mogoče razbrati, v čem naj bi se tako specificirani stroški kazali kot zmanjšanje premoženja tožeče stranke. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala nekonkretiziranost in nedokazanost tako utemeljevane škode tožeče stranke. Ker tožeča stranka v nadaljnjem postopku svojih navedb ni dopolnila niti v trditvenem niti v dokaznem smislu, sodišče prve stopnje ni imelo materialne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, niti v sorazmernem delu v višini 30.876,54 EUR.

Enako velja tudi glede postavke zaradi podražitve del, do katerih je prišlo zaradi časovnega zamika pri gradnji tunela. Tožeča stranka se je v tožbi pri tem sklicevala na zvišanje cen za 7,813 %, kar naj bi znašalo 8.590.434,00 SIT. Iz edine dokazne listine, ki jo je predložila tožeča stranka (A22), ki predstavlja rekapitulacijo ocene stroškov reprofiliranja, sestavljene s strani podružnice tožeče stranke v Ljubljani, je razbrati, da je postavka podražitev obračunana od izkazanih skupnih stroškov reprofiliranja cevi, kot jih je izkazovala tožeča stranka ob vložitvi tožbe. Teh stroškov ni mogoče razumeti drugače kot stroškov sanacije za odpravo posledic napake pri profiliranju predora, ki pa so bili predmet ugotavljanja s strani sodnega izvedenca, na mnenje katerega se je sodišče oprlo pri utemeljitvi neizpodbijanega dela 1. točke izreka prvostopenjske sodbe. Ob tem, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala nekonkretiziranosti tudi tega dela tožbenega zahtevka, bi tožeča stranka morala v tej smeri dopolniti in konkretizirati svoje navedbe, še posebej po tem, ko je izvedenec v okviru izvedenskega mnenja ugotovil drugačno višino stroškov sanacije sporne napake profiliranja smeri predora. Ker tožeča stranka tudi v tej smeri ni podala konkretiziranih trditev, sodišče prve stopnje tudi v tem delu ni imelo materialne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v višini 7.169,45 EUR.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo dokazno listino (A5), s katero je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek iz naslova vračila plačanega dela geodetom. Tožeča stranka je ta del tožbenega zahtevka utemeljevala na izhodišču, da so bili vsi stroški, ki jih je nosila v zvezi z delom delavcev tožene stranke, brez podlage, ker naj bi pogodbo razdrla, izvršeno delo pa je bilo neuporabno. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da je takšno izhodišče tožeče stranke neutemeljeno za obdobje, ko je tožena stranka na gradbišču tožeče stranke pogodbene storitve opravljala. Na osnovi navedene ugotovitve je sodišče deloma tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Odločitev o tem je zaobsežena v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, katerega tožeča stranka ni izpodbijala s pritožbo. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča, s katero utemeljuje delno ugoditev zahtevku iz tega naslova, katerega napada tožeča stranka s pritožbo, pa izhaja, da je sodišče delno zahtevku ugodilo v tistem delu, ki naj bi predstavljal število dni, ko geodeti tožene stranke niso bili prisotni na gradbišču. Takšen zaključek bi bil možen zgolj v primeru, da bi tožeča stranka zatrjevala, da je toženi stranki plačala stroške bivanja na gradbišču za v naprej za čas, ko delavcev tožene stranke ni bilo več na gradbišču. Takšen dejanski zaključek ne izhaja niti iz trditev tožeče stranke v tožbi niti iz predložene specifikacije, na katero se je sklicevala tožeča stranka (A5). Tožeča stranka je v tožbi (2. odstavek točke III.) izrecno zatrjevala, da uveljavlja povrnitev plačanih stroškov bivanja štirih geodetov na gradbišču za čas 480 dni. Iz priložene specifikacije (A5) izhaja, da predstavlja številka 480 dni seštevek števila dni, ki se nanašajo na posameznega delavca, v okviru katerega pa največje število dni za posameznega delavca znaša 240 dni. Ta številka pa ne presega števila 265 dni, ko naj bi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča bili na gradbišču prisotni geodeti tožene stranke. Ker se specifikacija tožeče stranke, na katerem je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek, očitno nanaša na obdobje, ko so delavci tožene stranke dejansko bili prisotni na gradbišču, to je do razdrtja pogodbe, tožeča stranka ni izkazala podlage za vrnitveni zahtevek niti v tistem delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 10.482,30 EUR. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni presoji dokazne listine, na katero se je sklicevala tožeča stranka, v tem delu izpodbijani del 1. točke izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. alineja 358. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi: Tožena stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katerim je le-to zavrnilo njen zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo izgubljenega dobička v znesku 366.942,63 EUR. Tožena stranka v nasprotni tožbi glede te postavke škode ni navedla nobene trditvene podlage, s katero bi ga utemeljila. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da bi tožena stranka za utemeljitev takšne oblike materialne škode (izgubljeni dobiček) morala zatrjevati vse potrebne dejanske okoliščine iz katerega bi bilo sklepati na dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, v kolikor bi se pogodba med pravdnima strankama izvajala do zaključka del na predoru. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na prihodke, ki bi jih tožena stranka prejela v skladu s pogodbo, temveč bi morala upoštevati tudi pričakovane stroške, ki bi jih tožena stranka imela, v kolikor bi se pogodba izvajala. Tožena stranka izgubljenega dobička zato ni mogla utemeljevati v višini izgubljenih prihodkov za obdobje od marca 2001 do maja 2005, kot izhaja iz njene trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnice v tem delu zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je imela tožeča stranka upravičen razlog za predčasno razdrtje pogodbe. Glede na že zavzeto materialnopravno izhodišče glede narave pogodbe med pravdnima strankama, se je prvostopenjsko sodišče sicer zmotno sklicevalo na upravičenje tožeče stranke iz 619. člena ZOR, ki daje naročniku v podjemni pogodbi upravičenje do razdora pogodbe brez zahteve za odpravo napake, v kolikor je delo neuporabno. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka pri izvajanju storitev iz pogodbe v določenem trenutku storila strokovno napako, na podlagi katere je bila napačno določena smer vrtanja predora. Kot je bilo že pojasnjeno, ni šlo za dela, ki bi se rezultirala v nekem samostojnem izdelku oz. storitvi tožene stranke v smislu pogodbe o delu, iz katere bi izvirali tudi jamčevalni zahtevki tožeče stranke kot naročnika. Odprava strokovne napake na strani tožene stranke je bila zagotovljena že dne 5. 2. 2001 s tem, ko je bila tožeča stranka z napako seznanjena.

V skladu s 1. odstavkom 765. člena ZOR lahko naročnik kadarkoli odstopi od pogodbe, pri čemer pa gre prevzemniku naročila (toženi stranki) upravičenje do povrnitve škode zaradi odstopa od pogodbe le, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

Pritožbeno sodišče pa v tem delu ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam pritožnice, da naj bi v spornem primeru šlo za neizpolnitev na strani tožene stranke neznatnega dela obveznosti, iz katerega naj bi izhajala neutemeljenost razdrtja pogodbe s strani tožeče stranke. Mandatno razmerje temelji na zaupnosti razmerja med pogodbenima strankama. To še posebej velja za pogodbene storitve, ki jih je opravljala tožena stranka, saj je morebitna nestrokovnost lahko imela daljnosežne posledice in nesorazmerne stroške. Za oceno utemeljenosti razloga ne more biti odločilna okoliščina, da je tožeča stranka že naslednji dan izvedela za napako, storjeno s strani tožene stranke. Od izvajalca tovrstnih storitev je tožeča stranka upravičeno pričakovala strokovno izvrševanje pogodbenih obveznosti, zato ob izkazanem nestrokovnem delu tožene stranke ne gre za odstop od pogodbe brez utemeljenih razlogov.

Na osnovi navedenih materialnopravnih izhodišč se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev glede stroškov postopka: Delna ugoditev pritožbi in sprememba prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke, je posledično vplivala tudi na spremembo odločitve izpodbijane sodbe v delu, ki se tiče stroškov postopka. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, je tožena stranka s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi uspela do višine 10 %, medtem ko je tožeča stranka po spremembi prvostopenjske sodbe z odločitvijo pritožbenega sodišča uspela do višine 8,8 %. Pritožbeno sodišče je zato upoštevaje 2. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

Stroške pritožbenega postopka je priglasila zgolj tožeča stranka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi Odvetniške tarife priznalo priglašene stroške v višini 3.750 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 2.065,5 EUR. Ker je tožena stranka od izpodbijanega dela sodbe (366.973,62 EUR + 48.528,10 EUR) uspela le glede 48.528,10 EUR, to je v višini 11 %, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 89 % stroškov pritožbenega postopka, to je 1.838,30 EUR.