Up-178/97

11. 4. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. B. iz Ž. na seji senata dne 11. aprila 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 698/95 z dne 9. 4. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v svojem in otrokovem imenu izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ker je zavrglo tožbo, ki jo je vložil v imenu mladoletnega otroka, ki ne živi pri njem, in ker je kot neutemeljeno zavrnilo njegovo tožbo v upravnem sporu v zvezi z določitvijo osebnih stikov z otrokom. Meni, da je zmotno povezovati zastopanje otroka z izvrševanjem roditeljske pravice, saj naj bi bila oba roditelja enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Tudi zavrnitev tožbe naj bi bila neutemeljena, ker naj bi z odločbo Centra za socialno delo določen obseg stikov ne bil v korist otroka. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma napačno ocenilo otrokovo mater in tudi okoliščino, da naj bi se strinjal z odločbo Ministrstva. Z otrokom naj se ne bi videval kljub temu, da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe odločbe Centra za socialno delo. Kršene naj bi bile pravice po 14., 23., 41. in 54. členu Ustave. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče zadevo vrne v novo odločanje ali pa o stikih odloči samo.

2.Ustavno pritožbo, ki jo je v otrokovem imenu vložil oče, je bilo šteti za njegovo lastno ustavno pritožbo, saj oče, ki ne živi z otrokom, a se je označil za zakonitega zastopnika, ni predložil niti soglasja otrokove matere, s katero otrok živi niti ustreznega akta pristojnega centra za socialno delo, ki bi nadomestil materino soglasje za očetovo zastopanje otroka pred Ustavnim sodiščem. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo že v sklepu št. Up-103/94 z dne 22. 1. 1997 ob takratni pritožnikovi ustavni pritožbi.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne preverja meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt.

Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev Centra za socialno delo in sodišča o obsegu osebnih stikov pritožnika in otroka, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišča in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnik ni izkazal.

4.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko