Jedro

Očitno je bil v predmetnem primeru glavni problem dejstvo, da je tožnik delo naročil pri tožencu, ki je mizar in za katerega je bilo jasno, da ni strokovnjak za izdelavo pohištva za potrebe specialistične ambulante, pri čemer je v drugem členu pogodbe izrecno povedano, da izvajalec, to je tožena stranka, opravi pogodbena dela na podlagi pogovorov s priloženimi osnutki o možni rešitvi opreme prostora, kateri vsebuje specifikacijo materialov, ki je sestavni del te pogodbe. Že to potrjuje navedbe tožene stranke, da je tožena stranka morala izdelati pohištvo v skladu z naročili in skicami, ki jih je toženi stranki predložil sam tožnik.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje najprej razširitev tožbe za znesek 2.114.506,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila štelo za umaknjeno, nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 3.014.499,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 823.800,00 SIT od 4.6.2002 dalje do plačila, od zneska 775.132,00 SIT od 30.8.2002 dalje do plačila, od zneska 1.415.567,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške po sodni odmeri z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 32.045,00 SIT od dneva vložitve tožbe, od preostalih prisojenih pravdnih stroškov pa od dne izdaje sodbe do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo ter tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v istem roku prevzeti in odpeljati pohištvo iz prostorov tožeče stranke - zasebne specialistične ambulante, dispanzerja za žene na naslovu L. pod izvršbo. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke zoper tožečo stranko po nasprotni tožbi in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 80.947,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, višji tožbeni zahtevek, to je za razliko do zneska 339.097,00 SIT pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi skupno v znesku 559.639,49 SIT v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2005 dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep in zoper sodbo se v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tožbe in v katerem je delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe, pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodne odločbe spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku in zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo razširitev tožbe za znesek 2.114.506,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje za umaknjeno, saj je tožeča stranka v resnici plačala zahtevano sodno takso, kar je mogoče ugotoviti z vpogledom v računovodsko dokumentacijo sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno štelo tožbene navedbe po vsebini zgolj kot sklicevanje na poseben primer odstopa od pogodbe, ki je urejen v 638. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ko lahko naročnik odstopi od pogodbe, ne da bi prej zahteval odpravo napak. V konkretnem primeru je tožnik zahteval tudi odpravo napak in izvršitev dogovorjenega dela, kar potrjuje njegova izpoved in pričevanje S.N.. Ker pa tožena stranka tudi v naknadno postavljenem roku ni opravila prevzetega dela, je tožnik odstopil od pogodbe z dopisom z dne 4.2.2003. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je do zamude pri izpolnitvi pogodbe prišlo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Dejansko je rok za opravo naročenega dela iztekel 3.8.2003, prevzemni zapisnik pa je bil podpisan šele 16.12.2003, kar kaže na izpolnitveno zamudo. Dokazno breme za to, da je prišlo do zamude po krivdi tožnika samega, pa je na strani tožene stranke. V tem delu pa so ugotovitve sodišča prve stopnje nezanesljive. Napačno je sodišče prve stopnje tudi razlagalo podpis zapisnika o primopredaji z dne 16.12.2002, v katerem niso bile zapisane reklamacije. Delno so bile te reklamacije zapisane in sicer kot nekakšne dodatne zahteve in je tožena stranka z zvijačo pripravila tožnika do podpisa zapisnika. Nepravilno pa je ravnalo sodišče tudi, ko je priznalo toženi stranki iz nasprotne tožbe plačilo za opravljeno delo v zvezi s spremembo barve, saj je do te spremembe prišlo po krivdi tožene stranke same, ker je toženec sam napravil napako pri izbiri barve. Prav tako sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati zahtevka iz nasprotne tožbe, ki se nanaša na stroške dovoza pohištva. V celoti gledano je tožnik v resnici ob primopredaji sestavnih delov pohištva reklamiral napake, kar je nato tudi ponovil v svojem dopisu z dne 4.2.2003 in postavil tudi rok za njihovo odpravo. Obenem pa je jasno, da je tožena stranka za te napake vedela in je zato podan tudi dejanski stan iz 633. člena OZ, tako da se tožena stranka ne more sklicevati na zamudo rokov za reklamacije. Da je bilo pohištvo izdelano v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je mogoče sklepati tudi iz mnenja izvedenca A.. Treba je upoštevati, da je bil toženec strokovnjak in ne tožnik in da bi moral toženec izdelati tako pohištvo, ki bi bilo za potrebe tožnika uporabno, torej uporabno za potrebe ginekološke ordinacije.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi glede bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo razširitev tožbe za znesek 2.114.506,40 SIT s pp za umaknjeno, potem ko je ugotovilo, da tožnik ni izkazal s potrdilom, da je plačal takso za to razširitev. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke, da je takso plačal, kar naj se ugotovi s poizvedbami pri računovodstvu sodišča, saj je iz določila 1. odst. 105.a člena ZPP razvidno, da mora biti tožbi priloženo dokazilo o plačilu dolžne takse, da pa takega dokazila tožnik tožbi ni priložil, niti v pritožbi ne zanika. Za zaključek, da ne gre za poseben primer odstopa od pogodbe po 638. členu OZ, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj tudi na podlagi mnenja izvedenca A. ni mogoče zaključevati, da bi imelo pohištvo take napake, da bi bilo nerabno. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik, to pa je njegovo dokazno breme ni izkazal, da bi pri toženi stranki napake pravočasno in pravilno reklamiral in zahteval njihovo odpravo ter toženi stranki tudi dodelil rok za odpravo napak. Pri tem se sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno sklicuje na vsebino primopredajnega zapisnika z dne 16.12.2002, iz katerega ni razvidno, da bi tožnik kakšne napake grajal. Za vse napake, ki jih tožnik zatrjuje, pa je po pravilnem mnenju sodišča prve stopnje treba šteti, da so vidne napake, ki bi jih bilo mogoče odkriti pri običajnem pregledu. Tudi v primeru, če bi se lahko štelo, kot to pravilno razloguje sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka v rubriki dodatne zahteve dejansko grajala določene napake, pa tožnik ni izkazal, da je pred odstopom od pogodbe, dodelil toženi stranki rok za odpravo teh napak. Njegovo sklicevanje na to, da je to od tožene stranke zahteval, je ostalo dokazno nepodprto. Tudi sicer je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja obeh izvedencev V.M., zlasti pa K.A. lahko ugotovilo, da je pohištvo izdelano kvalitetno, gledano s stališča mizarske stroke, in da znaša morebitna vrednost neizvršenih in nedokončanih del po oceni izvedenca le 182.000,00 SIT. Do tega dokončanja pa ni prišlo po krivdi tožnika samega. Očitno je bil v predmetnem primeru glavni problem dejstvo, da je tožnik delo naročil pri tožencu, ki je mizar in za katerega je bilo jasno, da ni strokovnjak za izdelavo pohištva za potrebe specialistične ambulante, pri čemer je v drugem členu pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama z dne 5.4.2002 izrecno povedano, da izvajalec, to je tožena stranka, opravi pogodbena dela na podlagi pogovorov s priloženimi osnutki o možni rešitvi opreme prostora, kateri vsebuje specifikacijo materialov, ki je sestavni del te pogodbe. Že to potrjuje navedbe tožene stranke, da je tožena stranka morala izdelati pohištvo v skladu z naročili in skicami, ki jih je toženi stranki predložil sam tožnik. Tožnik je sicer zatrjeval, da je odstopil od pogodbe tudi zaradi zamude na strani tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje bi moralo biti pohištvo izdelano v 60-ih dneh, pri čemer je rok 60 dni potekel 3.8.2002. Iz pogodbe ne izhaja, da je bila v pogodbenem roku 60 dni šteta tudi montaža, kar je sicer razvidno tudi iz zadnjega odstavka 2. člena pogodbe. Prevzemni zapisnik je bil podpisan 16.12.2002. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do zamude pri izročitvi pohištva tožeči stranki prišlo iz razlogov, na strani tožeče stranke same. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izpovedih zastopnika tožene stranke E.B., priče M.R. in priče T.B.. Sicer pa je tudi priča S.N., soproga tožnika, na zaslišanju izpovedala, da so se z zastopnikom tožene stranke pogovarjali o tem, da bo v tožnikovi ordinaciji v začetku septembra položena posebna medicinska guma za tla in da bodo toženo stranko obvestili, ko bodo dela končana. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ni bilo pogojev za odstop od pogodbe zaradi zatrjevane zamude. Ker pa tožeča stranka ni bila upravičena odstopiti od pogodbe, seveda tudi nima podlage za zahtevek na plačilo odškodnine zaradi plačevanja najemnine za drug poslovni prostor. Pravilna pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je le to delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in sicer za znesek 80.947,20 SIT, ki ga pomenijo dodatna dela - barvanje plošče v znesku 58.056,00 SIT, z 20% DDV v znesku 11.611,20 SIT ter stroški za prevoz v znesku 9.400,00 SIT z 20% DDV v znesku 1.880,00 SIT. Da je bilo potrebno ploščo prebarvati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, dokazno nepodprta pa je ostala trditev tožnika, da naj bi do tega prišlo, ker je toženec izbral napačno barvo. Prav tako gredo toženi stranki prevozni stroški, saj dostava pohištva ni bila vključena v pogodben ceno kot je to razvidno iz 2. odst. 2. člena pogodbe z dne 5.4.2002. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora tožene stranke na pritožbo, ker v odgovoru ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.