Jedro

Sobe, ki je bila toženi stranki dodeljena v gostinsko-počitniškem objektu I., ni mogoče šteti za stanovanje v smislu določbe 4. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l.SRS, št. 35/84, 14/84. Tožena stranka na tej sobi zato ni bila imetnica stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka izprazniti 2,5 sobno stanovanje št. 1 v pritličju zgradbe K. na B. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 21.344,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pred vselitvijo v sporno stanovanje je imela tožena stranka stanovanjsko varstvo na dvosobnem stanovanju v objektu I., ki že dolgo pred njeno vselitvijo ni bil več gostinski objekt. Pomisleki sodišča, da prostorov v objektu I. ni mogoče šteti za stanovanjske prostore, niso utemeljeni in v izvedenih dokazih nimajo opore. Pravilna odločitev sodišča bi morala biti taka, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki ob izselitvi iz spornega stanovanja zagotoviti vsaj tako stanovanjsko varstvo, kot ga je imela tožena stranka v prejšnjem stanovanju. Nepravilen je tudi zaključek, da je tožeča stranka že dne 25.6.1991 postala stanodajalka na spornem stanovanju. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa spremenita ali pa razveljavita.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). V čem naj bi bila v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožena stranka v reviziji ni navedla. Preizkus izpodbijane sodbe glede le pavšalno in neobrazloženo zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP zato ni bil mogoč. Kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili.

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabili. Sobe, ki je bila toženi stranki dodeljena v gostinsko-počitniškem objektu I., ni mogoče šteti za stanovanje v smislu določbe 4. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l.SRS, št. 35/84, 14/84. Tožena stranka na tej sobi zato ni bila imetnica stanovanjske pravice. Odločitev obeh sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku za izpraznitev spornega stanovanja nepogojno ugodili, je zato materialnopravno pravilna.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da tožeča stranka dne 25.6.1991 še ni pridobila legitimacije za razpolaganje s spornim stanovanjem. Tožeča stranka je namreč pridobila pravno oblast nad spornim stanovanjem že dne 25.6.1991 in sicer na podlagi določbe 3. odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in določbe prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona o izvrševanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (oboje Ur.l.RS, št. 1/91 - v nadaljevanju Temeljna ustavna listina in Ustavni zakon). Tretji odstavek I. točke Temeljne ustavne listine namreč pomeni takojšen prenos pravic in dolžnosti, kolikor gre za Republiko Slovenijo, spet nanjo; prvi odstavek 9. člena Ustavnega zakona pa pomeni takojšen prehod pravne oblasti nad v tem členu navedenim premoženjem (med katerega sodi tudi sporno stanovanje) na Republiko Slovenijo, medtem ko določbe drugega in tretjega odstavka 9. člena Ustavnega zakona urejajo le postopek dejanskega prevzema premoženja. Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).