Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 951/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.951.2013 Civilni oddelek

direktna tožba prometna nesreča vzročna zveza dokazovanje z izvedencem postavitev novega izvedenca soočenje izvedencev materialno procesno vodstvo ugotovljeno dejansko stanje
Višje sodišče v Ljubljani
5. junij 2013

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine zaradi prometne nesreče. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo, saj je bilo dokazovanje z izvedenci pravilno in celovito. Sodišče je presodilo, da so mnenja prvih izvedencev temeljila na predpostavkah, ki niso bile izkazane, in da je bilo dokazovanje z drugim izvedencem ustrezno. Pritožba je bila zavrnjena, tožeča stranka pa je morala sama trpeti svoje pritožbene stroške.
  • Dokazovanje z izvedenci in pravilnost izvedenega dokaznega postopka.Ali so bili dokazni predlogi izvedeni pravilno in popolno oziroma ali je bilo na tej podlagi pravilno in celovito ugotovljeno dejansko stanje?
  • Ugotavljanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo.Ali je tožnik dokazal vzročno zvezo med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo?
  • Presoja mnenj izvedencev.Kako sodišče presoja različna mnenja izvedencev in na podlagi katerih kriterijev sprejme določeno mnenje?
  • Materialnopravno izhodišče in procesne kršitve.Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ali so bile procesne kršitve, ki jih navaja pritožba, utemeljene?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zavrnjeni izvedeniški mnenji sta temeljili na predpostavkah, ki v dokaznem postopku niso bile izkazane. Dokazovanje z drugim izvedencem je bilo zato pravilno.

Pravilo 254. člena ZPP se praviloma nanaša na enkratno ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci oziroma na eno določitev drugih izvedencev. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše. Ali so bili dokazni predlogi izvedeni pravilno in popolno oziroma ali je bilo na tej podlagi pravilno in celovito ugotovljeno dejansko stanje, ni stvar materialno procesnega vodstva, ki bi ga moralo opraviti sodišče s pozivanjem strank za dopolnitev pomanjkljivih navedb in dokazov. Gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 22. 10. 2004 v višini 2.013.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke v višini 2.771,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku po temelju in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodba temelji na neceloviti, nepopolni in zmotni dokazni oceni (kršitev 8. člena ZPP), zgrešenem materialnopravnem izhodišču in je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb procesa. Mehanizem nastanka prometne nesreče je sodišče ugotavljalo z dvema izvedencema cestnoprometne stroke, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in toženčevimi poškodbami pa z dvema izvedencema medicinske stroke. Obširno graja izvedeno dokazovanje z izvedenci. Sodišču očita vrsto procesnih kršitev: absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena, relativne kršitve 8., 254. in 285. člena ZPP. Meni, da v sodbi ni logičnih razlogov, zakaj sodišče ni sprejelo mnenj prvih izvedencev, zakaj je sledilo drugim izvedencem, zakaj ni opravilo soočenja izvedencev in postavilo tretjega izvedenca medicinske stroke. Razhajanja med izvedenci niso pojasnjena. Sodišče mnenja secira in jih povzema le v tistih delih, ki dajejo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ni opravilo materialnega procesnega vodstva v zvezi z nihajnim elementom, ki naj bi ga izvedenca cestnoprometne stroke ne potrdila. Za te zaključke niso usposobljeni izvedenci cestnoprometne stroke. Dokazovanje z izvedencem medicinske stroke je bilo opravljeno v nasprotju z 254. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke ni bilo podlage in potrebe, ker je bilo mnenje prvega pravilno in popolno. Nasprotje med medicinskima izvedencema bi bilo treba odpraviti z njunim soočenjem ali s postavitvijo tretjega izvedenca. Zaradi nepravilnega dokaznega postopka so dejansko in pravno zmotni zaključki sodišča, da tožnik ni dokazal škode niti vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo. Ne držijo ugotovitve o pretiranosti zatrjevane škode (nevšečnosti in bolečine). Tožnikova izpovedba je objektivizirana z izvedeniškim mnenjem prvega izvedenca medicinske stroke. Zato je upravičen do denarne odškodnine.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik z direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika – OZ) vtožuje odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki naj bi jih po tožbenih navedbah utrpel v prometni nesreči 22. 9. 2004 kot sopotnik v vozilu povzročitelja nesreče in zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je šlo na nameščeno prometno nesrečo z namenom potencirati poškodbe na obeh vozilih in za prikazovanje telesnih poškodb, češ da se poškodbe na obeh vozilih ne ujemajo in da zatrjevane telesne poškodbe glede na intenzivnost poškodb na vozilih niso mogle nastati.

6. Glede na tako trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je prišlo do škodnega dogodka (prometne nesreče), kot zatrjuje tožeča stranka, in ali je tožnik v njem lahko utrpel zatrjevano škodo (vzročna zveza). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je prišlo do trka oziroma kontakta obeh udeleženih vozil in s tem do škodnega dogodka in da tožnikova aktivna vloga pri zatrjevani nameščeni prometni nesreči ni dokazana. Te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. 7. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča tožnik v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpel zatrjevane nihajne poškodbe vratu in škoda, ki jo je navajal, ne izvira iz obravnavanega škodnega dogodka. Tožbeni zahtevek je zaradi nedokazanosti vzročne zveze in škode zavrnilo.

8. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Utemeljena je v popolnih, jasnih in pravilnih razlogih. V njih ni pomanjkljivosti, protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi tistih ne, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Siceršnje nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le tistih, ki koristijo pritožniku. Dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih je ugotovljeno pravilno in popolno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo prvega odstavka 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni, razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje in bo zato v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Številni očitki o pomanjkljivih razlogih sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so neutemeljeni.

10. Razlogi za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem cestnoprometne stroke (točka 15. sodbe) in z drugim izvedencem medicinske stroke (točka 21. sodbe) so pravilni, popolni in za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Sodišče mora odpraviti morebitne dvome o pravilnosti mnenja ne le, kadar je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, pač pa tudi, če je v nasprotju z ostalimi raziskanimi okoliščinami (drugi odstavek 254. člena ZPP). Prav za tak primer je šlo v obravnavani zadevi. Zavrnjeni izvedeniški mnenji sta temeljili na predpostavkah, ki v dokaznem postopku niso bile izkazane. Mnenje prvega izvedenca cestnoprometne stroke (s katerim se je ugotavljal obstoj in potek prometne nesreče in zlasti ali so v njej nastale poškodbe na vozilih) je upoštevalo zaviranje vozil, ki ga sodišče na podlagi zbranega procesnega gradiva ni ugotovilo. Mnenje prvega izvedenca medicinske stroke pa je temeljilo na predpostavki nihajnega elementa (zanihanje glave naprej in nazaj). Tudi slednjega glede na način trčenja (čelno trčenje tožnikovega vozila v vozilo pred njim in ne naletno trčenje – nalet drugega vozila z zadnje strani v tožnikovo vozilo) in sile, ki so pri tem delovale na tožnika, v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Dokazovanje z drugim izvedencem je bilo zato pravilno in skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP, odločitev pa ustrezno pojasnjena.

11. Tudi obrazložitev zavrnitve predloga za soočenje obeh izvedencev medicinske stroke oziroma nadaljnjega dokazovanja s tretjim izvedencem medicinske stroke (točka 24. sodbe) je pravilna in zadostna. Na podlagi pripomb pravdnih strank k podanim mnenjem izvedencev medicinske stroke je sodišče oba izvedenca zaslišalo. Drugemu izvedencu je predočilo drugačne ugotovitve prvega, ki jih izpostavlja pritožba (da lahko pride do obravnavanih poškodb pri naletni hitrosti 5 km/h, o strokovni literaturi, ki omenja poškodbe v takih primerih, da tožnik na trk ni bil pripravljen). Izvedenec je nanje odgovoril. V nasprotju s prvim izvedencem je določno in preverljivo navedel tudi literaturo, na katero se je oprl (primerjaj list. št. 31). Drugačne pritožbene navedbe o nepreverljivosti njegovega mnenja so protispisne. Sodišče je obe mnenji dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (mnenji izvedenca cestnoprometne stroke, medicinska dokumentacija, tožnikovo zaslišanje, zaslišanje prič). Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je sledilo drugemu izvedencu. Pri tem je popolno odgovorilo na vse pritožnikove pripombe o razhajanjih med izvedencema, ki jih ponavlja v pritožbi (razlogi v točkah 23., 25. do 27. sodbe). Tako se izkaže, da je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Navedeno pravilo se praviloma nanaša na enkratno ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci oziroma na eno določitev drugih izvedencev. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše. Taka so stališča v teoriji in sodni praksi (primerjaj: Zobec, J., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, strani 500 do 505; VS RS II Ips 273/2002 z dne 11. 12. 2002). Ker je sodišče prve stopnje ravnalo tako, mu ni mogoče očitati kršitev pravila 254. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugotavljanjem nihajnega elementa. Način trčenja udeleženih vozil in položaj tožnika v vozilu, ki je čelno trčilo v sprednje vozilo, je bil nesporen, trditvena podlaga strank o tem zadostna. Vprašanje, kako se je ob tako zatrjevanem (in ugotovljenem) trčenju gibalo tožnikovo telo oziroma kakšne sile so pri tem delovale nanj, je strokovne narave in se dokazuje z izvedencem. Dokazni predlogi strank v tej smeri so bili ponujeni in izvedeni. Ali so bili izvedeni pravilno in popolno oziroma ali je bilo na tej podlagi pravilno in celovito ugotovljeno dejansko stanje, ni stvar materialnoprocesnega vodstva, ki bi ga moralo opraviti sodišče s pozivanjem strank za dopolnitev pomanjkljivih navedb in dokazov. Gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja in so tudi očitki o procesni kršitvi 285. člena ZPP neutemeljeni.

13. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo oziroma, da bi slednjo utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Ugotovilo je, da je bil sopotnik v vozilu, ki je izredno blago trčilo v sprednje vozilo, da v ugotovljenem trčenju njegova glava ni zanihala naprej in nazaj ter da v takem trčenju ni mogla nastati niti najblažja oblika nihajne poškodbe (nateg vratnega mišičja), ki jo je navajal in izkazoval z medicinsko dokumentacijo in svojim zaslišanjem. Ocena izvedeniških mnenj, ki jo graja pritožba, je celovita in pravilna. S sklicevanjem na mnenje dr. S., ki je ostalo po oceni celotnega procesnega gradiva osamljeno, je pritožnik ne more omajati. Pravilno je stališče sodišča, oprto na pojasnila izvedencev obeh strok, in ne pritožnika, da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je v škodnem dogodku lahko utrpel zatrjevano telesno poškodbo, upoštevati ne le pravila medicinske stroke (biomedicine), pač pa tudi biomehanike. Slednja po fizikalni plati pojasnjuje mehanizem nastanka poškodbe, medicinska stroka pa poda klinično diagnozo poškodbe. Izvedenec dr. K. je pri podajanju diagnoze tožnikove poškodbe upošteval in analiziral razpoložljive tehnične podatke - mnenji obeh izvedencev cestnoprometne stroke ter tožnikovo medicinsko dokumentacijo. Pojasnil je, da v mnenjih tehničnih izvedencev ni bilo fizikalnih osnov za nihajno poškodbo vratu, naravo in značilnosti tovrstnih poškodb (da se izražajo pretežno s subjektivnimi težavami, ki se jih ob kliničnem pregledu ne da objektivizirati), in zakaj kljub medicinski dokumentaciji te diagnoze pri tožniku ni mogoče potrditi. Sodišče prve stopnje je njegovo mnenje v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi pravilno ocenilo. Z njegovim zaslišanjem je dobilo strokovno argumentirana pojasnila in po oceni ostalega procesnega gradiva upravičeno zavrnilo drugačno mnenje dr. S.. Ne drži, da sta dr. K. in nato sodišče mnenje o mehanizmu poškodbe oprla le na mnenje dr. B.. Ne v prvem ne v drugem mnenju tehničnih izvedencev ni bilo opore za zaključek o nastanku nihajne poškodbe vratu. Delujoče sile ob trčenju oziroma pospeški na njegovo telo so bile premajhne za nastanek tovrsten poškodbe tudi upoštevaje trčno hitrost, ki jo je ugotovil izvedenec A.. Pritožbene graje o selektivnem ocenjevanju izvedeniških mnenj izvedenca cestnoprometne stroke torej ne držijo. Sprejete dokazne ocene in ugotovitev pritožnik ne more omajati niti s sklicevanjem na tožnikovo nepripravljenost na trk, ki jo je ugotavljal dr. S.. Na podlagi izpovedb prič in tožnika samega je sodišče prve stopnje to možnost zavrnilo. Pravilno je ocenilo, da je bil na trk pripravljen, saj je prav on opozoril voznika na pred njimi nahajajoče se vozilo.

14. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Ker glede na ugotovljene okoliščine o nastanku prometne nesreče in gibanju tožnikovega telesa v njej tožnik ni mogel utrpeti niti najblažje oblike nihajne poškodbe – natega vratnega mišičja, je njegov tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen. Zatrjevana škoda po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogla nastati v tem škodnem dogodku in je tožnikovo sklicevanje na medicinsko dokumentacijo neutemeljeno.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo prvega odstavka 131. člena OZ in pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnik mora sam trpeti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia