Jedro

Če je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom ne sme napotiti na pravdo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo K 132/2008 z dne 6. 4. 2009 spoznalo obsojenega A. Š. za krivega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 590/2009 z dne 1. 12. 2009 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 8. 4. 2010 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je bila oškodovanka s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, čeprav je ta v celoti zaobsežen v tenorju obtožbe in izreku sodbe ter da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prebralo njegovo pojasnilo pred delovnim sodiščem, ki ga je predložil njegov zagovornik, ne da bi obsojenca vprašalo, ali se od takrat dalje zagovarja.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 30. 4. 2010, predlagal zavrnitev zahteve, ker kršitev pravice do obrambe ni podana.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenčev zagovornik se je o njem izjavil, ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter predlagal, da sodišče „sprejme ponujene dokaze“ in zahtevi ugodi.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tudi iz zakonskega besedila jasno izhaja, da je dolžnost sodišča preizkušati le tiste kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkušanja pravnomočne sodbe so v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni izrecno predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje pa je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo poseg sodišča po uradni dolžnosti tudi izven okvira, predpisanega v drugem odstavku 424. člena in v 427. členu ZKP, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ker je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ob tem pa prezrlo, da je celoten premoženjskopravni zahtevek zajet v izreku sodbe, s čimer da je sodišče „takoj derogiralo bistveni kvalifikatorni element“ obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

7. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja, vsebovanega v krivdoreku sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da je zaradi njegovega nevestnega dela v službi Republiki Sloveniji nastala premoženjska škoda v višini 240.261,19 EUR v obliki neplačane carine, trošarine in davka na dodano vrednost. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 240.261,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. V razlogih sodbe je navedlo, da sodišče ne razpolaga z dovolj podatki, da bi lahko odločilo o višini priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke ter, da je škoda terjana tudi od S. K. in družbe M. d. o. o., zato bi v primeru plačila tega zneska s strani obsojenca prišlo do dvakratnega poplačila.

8. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) postopek. V skladu s prvim odstavkom 100. člena ZKP ni dovoljeno obravnavanje tega zahtevka v kazenskem postopku samo v primeru, če bi se s tem preveč zavlekel kazenski postopek. Pri presoji, ali bi se zaradi obravnavanja premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek preveč zavlekel, je treba pretehtati, kakšne dokaze bi bilo potrebno izvesti glede tega zahtevka in kaj pomeni to v primerjavi z dokazi, ki jih bo moralo sodišče izvajati glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP napoti sodišče na pravdo oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o tem zahtevku. Sodišče oškodovanca ne sme napotiti na pravdo, če je višina škode tudi zakonski znak kaznivega dejanja.

9. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z napotitvijo oškodovanke na pravdo kršilo kazenski zakonik ter „derogiralo“ bistveni kvalifikatorni element (višino škode) obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sobe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, tudi višino škode, ki jo je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v petem odstavku na 5. strani sodbe navedlo, da je zaradi obsojenčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, to je škoda za Republiko Slovenijo v znesku 240.261,19 EUR. Napotilo oškodovanki, da v pravdi uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je sodišče v obsodilni sodbi ugotovilo višino škode, povzročeno s kaznivim dejanjem, je v nasprotju z drugim odstavkom 105. člena ZKP in predstavlja napako v adhezijskem postopku, ki pa na obstoj kaznivega dejanja in višino povzročene škode, ki je opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, nima vpliva.

10. Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prebralo njegovo pojasnilo pred delovnim sodiščem, ki ga je predložil njegov zagovornik, ne da bo ga vprašalo, ali se od tedaj dalje zagovarja, ni v zadostni meri substancirana, da bi jo bilo sploh mogoče preizkusiti. Če obramba izpodbija kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP z izrednim pravnim sredstvom mora konkretno navesti, v čem naj bi bila ta kršitev podana ter pojasniti njen vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tej zahtevi pa vložnik z navedeno neobrazloženo navedbo ni zadostil. C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.