Jedro

Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.

Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep in sodba v izpodbijanem delu potrdita.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo dovolilo stransko intervencijo na strani tožene stranke (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.000 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej in za plačilo pravdnih stroškov (točka II izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka III izreka).

2.S sklepom z dne 2. 12. 2024 je zavrnilo predlog tožeče stranke za izločitev izvedenca psihiatrične stroke dr. A. A. z dne 2. 4. 2024.

3.Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper točki II in III sodbe in zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 ter kršitve ustavnih pravic tožnice iz 14., 15., 19., 35. in 51. člena Ustave RS. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca spremeni tako, da mu ugodi in hkrati razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Izločitev izvedenca je utemeljeno predlagala iz razlogov po 6. točki 70. člena ZPP. Pri izdelavi izvedeniškega mnenja je uporabil pravno nedopustno metodo (uporabo provokacij). Spravljanje ljudi v stres med pregledom, čeprav za potrebe izvedeniškega mnenja, je nehumana in nedopustna strokovna praksa. Metoda in način postopka meče dvom na objektivnost in nepristranskost izvedenca. Drugi razlog za izločitev je selektivno povzemanje izpovedb prič in medicinske dokumentacije po sistemu, da izvedenec upošteva le tisto, kar koristi njegovim zaključkom, ostalo ignorira. Ni upošteval ključnih dokumentov (klinična pot za bolnišnično obravnavo samomorilnega pacienta), izjav prič, ki jih je predlagala tožnica, in ki so potrdile, da ni imela psihiatrične simptomatike, in neskladnosti v listinah tožene stranke. Vse to izkazuje dvom o njegovi objektivnosti in nepristranskosti. Namesto sodišča je delal dokazno oceno, ki je kontradiktorna. Vztraja, da za uporabo prisilnih sredstev ni bilo nobene podlage. Ne gre za nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, pač pa za način postopanja izvedenca pri delu, ki ni sprejemljiv. Ker v dokazni sklep nista vključena izvid - mnenje dr. B. B. in mnenje dr. C. C., pridobljena pred pravdo in priložena k tožbi, je podana bistvena kršitev 8. člena ZPP.

5.Podane so nepravilnosti izvedenskega mnenja. Skladno s stališči sodne prakse,2 je upravičena do mnenja drugega izvedenca. Podani so več kot indici, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Dokazala je, da je treba postaviti novega izvedenca iz tujine, ker je mnenje nepravilno, neobrazloženo in arbitrarno. V tej pravdi je mnenje ključen dokaz za izid pravde. Z mnenjem tujega izvedenca in mnenji drugih zdravnikov, ki niso ugotavljali psihiatrične simptomatike, je vzpostavila dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ker je izvedenec povsem izničil pomen internih obrazcev tožene stranke, čeprav gre za listine tožene stranke, ki jih slednja upošteva in uporablja, je na škodo tožnice podana kršitev ustavne pravice iz 15. člena Ustave RS. Onemogočena je naknadna sodna kontrola ravnanja zdravstvenih delavcev. Stališče izvedenca do teh listin dokazuje, da je pristranski. Neupravičeno se je postavil na stran tožene stranke in podal strokovno napačno mnenje.

6.Podana je bistvena kršitev 8. člena ZPP, kršitev 14. in 15. člena Ustave RS zaradi napačne dokazne ocene izpovedbe tožnice, prič, ki jih je predlagala, ter listin, ki jih je vložila v spis, o poteku postopka in vedenju tožnice ob sprejemu. Vztraja pri opisu poteka dogodkov, kot ga je podala sama. Hotela je le nasvet, ne pa pregleda. Prišlo je do nesporazuma. Zdravnica se je v določeni točki razburila in začela govoriti srbohrvaško. Navaja dele izpovedbe sprejemne zdravnice, do katerih se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kaj je res in kaj ne.

7.Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, to je 11. in 22. člena ZPacP3 in členov 53, 54, 57, 39, 29, 16, 20 in 35 ZDZdr.4 Pri izvedbi drastičnih ukrepov (neprostovoljna hospitalizacija in posebni varovalni ukrep) bi morala biti opravljena heteroanamneza (pridobitev podatkov s strani bližnjih). Z odločbo komisije za varstvo pacientovih pravic z dne 6. 3. 2018 je bilo ugotovljeno, da je bila oškodovanki kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, pravica do samostojnega odločanja pri zdravljenju, pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo. Toženi stranki je bil izrečen opomin ter naloženo, da popravi izvid. Tožnico je obravnavala neusposobljena oseba- specializantka, ki ni opravljala dela pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja. Presoja pritožbenega sodišča, da je sodišče v prvem sojenju prekoračilo trditveno podlago, je bila zmotna. V nadaljnjem postopku bi moralo biti opravljeno materialno procesno vodstvo v korist tožnice, da bi navajala nova dejstva in nove dokaze. Ker so bili upoštevani novi dokazi tožene stranke, dani v pritožbenem postopku, je bila kršena tožničina pravica do kontradiktornosti postopka, do izjave in do izvajanja dokazov v novi smeri, ki jo je začrtala tožena stranka v pritožbenem postopku (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V prvem sojenju sodišče o tem ni izvajalo dokazov, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločitev in izvedeniško mnenje sta napačna. Odločitev ni bila sprejeta pod vodstvom in odgovornostjo mentorja. Sprejem je bil opravljen v nasprotju s 53., 54. in 57. členom ZDZdr - brez napotnice oziroma v nasprotju s 57. členom tega zakona. Zdravnik specializant psihiatrije ni formalno pooblaščen za samostojen, enostopenjski sprejem.

8.Za zdravljenje brez privolitve niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišče se je napačno oprlo na nepopolno, pristransko, nepravilno, neobrazloženo in z drugimi dokazi ovrženo mnenje izvedenca (o obstoju duševne motnje, o akutni stresni motnji, ki naj bi se razvila že v domačem okolju, o ogrožanju sebe in drugih, o suicidalnosti, o sposobnosti obvladovanja ravnanja tožnice). Mnenje o diagnozi hude organske duševne motnje je dvomljivo, v nasprotju z ugotovitvami somatske medicinske dokumentacije, s predhodnim psihološkim in psihiatričnem mnenjem. Sprejemna diagnoza (akutna in prehodna psihotična motnja, neopredeljena F39.90) je bila že med hospitalizacijo spoznana za neustrezno in je bila spremenjena. Trajanje domnevnih psihotičnih simptomov (1,5 ure) po diagnostičnih kriterijih v DSM5, ki se uporabljajo v razvitih državah, ni upravičen razlog za prisilno hospitalizacijo, kar je skladno tudi z umikom sprejemne diagnoze. S pričami je dokazano, da je bilo njeno vedenje in razpoloženje doma normalno, da ob izvajanju prisilnih ukrepov ni nikogar ogrožala, da je ves čas odgovorno in razumno ravnala s svojim zdravjem ter skrbela za druge. Šlo je le za teoretično možnost ogrožanja. Napačno je ocenjena potencialna nevarnost ob gibanju v prometu (ublažiti oziroma odvrniti bi jo bilo mogoče z blažjim ukrepom - odhod domov v spremstvu) in suicidalnost. Tožnica ni nikoli potrdila misli na samomor, v bolnišnici jo je aktivno prerekala, nihče od zaposlenih ni opazil ali zabeležil samomorilnega vedenja, zdravnica ni ugotavljala prisotnosti vedenjskih ali telesnih znakov depresije, samomorilnosti ne potrjuje heteroanamneza tesnih prijateljev tožnice.

9.Tožnica kot napačne izpodbija dokazno oceno in zaključke o drugih očitanih kršitvah: o prekinitvi zdravljenja resnega somatskega obolenja med prisilno hospitalizacijo; o kršitvi pravice do telefona, o informiranju pacientov in o nadzornih postopkih, v katerih niso bile ugotovljene nepravilnosti. Tožena stranka je kršila več zakonsko določenih pravic tožnice. Njeno ravnanje je protipravno, pretirano in nesorazmerno. Pogojev za hospitalizacijo ni bilo več po prvi noči, neprostovoljno zdravljenje bi se zato lahko končalo že en dan prej.

10.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe s stroškovno posledico za tožnico.

11.Pritožbi nista utemeljeni.

12.Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo (179. člen OZ5), ki naj bi ji nastala, ker jo je toženka oktobra 2015 prisilno hospitalizirala. Trdila in dokazovala je, da je bila nezakonito proti svoji volji prisiljena v psihiatrični pregled (20. člen ZPacP), zdravljenje brez privolitve (53. in 39. člen ZDZdr), da je bil v nasprotju z zakonom uporabljen prisilni varovalni ukrep (29. člen ZDZdr), in kršene njene pravice iz 20. člena ZDZdr (do telefonskih pogovorov), 16. člena (do pojasnil o pravicah) in 35. člena ZDZdr (načrt zdravljenja), do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave (11. člen ZPacP), do preprečevanja in lajšanja trpljenja (39. člen ZPacP) ter kršene z Ustavo zagotovljene ji pravice. V ponovljenem postopku je toženi stranki očitala še obravnavo po neupravičeni osebi (specializantka psihiatrije) brez sodelovanja nadzorne zdravnice.

13.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku6 pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva o načinu in poteku sprejema, uporabi prisilnega ukrepa, poteku in odpravi prisilnega zdravljenja tožnice pri toženi stranki. Pri odločanju je izhajalo iz materialnopravnih določb prvega odstavka 147. člena OZ o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi7, in 131. člena OZ o nepogodbeni odgovornosti, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. Za odškodninsko odgovornost zdravnika se uporabljajo pravila o pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. člen do 246. člen OZ) in o potrebni skrbnosti pri opravljanju zdravstvene dejavnosti (6. člen OZ). Odločanje po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti je mogoče le v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, in pacient zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben odločanja o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje (12. točka 2. člena in 28. člen ZPacP), kar je bilo ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Predpostavke obeh temeljev odgovornosti se prekrivajo. Pri obeh je odločilno vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis. Oškodovanec (pacient) mora dokazati kršitev pogodbe oziroma protipravnost zdravnikovega ravnanja, ki se je kazala v kršitvi pravil stroke; svojo škodo in vzročno zvezo med škodo in kršitvijo dolžnosti oziroma zdravnikovim protipravnim ravnanjem. Strokovna napaka zdravnika je podana, ko njegovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine. Zdravnik se razbremeni svoje odgovornosti z dokazom o ustrezni skrbnosti, to je, da je ravnal s profesionalno skrbnostjo (s skrbnostjo strokovnjaka).

14.Po izvedbi dokaznega postopka, v katerem je sodišče izvedlo potrebne dokaze, vključno z izvedeniškim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, je ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti zavrnilo.

15.Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami in kršitvami ustavnih pravic tožnice. Ker pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, presoji in razlogom sodišča prve stopnje, jih ne bo ponavljalo. V nadaljevanju bo odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O izločitvi izvedenca

16.Izvedenec je lahko izločen iz istih razlogov kot sodnik ali sodnik porotnik (prvi odstavek 247. člena ZPP). Tožnica je kot okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti izvedenca (izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP) navajala neustrezno izbiro metode dela in nepravilno oceno zbranega procesnega gradiva v škodo tožnice.

17.Izločitveni razlog so lahko zgolj tiste okoliščine, iz katerih izhaja izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali če njegovo ravnanje kaže na pristranski odnos do stranke. Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik) oziroma podaja mnenje (izvedenec), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.8 Tožnica je izrazila svoje nezadovoljstvo z izvedenčevim delom po prejemu izvedeniškega mnenja z očitki na račun izbrane metode dela in ocene zbrane procesne dokumentacije. Trditve, da je izvedeniško delo nestrokovno zaradi neprofesionalno izbrane metode dela, nepopolno in enostransko, ne morejo utemeljiti predloga za izločitev izvedenca, ampak terjajo presojo sodišča prve stopnje in po potrebi njegovo ravnanje v smeri drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Po ustaljenih stališčih sodne prakse nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.9

18.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje v točki osem izpodbijanega sklepa na redni številki 180, da v obravnavanem primeru ni okoliščin, ki bi vzbujale dvom o izvedenčevi nepristranskosti do tožnice. Odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca je pravilna. Pritožba je s ponavljanjem očitkov na račun izvedenčevega dela ne izpodbije. Pa tudi ne z očitki na račun napačne in enostranske ocene procesnega gradiva ne, saj bo to stvar presoje o pravilnosti in popolnosti njegovega mnenja. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O dokazovanju z izvedencem in drugih procesnih kršitvah

19.Očitanih kršitev 8. in 254. člena ZPP ter po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Dokaz z izvedencem je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo. Tožnica je že pred izvajanjem dokaza predlagala angažiranje izvedenca iz tujine, z vnaprejšnjim pavšalnim nezaupanjem v vse domače izvedence, češ da so tako ali drugače povezani s toženo stranko. O izbiri domačega izvedenca se je pred imenovanjem izjavila in ji ni nasprotovala. Pri izvajanju dokaza je aktivno sodelovala. Naloga je bila izvedencu določena upoštevaje vsa konkretna vprašanja, ki jih je postavila tožnica.¹⁰ Vključevala so tudi preveritev pred pravdo pridobljenih in k tožbi priloženih mnenj tujega in domačih strokovnjakov o psihičnem stanju in vedenju tožnice, o ustreznosti/indikaciji prisilnega zdravljenja, o diagnozah (obstoju pravno relevantne duševne motnje). Izvedenec je odgovoril pisno na vsa vprašanja tožnice. Po prejemu pisnega mnenja je tožnica primarno zahtevala njegovo izločitev, podrejeno zaslišanje in postavitev drugega izvedenca. Navajala je, da je mnenje nejasno, nepopolno in samo s seboj v nasprotju, kar je utemeljevala s svojo dokazno oceno procesnega gradiva in svojo drugačno presojo pravno relevantnih dejstev. Na mnenja tujega izvedenca in drugih domačih strokovnjakov, ki jih je priložila k tožbi, se v pripombah niti ob zaslišanju izvedenca ni (več) sklicevala. Izvedenec je pisno odgovoril na pripombe tožnice in bil na naroku ustno zaslišan. Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi v točki 17 predlog za dokazovanje z novim izvedencem zavrnilo.

Pritrditi je treba oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica v pripombah ni navedla konkretnih argumentov in konkretiziranih vprašanj, ki bi vzbujala utemeljene pomisleke o strokovnih ugotovitvah in zaključkih izvedenca. S svojo (drugačno) oceno procesnega gradiva je izražala le nestrinjanje s podanim mnenjem, kar po ustaljenih stališčih sodne prakse ne zadošča za postavitev drugega izvedenca. Nestrinjanje stranke z mnenjem izvedenca ni razlog za izvedbo dokaza z drugim izvedencem. Potreba po drugem izvedencu se pojavi šele, če/ko so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, ki se ga ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. V obravnavanem primeru je bilo mnenje pravilno ocenjeno kot jasno in strokovno utemeljeno, razlogov za postavitev drugega izvedenca po tretjem odstavku 254. člena ZPP ni. Če stranka svojega subjektivnega dvoma o izvedenskem mnenju ne objektivizira, obrazloži ter opremi s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in zaključke, s predlogom za drugega (tujega izvedenca) ne more uspeti.¹¹

Po ustaljeni sodni praksi razlog za imenovanje novega izvedena ni podan le v primerih, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.¹²

V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je tožnica s pred pravdo pridobljenimi mnenji tujega izvedenca in drugih zdravnikov uspela omajati prepričljivost izvedenčevega mnenja. Izvedenec je namreč obširno in obrazloženo odgovoril na vse tožničine trditve oziroma vprašanja, oprta na ugotovitev tujega strokovnjaka o obstoju duševne motnje, indikaciji za prisilno zdravljenje, o spremenjenih diagnozah ter trajanju zdravljenja. Opredelil se je tudi do izpovedb (strokovnih) prič o vedenju in ravnanju tožnice pred sprejemom, ter pojasnil zakaj njihove izpovedbe niso pravno relevantne za zaključke o obstoju ugotovljen duševne motnje, o neposrednem ogrožanju življenja in zdravja tožnice, o upravičenosti/razlogih za zdravljenje brez privolitve ter za uporabo prisilnih varnostnih ukrepov. Tožnica nadaljnjih konkretnih strokovno podprtih (vsebinskih) trditev zoper podano in dodatno pojasnjeno izvedeniško mnenje ni podala. S pavšalnim sklicevanjem na možno strokovno napako ni zasejala dvoma o pravilnosti izvedeniškega mnenja. Dokazovanje z drugim izvedencem je bilo pravilno zavrnjeno.

Pri ugotavljanju materialnopravnih pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve, za uporabo posebnih varovalnih ukrepov in o pravilnosti ravnanj pri zagotavljanju pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, se je sodišče pravilno oprlo tudi na strokovno utemeljeno in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izvedenec namesto sodišča delal dokazno oceno o navedenih pravnorelevantnih dejstvih. Sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev o zdravstvenem stanju pacienta. Tudi za vsebinsko konkretizacijo pravne norme o ravnanju pri opravljanju zdravstvene dejavnosti (nestrokovno delo, poklicna oziroma strokovna napaka) je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Gre za strokovna vprašanja, na katere poda odgovor izvedenec (243. člen ZPP). Sodišče jih je pravilno dokazno ocenilo skupaj z drugimi dokazi in jih pravilno pravno ovrednotilo.

Neutemeljeni so nadaljnji očitki o neobrazloženi, nepopolni in kontradiktorni sodbi zaradi nepopolnega, neobrazloženega, kontradiktornega in arbitrarnega mnenja izvedenca (absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Izvedeniško mnenje je ocenjeno skupaj z drugimi dokazi. Podano je bilo po pregledu celotne spisovne dokumentacije in po pregledu tožnice. Strokovno je bilo odgovorjeno na vsa konkretna postavljena vprašanja obeh strank. Mnenje o ključnih strokovnih vprašanjih je ostalo ves čas jasno, podprto s strokovno razlago procesnega gradiva, brez očitanih nasprotij in skladno z drugimi izvedenimi dokazi. Ni bilo razlogov, da sodišče ne bi oprlo svoje odločitve tudi nanj. Dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistih delov, ki jih izpostavlja pritožnica (njena izpovedba, deli izpovedbe sprejemne zdravnice in medicinske sestre o okoliščinah pri sprejemu), ki bi ji utegnili koristiti. Tudi ne drži, da je ostalo v izvedeniškem mnenju in sodbi prezrto dokazno gradivo (obrazci tožene stranke, listine, izjave in izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica). Ocenjene so v točkah 47, 41 in 42. S preverljivimi in pravilnimi razlogi je pojasnjeno, zakaj jim (glede relevantnega psihičnega stanja tožnice ob sprejemu) ni mogoče slediti. Strankino nestrinjanje z dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje ne zadošča za uveljavljeno kršitev 8. člena ZPP in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

O sprejemu na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih

Tožnica vztraja, da je po predhodnem telefonskem pogovoru sama prišla na kliniko le po nasvet in ne na pregled ter da je bilo odrejeno prisilno zdravljenje po sprejemni zdravnici protipravno že zato, ker na zdravljenje ni bila napotena na podlagi napotnice (54. člen ZDZdr) ali po pregledu zdravnika - člana enote službe medicinske pomoči (drugi odstavek 57. člena ZDZdr). Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 619/2022 pojasnilo, da je tako pravno naziranje pritožnice zmotno.

Določb 54. in 57. člena ZDZdr, ki urejajo sprejem osebe na zdravljenje na podlagi napotnice ali mnenja zdravnika, člana enote službe nujne medicinske pomoči, ni mogoče razlagati gramatikalno tako, da drugih oseb, ki take zdravstvene dokumentacije nimajo, ni dopustno sprejeti na nujno zdravljenje brez privolitve, pač pa po namenski razlagi zakona v povezavi s splošnimi določbami (ZPacP in ZZDej¹³).

Pacient ima pravico, da prosto izbere zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje (prvi odstavek 9. člena ZPacP). Pogodba o opravljanju zdravstvenih storitev je konkludentno sklenjena v trenutku, ko se pacient zglasi pri zdravniku, slednji pa na podlagi informacij pacienta prične izvajati ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju pacientov (1. člen ZZDej)¹⁴. Zdravnik, ki ga je pacient izbral, lahko zavrne pacientovo izbiro le pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč (10. člen ZPacP). Izvajalec zdravstvene dejavnosti v mreži izvajalcev javne službe mora pacientu omogočiti nujno medicinsko pomoč in zdravstveno oskrbo takoj (tretji odstavek 14. člena ZPacP), tudi v nasprotju s pacientovo voljo, če je ta ni zmožen izraziti (28. člen ZPacP), kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru. Kadar oseba zaradi duševne motnje ogroža svoje življenje, gre brez dvoma za nujno stanje in je skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZPacP upravičena do takojšnje zdravniške pomoči in zdravljenja, brez napotnice ali odredbe napotnega zdravnika, in tudi v nasprotju s svojo voljo, če je zaradi duševne motnje ni sposobna oblikovati. Ob sprejemu osebo pregleda in o nujnem zdravljenju najprej odloča sprejemni zdravnik, ki mora po pravilih medicinske stroke oceniti, ali ima oseba duševno motnjo in ali jo je treba zdraviti. Njegova ocena o potrebnosti in nujnosti zdravljenja brez privolitve se preveri v nadaljnjem sodnem postopku (61. člen ZDZdr), v katerem se po uradni dolžnosti ponovno ugotavlja, ali so podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

V obravnavanem primeru je v ponovljenem postopku po pravilno ocenjenih predloženih listinah in zaslišanju prič ter izvedenca medicinske stroke ugotovljeno, da je tožnico po predhodnem telefonskem pogovoru obravnavala sprejemna zdravnica, ki je bila strokovno usposobljena za opravljanje samostojnega dežurstva. Z listinami je bilo potrjeno, da je opravila potrebni kolokvij iz urgentne psihiatrije, z zaslišanjem nadzorne zdravnice pa, da je bilo poskrbljeno za delo pod vodstvom nadzornega zdravnika. Dejansko stanje o strokovni usposobljenosti sprejemne zdravnice je pravilno ugotovljeno. Presoja, da njeno ravnanje zaradi nedokončane specializacije ni bilo protipravno, je pravno pravilna in ni obremenjena z očitano kršitvijo po 8. členu drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče v prvem sojenju neupravičeno in neupoštevno, mimo trditvene in dokazne podlage strank, samo ugotavljalo odgovornost toženke na tej podlagi. Materialno procesno vodstvo glede upoštevanja novih navedb in dokazov tožene stranke, podanih v pritožbenem postopku, je podalo višje sodišče v razveljavitvenem sklepu. V ponovljenem postopku dodatno opozorilo sodišča tožeči stranki, naj se izjavi o novih - pravočasnih navedbah in dokazih tožene stranke, ni bilo več potrebno. Če na možnost obravnavanja novih pravno odločilnih dejstev nakaže nasprotna stranka, mora druga računati s tem, da bo sodišče sprejelo njene argumente. Tožnici v ničemer ni bila kršena pravica do izjave. V nadaljnjem postopku se je o novi podlagi izjavila: povzela je (neupoštevne) ugotovitve sodišča prve stopnje iz prvega sojenja, ki pa so bile po izvedenem dokaznem postopku z dokazi tožene stranke ovržene.

O pogojih za sprejem na zdravljenje brez privolitve (prvi odstavek 39. člena ZDZdr)

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Duševna motnja je začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe sama po sebi ne šteje za duševno motnjo (3. točka drugega odstavka ZDZdr).

Ugotovljeno je: (-) tožnica je bila sprejeta zaradi akutne tesnobe in vznemirjenosti, ki se je razvila v domačem okolju po prejemu odločbe zavarovalnice o vrnitvi na delo; (-) med pogovorom z zdravnico se je akutna simptomatika pri tožnici stopnjevala; kazala se je v izrazito nenavadnem vedenju tožnice, s hudo vznemirjenostjo, jokavostjo, nepovezanim govorom, tožnica je potrdila samomorilne misli in izdelan načrt za samomor; (-) izrazito nenavadno vedenje je kazalo na motnje v miselnem procesu in pri obvladovanju čustvenih reakcij; (-) zaradi neobvladljivih reakcij je bila presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja tožnice hudo motena; (-) večji del pogovora in ob nadaljnjih postopkih tožnica ni bila sposobna slišati, kar so ji povedali o zdravljenju, niti izraziti svoje volje, za deskalacijo blažjega nivoja ni bila dovzetna, zdravljenje je zavračala; (-) zaradi neobvladljivih reakcij in nepredvidljivega vedenja je huje ogrožala svoje življenje (suicidalnost) in zdravje in življenje drugih (udeležba v prometu); (-) izraženih suicidalnih načrtov v stanju izredne hude čustvene vznemirjenosti, možnega sočasnega psihotičnega doživljanja in hude odklonilnosti ni bilo mogoče preprečiti drugače, kot s takojšnjim zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom in z uporabo posebnega varovalnega ukrepa; (-) vedenje tožnice ob sprejemu je imelo veliko elementov duševne bolezni - psihoze, ob hudi organski duševni motnji je bilo mogoče pričakovati resne čustvene in kognitivne motnje; (-) duševna bolezen - psihoza v nadaljnji hospitalizaciji ni bila potrjena.

Po takih dejanskih ugotovitvah, ki imajo oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu, ne more biti dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bila tožnica sprejeta zaradi akutne stresne motnje in da je bila slednja v vzročni zvezi z že prej ugotovljeno resno organsko pogojeno motnjo. Izvedenec je pojasnil, da je bila slednja že pred hospitalizacijo ugotovljena v medicinski dokumentaciji in dokumentaciji o delovni terapiji tožnice, za katero tožnica trdi, da jo je prezrl in zmotno interpretiral. Po izvedenčevem pojasnilu je bila ugotovljena resna organsko pogojena motnja z okvarami spominske funkcije, sposobnosti presoje, pozornosti in sočasno z okvaro fine motorike. Strokovno je pojasnil, da zapisi o nevrološki okvari, opisani v medicinski dokumentaciji, ustrezajo (psihiatrični) diagnozi organske psihične prizadetosti. Strokovno je pojasnil tudi znake - simptome ugotovljene organske motnje. V izpovedbah sta jih potrdila tožnica in tudi lečeča zdravnica iz URI D. Pritožbeni očitki, da gre za napačno izhodišče in dvomljivo diagnozo, so neutemeljeni.

Sprejemna diagnoza tožnice je bila med drugim: "akutna in prehodna psihotična motnja, neopredeljena F23.90". Izvedenec je strokovno pojasnil, da gre za duševno motnjo z moteno presojo realnosti in sposobnostjo obvladovanja svojega ravnanja, za katero je značilen akuten nastop psihotičnih simptomov (blodnje, halucinacije, zaznavne motnje), hud razkroj običajnega vedenja, zbeganost in zmedenost. Lahko je povezana z akutnim stresom, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ni pa to nujno. Do popolnega zdravljenja navadno pride v nekaj mesecih, lahko že v nekaj tednih ali celo v nekaj dnevih, kot je bilo to med prisilno hospitalizacijo ugotovljeno v obravnavanem primeru in je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pripeljalo do odprave prisilne hospitalizacije.

Že po opisu svojega duševnega stanja in ravnanja doma ter ob sprejemu, kot ga je podala tožnica, je sodišče lahko zanesljivo sledilo izvedencu pri presoji, da je bila sprejeta zaradi akutne stresne motnje, ki se je razvila že v domačem okolju. Sama je povedala, da se je daljši čas zdravila in opravljala delovno rehabilitacijo zaradi bolezni možganov, da je bila spričo prejete odločbe o vrnitvi na delo hudo vznemirjena in v hudi stiski zaradi negotovosti, če bo delo zmogla, nespečnosti in jemanja zdravil, da se je zato obrnila neposredno na kliniko (in ne na prijatelje zdravnike - psihiatre), da je privolila v pogovor z zdravnico, vendar zavrnila vsakršno identifikacijo in odklonila zdravljenje. Potrdila je, da se je med pogovorom njena napetost stopnjevala in da je vsaj konkludentno potrdila samomorilne misli. Izpovedbe prič, ki so sodelovale pri pregledu in uvedbi posebnih varovalnih ukrepov, o nenavadnem, neobvladanem vedenju in čustvovanju tožnice ter o izgubi razsodnosti, so bile skladne z vsebinskimi zapisi sprejemne zdravnice o psihičnem stanju in vedenju tožnice. Po mnenju izvedenca je bilo stanje in ravnanje tožnice pravilno ocenjeno kot psihotično in hudo ogrožajoče. Izvedenec je pojasnil naravo ugotovljene duševne motnje, njen učinek na vedenje in funkcioniranje tožnice ter na njeno sposobnost dojemanja. Na tej podlagi in po pravilni oceni izpovedb tožnice, zdravstvenih delavcev, ki so jo obravnavali, in listin (sprejemne medicinske dokumentacije), je zanesljivo ugotovljena vzročna zveza med duševno motnjo in ogrožanjem (suicidalnost). Zanikanju samomorilnosti glede na strokovno razlago izvedenca o značilnosti duševne motnje ni mogoče pripisati odločilne teže. Samomorilne misli je (vsaj konkludentno) potrdila sama. Ugotovljene okoliščine in ravnanja, na katera je bila pozorna sprejemna zdravnica, so bile po mnenju izvedenca strokovno pravilno prepoznane in ocenjene kot huda suicidalna ogroženosti. Slednja predstavlja konkretno in realno ogrožanje tožničinega življenja in zdravja, nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

Pritožnica ne omaje pravilne ocene in presoje o obstoju pravno relevantne duševne motnje s sklicevanjem na svoje psihično stanje pred sprejemom ali po odpustu. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, tudi v tem delu oprte na mnenje izvedeniške stroke, je bistveno za presojo, ali je toženka s prisilnimi ukrepi ravnala protipravno, psihično stanje tožnice v času sprejema. Zato izpovedbe prič o tožničinem zdravju, vedenju in počutju pred hospitalizacijo (v obdobjih, ko ni bila pod stresom) niso upoštevne, čeprav so izpovedovale v njeno korist. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 41 namreč nobena od njih pred hospitalizacijo ni bila v stiku s tožnico in iz lastnega zaznavanja o pravno relevantnih okoliščinah v zvezi z njenim psihičnim počutjem in ravnanjem niso mogle izpovedovati.

Pravno upoštevna je tudi kratkotrajna začasna duševna motnja (3. točka drugega odstavka ZDZdr), ki je bila pri tožnici po ugotovitvi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena in diagnosticirana ob sprejemu. Dejstvo, da je bilo prisilno zdravljenje odpravljeno že po treh dneh, kvečjemu potrjuje pravilnost nadaljnje presoje, da je bilo ravnanje tožene stranke pri izvajanju in spremljanju zdravljenja tožnice opravljeno po pravilih stroke, sorazmerno in v korist tožnice. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila namreč odpuščena iz bolnišnice takoj, ko se je njeno psihično stanje izboljšalo do te mere, da je bila sposobna razumsko in pravno veljavno sama odločati o svojem zdravljenju. Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo mora psihiatrična bolnica odpustiti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvestiti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

O drugih kršitvah dolžne skrbnosti pri opravljanju zdravstvene dejavnosti

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam in presoji sodišča prve stopnje, da je toženka pri obravnavi tožnice ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo.

Ne držijo pritožbeni očitki, da je sprejemna zdravnica ukinila predpisano terapijo, da se ni z nikomer posvetovala, da je prekoračila svoja pooblastila in s tem ogrozila ogrozila tožničino zdravje. Pritrditi je treba dejanskim ugotovitvam v točkah 46 - 48 in 51, in presoji, da protipravnih ravnanj tožene stranke ni bilo. Zdravljenje je bilo ustrezno uvedeno, pravilno indicirano in spremljano ter osredotočeno na trenutne zdravstvene potrebe tožnice (drugi in tretji odstavek 11. člena ZPacP).

Osebi se v času obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom zagotovi pravica do uporabe telefona tako, da se ji omogoči telefonske pogovore (drugi odstavek 12. člena in 20. člen ZDZdr). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 44 so bili telefonski pogovori tožnici omogočeni in izvedeni skladno z običajno prakso iz stacionarnega telefona. Tožnica jo je večkrat izkoristila. Pravilna je presoja, da posegov v pravico do uporabe telefona ni bilo.

Pacient ima pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja in rezultatih zdravljenja. Pacient, ki ni sposoben odločanja o sebi, uresničuje pravice do obveščenosti v skladu z zmožnostmi, ki jih dopušča njegova sposobnost razumevanja (tretji in četrti odstavek 20. člena ZPacP).

Z zaslišanjem zdravstvenega osebja, ki je sodelovalo pri pregledu tožnice ob sprejemu in uvedbi prisilnega varovalnega ukrepa, je zanesljivo dokazano, da so bila tožnici podana ustrezna pojasnila o zdravljenju, ki pa jih ni bila zmožna slišati in razumeti. Prisilno zdravljenje in izvedba prisilnega ukrepa sta bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje nujno potrebna za zaščito tožničinega zdravja in življenja ter opravljena po pravilih stroke (točka 50). Ob nadaljnji pravilni in neizpodbiti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ob sprejemu in izvajanju posebnega ukrepa ni bila sposobna oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja, je pravilna presoja, da neupoštevanje njenega odklanjanja prisilnega zdravljenja ni bilo protipravno.

Oceni, ugotovitvam in razlogom o izvedenih nadzornih postopkih (točke 48- 49) ni treba ničesar dodati. Pravilna je ugotovitev, da v postopku notranjega in zunanjega strokovnega nadzora niso bile ugotovljene nepravilnosti pri uvedbi in vodenju zdravljenja tožnice pri toženi stranki. Na nepravnomočno odločbo komisije za varstvo pacientovih pravic, na katero se opira pritožba, se sodišče ni sklicevalo, niti nanjo ni bilo vezano pri ugotavljanju oziroma odločanju o predpostavkah civilnega delikta, ki so relevantne v tem postopku.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev niti kršitev ustavnih pravic, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka in je odločanje o njih odpadlo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2II Ips 171/2017, II Ips 333/2016, II Ips 138/2018.

3Zakon o pacientovih pravicah, Ur. list RS, št. 15/08 s spremembami.

4Zakon o duševnem zdravju, Ur. list RS, št. 77/08 s spremembami.

5Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

6V prvem sojenju je bila izdana vmesna sodba z dne 3. 11. 2021, ki je bila zaradi kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena s sklepom VSL II Cp 619/2022 z dne 25. 1. 2023.

7Navedeno pravno določilo določa: "Za škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba."

8Sklep VS RS II Ips 35/2020 z dne 19. 5. 2021.

9Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba Ljubljana, 2006, stran 485; VSL I Cp 1585/2018 z dne 26. 10. 2018, VS RS I Up 12/2021 z dne 10. 3. 2021, točka 10 in druge.

10Primerjaj predlog vprašanj za izvedenca na red. št. 112 in sklep o postavitvi izvedenca na red. št. 124.

11VS RS II Ips 65/2022 z dne 22. 2. 2023.

12VS RS sklep II Ips 78/2023 z dne 21. 8. 2024.

13Zakon o zdravstveni dejavnosti, Ur. list RS, št. 9/92 s spremembami.

14VS RS II ips 94/2015 z dne 2.7.2015, točka 16.