Jedro

Ker niso bila ugotovljena objektivizirana merila za oceno revidentove uspešnosti, to pomeni, da je bilo zaradi zmotno oziroma preuranjeno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. Ni še namreč možna ugotovitev, da je delo revidenta postalo trajno nepotrebno in da je bil postopek izveden v skladu z določbo 36b člena ZDR. Ker je kriterij delovne uspešnosti bil po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, je moral biti uporabljen objektivno. Izdelava ocene uspešnosti dela brez objektivnih meril ter brez obrazložitve ne kaže na to, da so bili v vseh primerih ocenjevanja delovne uspešnosti uporabljeni enaki kriteriji, to pa bi lahko bil tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti celotnega postopka tožene stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.12.1991 in 5.3.1992, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu, odločitev o drugih zahtevkih pa je pridržalo za končno sodbo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo delno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ni razumljiv stavek napadene sodbe na tretji strani, niso pa tudi jasni in razumljivi razlogi sodbe. V izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek ni identičen s postavljenim, tožbena zahtevka pod 2 in 3 pa sta pravnomočna in izvršljiva. V postopku ni bila pravilno ocenjena revidentova uspešnost, oceni pa tudi manjka obrazložitev. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, prav tako pa ne kršitev, ki jih sodišču očita revizija.

Iz pravne teorije ni razvidno, kako bi lahko postal pravnomočen in izvršljiv tožbeni zahtevek, ki ni bil izčrpan s sodbo. Pravnomočna (in izvršljiva) lahko postane samo sodna odločba v obsegu odločitve o zahtevku iz tožbe ali zahtevku iz morebitne nasprotne tožbe. Glede neodločenega dela tožbenega zahtevka je načeloma možno predlagati izdajo dopolnilne sodbe (določbe prvega odstavka 339. člena ZPP-77), pa še te ne, če gre za delno sodbo (določbe 329. člena ZPP-77), kot je to v spornem primeru. Zato tovrstnih revizijskih navedb revizijsko sodišče ni moglo sprejeti.

Neutemeljeno je tudi očitanje sodišču, da je samo spremenilo tožbeni zahtevek. Po določbi 23. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) delavec ni dolžan postaviti zahtevka, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Če pa ga že postavi, sodišče nanj ni vezano.

Revizijsko sodišče ob preizkušanju izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba nerazumljiva ali nejasna, tudi ne obrazložitev v drugem (ne tretjem, kot navaja revizija) odstavku na 3. strani. Tam je samo povzeto, da razporeditev revidenta eno leto pred ocenjevanjem njegove uspešnosti, kljub temu, da je bil delavski svet seznajen s tem postopkom, sama po sebi ni vplivala na oceno uspešnosti, saj je bila za to odločilna ocena njegovega dela z dne 11.9.1991, kar je povsem razumljivo. Zato seveda v tem delu ni moglo ugotoviti očitane bistvene kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja ni preizkušalo.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 36h členu, konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) pa v točki a. drugega odstavka 9. člena, določata, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega, na delodajalcu.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni nujno pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev izpeljala v skladu s predpisi. Še vedno je vprašanje, če so bile v celoti upoštevane zahteve ZDR, saj je ostalo odprto vprašanje, ki ga sodišče druge stopnje ne bi smelo zanemariti, če je tožena stranka pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, pravilno uporabilo kriterij delovne uspešnosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka ocenjevanje delovne uspešnosti oprla na določbe 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90) in pravilnik o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev. Vendar dokazne listine v spisu dopuščajo možnost, da pravilnik, katerega dopolnitve in spremembe so bile sprejete 6.9.1991 v času podaje ocene (11.9.1991), kljub temu, da je bil sprejet 6.9.1991, še ni veljal, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje. Ni bilo dokazovano, če so še bile v veljavi določbe podobnega pravilnika tožene stranke, ki je bil sprejet v letu 1990 (glede vrednotenja delovne uspešnosti za ugotavljanje presežnih delavcev so bile namreč v obeh pravilnikih enake določbe).

Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vprašanja, kaj za pravilnost postopka pri toženi stranki lahko pomeni dejstvo, da ocena, kljub zahtevi v pravilniku ni bila obrazložena in kaj lahko to pomeni za objektivno ugotovitev delovne uspešnosti revidenta. Sama ocena brez obrazložitve namreč ne pove, v kakšnem obdobju je bil revident ocenjevan (tudi izjava priče ni povsem jasna), ne pokaže kateri objektivni kriteriji za oceno so bili upoštevani, pusti povsem odprto vprašanje primerljivosti ocen posameznih delavcev, ocene pa tudi ni mogoče preveriti. Povzetek izjave priče v izpodbijani sodbi pa kaže, da zaslišana priča tudi ni bila tako prepričljiva, kot to zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Ocena revidentove uspešnosti je bila po izpovedbi priče (pa še to je bila samo subjektivna ocena) delana v primerjavi z revidentovim sodelavcem v času, ko ga je ta nadomeščal zaradi izrabe dopusta in v času, ko sta praktično delela na istem delovnem mestu, ni pa bilo izjavljeno, ali se je pri ugotavljanju revidentove uspešnosti upoštevalo tudi ocene, ki bi morale biti mesečno opravljene po določbah pravilnika o plačah iz začetka leta 1991. Koliko časa je dopust trajal (ocenjevano obdobje) iz izjave ni razvidno, prav tako pa ne, ali sploh gre za primerljive delavce in tudi ne, ali je taka ocena sploh bila primerljiva z ocenami drugih delavcev. Revident je bil namreč delovodja V, primerjani delavec pa delovodja VII, kar lahko pomeni, da so morali biti za njega zahtevani drugačni pogoji (morda večja strokovnost, drugačen obseg pooblastil ali kaj podobnega). V postopku tudi ni bilo razčiščeno vprašanje, ali je tožena stranka pri ocenjevanju tožnikove uspešnosti na primer upoštevala tudi normative, s katerimi se je na podlagi določb pravilnika o plačah (priloga B26) lahko v daljšem časovnem obdobju objektivno ugotavljalo delovno uspešnost delavcev. Ob tem, ko na eni strani ni bilo ugotovljeno, katera so bila objektivna merila ocenjevanja, se lahko pojavi tudi dvom v sam ocenjevalni zapisnik, saj je v njem oznaka, da je primerjani delavec bil ocenjen z II. oceno, v spisku ocenjenih delavcev pa je glede njegove uspešnosti drug podatek (priloga B17).

Ker niso bila ugotavljana objektivizirana merila za oceno revidentove uspešnosti, to pomeni, da je bilo zaradi zmotno oziroma preuranjeno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. Ni še namreč možna ugotovitev, da je delo revidenta postalo trajno nepotrebno in da je bil postopek izveden v skladu z določbo 36.b člena ZDR. Ker je kriterij delovne uspešnosti bil po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, je moral biti uporabljen objektivno. Izdelava ocene uspešnosti dela brez objektivnih meril ter brez obrazložitve ne kaže na to, da so bili v vseh primerih ocenjevanja delovne uspešnosti uporabljeni enaki kriteriji, to pa bi lahko bil tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti celotnega postopka tožene stranke. Zato revizijsko sodišče ne more soglašati z uporabo materialnega prava in zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka na podlagi izjav prič v postopku dokazala, da je bil postopek določanja trajno presežnih delavcev zakonit in da je revidentu delovno razmerje prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje še ni bilo popolno ugotovljeno, je na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).