Jedro

Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje strank, prič) pomenijo takšno zahtevo.

Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 132063/2014 z dne 6. 10. 2014, v prvem odstavku izreka, za plačilo glavnice v višini 1.748,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so specificirane v izreku izpodbijane sodbe ter v tretjem odstavku izreka, za plačilo izvršilnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka v takšnih sporih izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje strank, prič) pomenijo takšno zahtevo.(1) Tudi, če bi sodišče štelo, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala svoje zaslišanje, mu torej naroka ne bi bilo treba izvesti. Za takšno stališče se tožena stranka zavzema v napovedi pritožbe, vendar to ne drži, saj ni predlagala niti dokaza z zaslišanjem strank, niti ni podala dokaznega predloga z zaslišanjem prič, sodišče pa jo k temu tudi ni bilo dolžno oziroma celo upravičeno pozvati. Ker je bilo o spornem dejanskem stanju, tudi po presoji pritožbenega sodišča, mogoče odločiti že na podlagi izvedenih listinskih dokazov, tako o kršitvi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.

6. Naslednja posebnost postopka v sporih majhne vrednosti je, da se odločbe sodišča prve stopnje lahko izpodbijajo le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje (vključno z njegovo dokazno oceno), ni mogoče. Slednje predstavlja neizpodbojno bazo pritožbene odločitve.

7. V obravnavanem primeru to pomeni, da pritožba ne more izpodbiti zaključkov, da so bila najeta vozila brezhibna, v kolikor temu ni bilo tako (in so bila vozila poškodovana ali na servisu), pa je tožena stranka prejela nadomestna vozila. Višje sodišče se zato, skladno s prvim odstavek 360. člena ZPP ni opredeljevalo do pritožbenih navedb: - da najetih vozil ni mogla uporabljati, ker so bila ves čas v okvari, - da ji nadomestna vozila niso bila pravočasno na razpolago, da ji niso bila izročena ter da tudi niso bila brezhibna, - da izjave prič dokazujejo kvečjemu to, da se takšna vozila lahko dobijo, ne pa tudi, da so bila dejansko izročena oziroma ponujena toženi stranki, - da iz teh izjav ne izhaja, da so bila nadomestna vozila brezhibna, ampak zgolj, da so bila osnovna vozila v okvari.

8. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka nadomestnih vozil toženi stranki ni zagotovila na dan, ko je vozila potrebovala. Takšne ugovore bi tožena stranka morala podati že v odgovoru na tožnikovo dopolnitev tožbe (na kar je bila pozvana in opozorjena s pozivom, da odgovori na vlogo tožeče stranke, ki se nahaja v spisu, na l. št. 24). Zgolj s takšnim ravnanjem bi sodišču omogočila, da jih vsebinsko presoja. V sporih majhne vrednosti morajo namreč stranke vsa dejstva, na katera se sklicujejo, navesti v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (kadar postopek teče na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve pravdnemu sodišču, pa v dopolnitvi tožbe oziroma v odgovoru na to vlogo – 451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva, ki jih stranke navajajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – torej, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listin in izjav prič. Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje dokazov ni povzemalo, naredilo je le njihovo dokazno oceno. Njeno izpodbijanje ne more pomeniti opisane postopkovne kršitve. Pomeni lahko le pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se (kot je že bilo pojasnjeno) v sporih majhne vrednosti ne more uveljavljati.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso neutemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): A. Galič in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722.