Jedro

Glede na to, da tudi končen znesek zadoščenja pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku poleg že pravnomočno dosojene odškodnine plačati še 1.882.560 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.880.000 SIT od 10.9.2001, od zneska 2.560.000 SIT pa od 6.12.1995. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 610.303 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 379.319 SIT od 10.9.2001, od zneska 107.051 SIT od 16.9.1999 in od zneska 123.933,60 SIT od 31.3.1999. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku poleg že pravnomočno dosojene odškodnine plačati še 1.886.560 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.880.000 SIT od 16.9.1999, od zneska 6.560 SIT pa od 6.12.1995. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (in zmotne ugotovitve dejanskega stanja) ter navaja, da je upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja.

Pritožbeno sodišče je dalo premajhno težo bodočim bolečinam, ki jih izvedenec sicer ocenjuje kot ne posebno moteče, vendar tožnika vseeno močno prizadevajo. Sodišče je ugotovilo tudi bolečine, ki se pojavijo ob težjih fizičnih delih pod desnim rebernim lokom, vendar teh bolečin ni ustrezno pravno vrednotilo. Tožnik, ki je bil ob nesreči star komaj 19 let, je upravičen do celotnega zahtevanega zadoščenja (2.500.000 SIT). Enako velja glede zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je namreč ostal brez pomembnega telesnega organa. Zaradi izgube vranice je močno omejen, saj se ne more zaposliti kot mornar (kar si je sicer želel). Pri vsakem prehladu mora preventivno jemati antibiotike in obiskovati zdravnika, kar je neprijetno, jemanje antibiotikov pa ni brez škodljivih posledic za organizem. Po sprejemu v bolnišnico se je tožnikovo stanje samo še slabšalo. Zaradi raztrgane vranice je krvavel v trebuh in 5. dan je bil operiran. Bilo ga je zelo strah za življenje, bil pa je tudi hudo zaskrbljen glede delovne sposobnosti. Trajanje in intenzivnost pretrpelega strahu ga upravičuje do celotnega zahtevanega zadoščenja (400.000 SIT). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik še pripominja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili kriterij uspeha. Skupen znesek dosojene odškodnine je namreč celo presegal prvotni tožbeni zahtevek. Zato je upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov, ki so nastali do zvišanja zahtevka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker odločitev o stroških postopka (ki ima naravo sklepa - prim. peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) ni odločba, s katero bi se postopek končal, revizija zoper njo ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4 - 6 in številne druge odločbe VS RS). Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev, s katerimi tožnik graja stroškovno odločbo. Prav tako se ni ukvarjalo s tistimi njegovimi trditvami, s katerimi izpodbija dejansko stanje. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik, ki je utrpel pretres možganov, razpočno rano na glavi, udarnine okoli desnega očesa in raztrganino vranice, zaradi česar je imel 10 dni hude bolečine, 3 tedne srednje intenzivne bolečine, manj intenzivne bolečine (glavobole) pa še 1 mesec, pri čemer ima še vedno občasne tiščoče glavobole (ki niso posebno moteči), in ki je moral biti med zdravljenjem tudi hospitaliziran in operiran, je tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičen do zadoščenja za telesne bolečine v višini 1.000.000 SIT. Ta znesek pravično odseva stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter vse okoliščine konkretnega primera, po drugi strani pa tudi odškodnine v podobnih primerih negmotnih škod.

Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi izgube vranice je tožnik omejen pri izbiri poklica, pa tudi pri izbiri potovanj, saj so mu odsvetovani obiski eksotičnih krajev. Pri vsakem bakterijskem vnetju je potrebna tudi povečana previdnost in preventivno jemanje antibiotikov. Vendar kljub tem trajnim omejitvam življenjske aktivnosti in kljub dejstvu, da ob poškodbi tožnik še ni bil star 20 let, dosojen znesek zadoščenja ni prenizek. Še vedno je namreč sposoben za delo in za športne aktivnosti.

Tožnik je sicer doživljal strah za izid zdravljenja, saj se je njegovo zdravstveno stanje slabšalo in je bila potrebna operacija. Vendar ker ni šlo za življenjsko ogroženost in ker je strah glede delovne sposobnosti in omejitev življenjske aktivnosti v nekaj mesecih izzvenel, primarnega strahu pa tožnik ni utrpel, tudi dosojen znesek zadoščenja ni prenizek.

Glede na to, da tudi končen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).