Jedro

Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno.

Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 1. 2019 obsojenega E. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo potrdilo Izpitnega centra Upravne enote Ljubljana, št. 0509789 in mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 2. 2019, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso v znesku 84,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec in sicer, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve Ustave RS in kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe in podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da se je z zatrjevanimi kršitvami v zvezi z vročanjem sodbe obširno ukvarjalo pritožbeno sodišče, ki jih je odklonilo ter svoje stališče tudi ustrezno obrazložilo. Odločitev pritožbenega sodišča je sprejemljiva, zato zahteve v tem delu ni mogoče podpreti. Kazenskemu postopku tudi ni mogoče očitati, da bi bil do obsojenca nekorekten in da bi prišlo do kršitev, ki jih navaja. Uporabljena pravna kvalifikacija po njegovem mnenju ni edina mogoča, ni pa bil z njo kršen kazenski zakon.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki je v svoji izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Navedeno pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z njegovo vložitvijo), temveč tudi materialnopravno (vsebinsko).

B-2.

6. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 odločilno, da je pristojni organ dolžan izdati javno listino le na podlagi navedb storilca, ne da bi bil predpisan dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena. Če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek, to kaznivo dejanje ni podano. V konkretnem primeru je predpisan dokazni postopek po Pravilniku o vozniškem izpitu, ki natančno določa postopek izdaje potrdila in obvezne priloge, ki jih mora kandidat imeti in predložiti pred izdajo potrdila. Prav tako Pravilnik o vozniških dovoljenjih v 7. členu določa, mora uradna oseba upravne enote preveriti resničnost podatkov na vlogi za izdajo vozniškega dovoljenja in ugotoviti istovetnost osebe, v 4. členu pa našteva listine, ki jih mora predložiti vložnik za izdajo vozniškega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da obstaja postopek preverjanja pred izdajo potrdila in vozniškega dovoljenja. Pogoj za kaznivo dejanje je tudi, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej označeno kot izdajatelj ali je njena vsebina predrugačena oziroma spremenjena. Dokument, ki ga je obsojenec predložil Upravni enoti Domžale je pristen dokument, ki ga je izdal Izpitni center v Ljubljani in ga je obsojenec pridobil, ko je opravil vse obveznosti. Te navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona so materialno neizčrpane, saj zatrjevane kršitve niso bile uveljavljane v pritožbenem postopku, čeprav za to ni bilo nobenih ovir in torej ni izpolnjen pogoj, procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko mu je odvzelo pravico do obrambe (drugi odstavek 317. člena ZKP). Meni, da bi mu moralo sodišče, ker ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, poslati prepis izreka sodbe s poukom iz prvega odstavka 362. člena ZKP, na podlagi katerega ima v roku 8 dni pravico napovedati pritožbo. Kršitev ni podana. Obsojenec najprej ne zatrjuje in tudi ne utemelji vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe, pritrditi pa je treba pritožbenemu sodišču, da sodišče obsojenca ni v ničemer prikrajšalo v njegovih pravicah in ga tudi ni prikrajšalo za pravico do pritožbe, ko mu je takoj vročilo sodbo z obrazložitvijo, ne da bi prej ravnalo po določbi prvega in tretjega odstavka 362. člena ZKP, mu torej najprej vročilo prepis sodbe s pravnim poukom o dolžnosti napovedi pritožbe ter mu šele zatem vročilo sodbo tudi z obrazložitvijo. Namen instituta napovedi pritožbe je v pospešitvi kazenskega postopka in njegovi ekonomičnosti, edina posledica izostanka pouka ob poprejšnji dolžnosti napovedi pritožbe pa je v tem, da pritožbe brez napovedi ni mogoče zavreči. 8. Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da mu sodba sodišča prve stopnje sploh ni bila vročena. Iz poročila vročevalca je namreč razvidno, naj bi mu bilo vročeno pisanje z opravilno številko V K 15072/2018 in ne sodba v tej zadevi, prav tako pa ni jasno, na podlagi česa je vročevalec zapisal, naj bi obsojenec odklonil prejem sodnega pisanja in zbežal z naslova. Vročanje je bilo tudi nepravilno, saj vročevalec dne 1. 2. 2019 ni ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZKP, saj mu potem, ko ga ni našel doma ni pustil sporočila, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je pisanje ponovno vročal naslednjega dne in to nepravilno, saj bi mu moral pisanje vročiti osebno v njegovem stanovanju, tako pa je povsem neutemeljeno zapisal, da naj bi obsojenec odklonil prejem pisanja in naj bi nato sodno pisanje odložil v hišni predalčnik, ne da bi pisanje poizkušal vročiti. Po presoji Vrhovnega sodišča te zatrjevane kršitve niso podane. Kar se tiče vprašanja o tem, katero sodno pisanje je bilo obsojencu vročano, je že pritožbeno sodišče po pregledu listin ugotovilo, da se v poročilu vročevalca z dne 11. 2. 2019 poleg dvakrat navedene pravilne opravilne številke zadeve V K 29926/2018 enkrat pojavi tudi opravilna številka V K 15072/2018. Ker je iz poročila jasno razvidno, da gre za vročanje sodnega pisanja iz obravnavane zadeve, gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj za pisno napako, da je bila vročena sodba iz obravnavane zadeve pa je jasno razvidno tudi iz vročilnice.

9. Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno.

10. Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.1

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ponovno navaja, da bi moralo sodišče ugoditi dokaznim predlogom za zaslišanje F. H., M. Ž., R. G., T. Š. in predlogu za odreditev izvedenca računalniške stroke. Uveljavljane kršitve pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju priče T. Š. in odreditvi izvedenca računalniške stroke sta materialno neizčrpani (peti odstavek 420. člena ZKP), zato se Vrhovnemu sodišču do njih ni potrebno opredeliti. Druge priče naj bi potrdile zagovor obsojenca z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov, pa naj bi sodišče obsojencu onemogočilo njegovo obrambo in zagrešilo, kot navaja, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi navedbami obsojenec ne konkretizira pravne relevantnosti dokaznih predlogov in vsebinsko ne izpodbija, sicer razumnih razlogov nižjih sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov, ki sta jih podali sodišče prve stopnje v točkah 12 in 13 utemeljitve svoje sodbe, pritožbeno sodišče pa v točki 14 sodbe in se Vrhovno sodišče s temi razlogi strinja.

12. Vsa druga obsojenčeva obsežna izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izražanje nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča in ponavljanje obsojenčevega zagovora, in s tem nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V to polje je potrebno uvrstiti obširne navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je mogoče, da je prišlo do izgube dokumentov, da so računalniški programi nezanesljivi, da je referentka potrdilo izdala, ni pa v računalniški program vnesla vseh dokumentov, da obsojenec ni vedel kakšni so postopki v naši državi, da je izjava avtošole, da obsojenca nimajo v evidenci neverodostojna, da na podlagi podatkov Journala ni mogoče sklepati, da obsojenec ni opravil vozniškega izpita in podobno.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je delno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je delno tudi materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso po Zakonu o sodnih taksah, katere višino je Vrhovno sodišče odmerilo v znesku 200,00 EUR in sicer upoštevaje zapletenost kazenskega postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, kot sta jih ugotovili nižji sodišči. 1 Glej tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 268 in primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 247/1999 z dne 29. 8. 2002 in I Ips 69/2011 z dne 22. 9. 2011.