Jedro

Uradni zaznamek, ki ga sestavi pooblaščena uradna oseba o nekem dogodku, ni nedovoljen dokaz.

Ker obsojenec ni zahteval zaslišanja nobene priče, mu sodišče s tem, da prič, navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni zaslišalo, ni kršilo pravice do obrambe, saj je dokazni postopek zaključilo tedaj, ko je ocenilo, da je zadeva do te mere raziskana, da je možno izreči sodbo.

Izrek

Zahteva obsojenega S.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.C. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo dva meseca ter mu za tem po določilih o steku izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Pritožbo obtoženca je zavrnilo višje sodišče kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec dne 18.9.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter drugih kršitev določb postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenčevo zatrjevanje, da naj bi sodišče ne smelo opreti sodbe na uradne zaznamke, ki sta jih sestavila vodja skupine pooblaščenih uradnih oseb A.K. in paznik T.P., ni pravilno. Ne gre namreč za nedovoljena dokaza, saj ni zakonite osnove za takšno trditev. Obsojenčeve navedbe, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe in ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal, pa so celo protispisne, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi obsojenec podal kakršnekoli dokazne predloge. O tem, da sodišče ni zapisalo obsojenčevih predlogov za zaslišanje prič in za izvedbo drugih dokazov, obstaja le obsojenčeva trditev, ki ni z ničemer podprta.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, češ da kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ ne vsebuje vseh znakov, temveč da gre za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, ni podana. Kljub obširnosti vloge obsojenec namreč ne obrazloži, kateri od elementov tega kaznivega dejanja ni podan, zato tega dela njegove vloge ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi obsojenec v tem, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na uradna zaznamka, ki sta ju sestavila pooblaščeni uradni osebi T.P. in A.K. o "zaznavi dogodka" z dne 29.10.2001. Zakaj naj bi šlo za nedovoljen dokaz, razen same trditve, da se sodba ne sme opirati na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo Ustave ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, ne obrazloži. Iz nadaljnjega besedila izhaja le, da dvomi v dokazno vrednost obeh uradnih zaznamkov.

Očitana kršitev ni podana. Izločitvena pravila o nedovoljenih dokazih ureja 83. člen ZKP, poleg splošne določbe 2. odstavka 18. člena tega zakona pa ima zakon še več posebnih določb o tem, na katere dokaze se sodna odločba ne sme opirati (3. odstavek 148.a člena, 3. in 4. odstavek 154. člena, 204. člen, 219. člen, 10. odstavek 227. člena, 3. odstavek 228. člena, 237. člen in 1. odstavek 251. člena ZKP). V nobenem od teh členov ni predviden kot nedovoljen dokaz uradni zaznamek, ki ga sestavi pooblaščena uradna oseba o nekem dogodku.

Kakšna ustavna pravica naj bi mu bila z navedenim uradnim zaznamkom prekršena, obsojenec v zahtevi ne pojasni. Z zatrjevanjem, da ne gre za dokaze, temveč le za indice, ki so bili kasneje z izvedenimi dokazi še ovrženi, pa vložnik zahteve izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nadaljnjo kršitev ZKP naj bi sodišče zagrešilo s tem, ker ni zaslišalo vseh nujno potrebnih prič (A.K., M.B., psihiatrinje Zavoda za prestajanje kazni dr. V.B., idr.). Tudi ta očitek spada v sfero nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kot tak ne more uspeti.

Ker obsojenec ni zahteval zaslišanja nobene priče, mu sodišče s tem, da prič navedenih v zahtevi ni zaslišalo, ni kršilo pravice do obrambe, saj je dokazni postopek zaključilo tedaj, ko je ocenilo, da je zadeva do te mere raziskana, da je možno izreči sodbo.

Nestrinjanje s takšnim zaključkom pa pomeni enako kot v prejšnjem primeru izpodbijanje dejanskega stanja.

Protispisnost oziroma kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je sodbo oprlo na izpovedbe prič, ki so na glavni obravnavi v precejšnji meri spreminjale svoje navedbe in svoje izjave, ki so napisane v uradnih zaznamkih, ni podana. Sodišče je namreč ocenilo izpovedbe vseh prič, natančno pojasnilo, v katerih delih jim je sledilo in v katerih ne, ter navedlo razloge, zaradi katerih pričam glede določenih trditev ni moglo slediti (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Presoja verodostojnosti oziroma prepričljivosti izpovedb prič pa spada na področje dokazne ocene.

Sama trditev obsojenca, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ga je obsodilo za poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odstavkom 302. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ, ne da bi pri tem navedel, kateri od elementov tega kaznivega dejanja ni podan, ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, pri čemer ne zadošča le citiranje zakonske določbe, ki naj bi bila kršena, temveč mora v zahtevi navesti, v čem naj bi bila kršitev zakona podana oziroma jo obrazložiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Zgolj splošnih očitkov Vrhovno sodišče glede na to, da ni pooblaščeno paziti po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca in ne na kršitve določb ZKP, ne more presojati.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar jo je v skladu z 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker obsojenec ni nikjer zaposlen, nima premoženja in nikakršnega vira prihodkov, ga je sodišče v skladu z določbami 98.a in 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka - povprečnine, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.