Jedro

Raziskovalna dolžnost, ki bi zemljiškoknjižnega lastnika obvezovala k temu, da posebej raziskuje oziroma spremlja, kdo in kako uporablja obsežen gozd, ne obstaja.

Kljub temu, da gre v spornem primeru za gozdno parcelo, morajo biti znaki posesti gozda jasni in navzven vidni, saj ni mogoče zahtevati, da zemljiškoknjižni lastnik svoj pravni položaj nenehno preverja (če za to nima razloga). Čeprav bi torej sledili navedbam v pritožbi, da je tožnik izvrševanje posestnih dejanj v spornem obdobju prilagodil vrsti zemljišča (ki se je iz travnika spremenil v gozd), navedena posestna dejanja po oceni pritožbenega sodišča ne zadostujejo za dokaz posesti spornega dela nepremičnine, še posebej ne v primeru občasne sečnje in pobiranja dračja v obsežnem gozdu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela nepremičnine parc. št. 808/5 k. o. X v obsegu, ki bo razviden iz elaborata parcelacije navedene nepremičnine (I. točka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 439,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji posestnih dejanj tožnika (na spornem delu nepremičnine) upoštevati, da gre za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ki v naravi predstavlja gozd v zaraščanju, obdelava katerega je z zakonom(2) omejena. Da je imel tožnik (oziroma njegovi pravni predniki), ki je bil ves čas prepričan, da je lastnik, voljo imeti stvar za svojo, je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo že prvostopenjsko sodišče, ko je v sodbi ugotovilo, da je bil tožnik glede dela parc. št. 808/5 v dobri veri vse do opravljene nege gozda v letu 2006. Tožnik zatrjuje, da je sporno zemljišče najmanj od leta 1990 kontinuirano urejal oziroma obdeloval na način, ki je predpisan s področno zakonodajo, torej tudi v obdobju, v katerem bi v konkretnem primeru lahko (po)tekla priposestvovalna doba (1993 do 2006). Prepričljivo je izpovedal, da je nekje od leta 1990 dalje na spornem zemljišču, na katerem je bil do tega leta travnik, sekal oziroma čistil drevesa debeline 5 do 10 cm, ki so bila slabotna, odstranjeval drevje in grmičevje, ki je delalo škodo smrekam, in umaknil posamično lesko, ki je služila temu, da divjad ne bi delala škode na smreki. Pred zimo je izbrana drevesa s premazom zaščitil pred divjadjo. Tudi poškodovana drevesa je bilo potrebno odstraniti oziroma spodrezati. Vendar pa sodišče prve stopnje teh dejanj ni štelo za dejanja, ki bi pomenila izvrševanje posesti. Pritožnik zatrjuje, da so ta opravila navzven zaznavna in vsakomur vidna(3), gre pa tudi upoštevati, da takšna dela poznajo le gozdarji oziroma drugi strokovnjaki, ki se na takšna opravila v gozdu spoznajo, in laičnemu obiskovalcu nič ne pomenijo. Poleg tega gre pri naštetih gozdnih delih za dela, ki se opravljajo periodično. O tem se je sodišče prepričalo tudi na kraju samem, kjer je tožnik pojasnil, da je na zahodni strani grebena vidno staro drevje, primerno za posek, medtem, ko na vzhodni strani, s katero gospodari tožnik, raste mlado drevje (slednje je razvidno iz fotografij v prilogah C18, C19 in C20). Temu pritrjuje tudi izpovedba priče K. J., ki je na spornem delu v letu 2006 odkazal sanitarno sečnjo za tožnika, medtem ko za toženo stranko sečnje na spornem delu nikdar ni odkazal. Ob tem je izrecno izpovedal, da vzhodne strani grebena (kjer se nahaja sporni del zemljišča) tožena stranka nikdar ni uporabljala oziroma uživala. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo, niti se ni do njih opredelilo. Po mnenju tožnika bi vsa našteta posestna dejanja nedvomno lahko opazila (in mu opravo teh dejanj oporekala) tudi tožena stranka, če bi na tem spornem delu izvrševala svoja lastninskopravna upravičenja. Pritožnik priznava, da od leta 1990 dalje zemljišča ni več kosil, ampak je ob upoštevanju, da se je tam zarasel gozd, svoja dejanja temu primerno prilagodil, kar pa ne pomeni neizvrševanja posesti, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč zgolj prilagoditev posestnih dejanj spremembi vrste rabe spornega zemljišča. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj obstoj mejnih znamenj ne bi predstavljal posestnih dejanj, na podlagi katerih bi zemljiškoknjižni lastnik ugotovil, da si nekdo tretji lasti njegovo nepremičnino. Takšni zaključki sodišča so v nasprotju s primarno funkcijo mejnih znamenj, ki v naravi izkazujejo kontinuirano in navzven zaznavno posest lastnika zemljišča. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče opustilo dolžno materialno procesno vodstvo in priče K. J. ni spraševalo glede drugih posestnih dejanj tožnika v letih pred opravljeno nego gozda 2006, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in na ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje je nejasno stališče sodišča prve stopnje, ko v obrazložitvi sprva navede, da je tožnik izkazal dobroverno posest do leta 2006, ko naj ne bi bil več v dobri veri od opravljene nege gozda dalje. Nejasna je tudi dokazna ocena sodišča, da naj priče, ki so sicer izpovedovale o posesti celotnega vzhodnega dela grebena, ne bi za vmesno obdobje izpovedale o kakšnih posestnih dejanjih tožnika na spornem zemljišču. Takšna ugotovitev sodišča je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče sprva ugotovi posest na spornem delu, kasneje pa takšno ugotovitev negira. Zaradi teh kršitev ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič in tožbeni zahtevek tožnika ponovno zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom I Cp 95/2016 z dne 20. 4. 2016 pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 808/5 k. o. X zoper (drugo) toženo stranko ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z obrazložitvijo, da se sodišče do izvedenih dokazov ni opredelilo in ni naredilo dokazne ocene. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 206/1 k. o. X zoper prvo toženo stranko(4) pa je višje sodišče potrdilo.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vse izvedene dokaze ocenilo, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

7. Tožnik zahteva ugotovitev, da je kot dobroverni lastniški posestnik po preteku 10-letne priposestvovalne dobe priposestvoval del nepremičnine parc. št. 808/5 k. o. X, katere zemljiškoknjižna lastnica je tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da od leta 2006 dalje ni bil več v dobri veri glede posesti spornega dela nepremičnine.(5) V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožnikova posest spornega dela nepremičnine parc. št. 808/5 k. o. X v obdobju od leta 1993 do 2006, v katerem bi ta del parcele lahko priposestvoval, vidna na ta način, da bi lahko tožena stranka kot zemljiškoknjižni lastnik ugotovila, da si nepremičnino lasti tožnik in bi lahko uveljavila svoja lastninskopravna upravičenja oziroma imela možnost preprečiti vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.(6)

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za obdobje od leta 1993 do 2006 ni dokazal posesti spornega dela parcele. Kot je višje sodišče opozorilo že v svoji razveljavitveni odločbi z dne 20. 4. 2016, od zemljiškoknjižnega lastnika ni mogoče pričakovati, da bo ves čas preverjal, ali kdo tretji izvaja posest na njegovi nepremičnini, zlasti v primeru obsežnega gozda. Strinjati se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka kot zemljiškoknjižni lastnik na to, kdo poseduje gozd, nikakor ni mogla sklepati na podlagi starih mejnih znamenj oziroma vidnih mejnikov, ki so vsa iz obdobja pred letom 1993, česar pritožba ne izpodbija. Tožnik je v gozdu le občasno podiral manjša drevesa za lastne potrebe oziroma za kakšno ograjo, kot izhaja iz njegove prvotne izpovedbe, pri čemer se je takšna občasna sečnja v večjem gozdu največ izvajala na parc. št. 206/1, na spornem delu parc. št. 808/5 pa se do leta 2006 (ko je tožnik opravljal nego gozda na podlagi zgoraj omenjene odločbe) ni delalo nič, kot je sam izrecno povedal. Sodišče je v ozir vzelo izpovedbe vseh prič, ki o konkretnih posestnih dejanjih tožnika v obdobju med letoma 1993 in 2006 niso vedele izpovedati. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da so si ugotovitve sodišča prve stopnje o posesti tožnika v spornem obdobju v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi resda zapisalo, da so zaslišane priče potrdile, da se je sporno zemljišče uporabljalo in kosilo s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov (torej še pred letom 1993), vendar pa za navedeno obdobje od leta 1993 do 2006, v katerem bi tožnik zemljišče lahko priposestvoval, o izvrševanju posesti tožnika niso izpovedale. Zlasti pa se je sodišče oprlo na izpovedbo samega tožnika, ki je zaslišan pojasnil, da so sporno zemljišče kosili še leta 1976 in 1977, po očetovi smrti, potem pa so pustili, da se zaraste gozd. Kako naj bi tožena stranka v takšnem primeru sploh ugotovila, da nekdo poseduje tisti del gozda, ki leži na njeni nepremičnini, ni jasno. Raziskovalna dolžnost, ki bi zemljiškoknjižnega lastnika obvezovala k temu, da posebej raziskuje oziroma spremlja, kdo in kako uporablja obsežen gozd, ne obstaja.(7)

9. Tožnik je v dodatnem zaslišanju po izdani razveljavitveni odločbi tukajšnjega sodišča, iz katere izhaja, da mora dokazati kontinuirana in navzven jasno vidna posestna dejanja v tem obdobju, svojo izpovedbo spremenil oziroma dopolnil in povedal, da je že nekje od leta 1990 sekal oziroma čistil drevje debeline 5 do 10 cm, sekal lesko ter vrhove dreves zaščitil pred divjadjo, in sicer 5, 6, 7 let po 4x, 5x letno, ta dela pa naj bi izvajal nekaj ur letno. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik v svojem dodatnem izpovedovanju o tem, na kakšen način in kdaj naj bi izvrševal zatrjevano dolgoletno posest na spornem gozdu, neprepričljiv. Tudi če bi bila njegova izpovedba verodostojna, pa bi šlo za novote v ponovnem sojenju, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Po razveljavitvi sodbe se sme na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v primeru, da jih stranke brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP). Tožnik ni navedel nobene okoliščine, ki bi v ponovljenem postopku opravičevala navajanje novih trditev v zvezi s posestnimi dejanji na spornem delu parcele.

10. Odločilni dejanski ugotovitvi o pomanjkanju tožnikove dobre vere od leta 2006 dalje in nedokazanosti posestnih dejanj v obdobju med letoma 1993 in 2006 sta narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izvedenih dokazov ni razvidno, da je bila tožnikova posest spornega dela nepremičnine navzven vidna in drugim, zlasti pa zemljiškoknjižnemu lastniku, poznana. S pritožbenimi navedbami o izvrševanju posesti od leta 1990 dalje, s katerimi ponavlja in še dodatno dopolnjuje svojo izpovedbo iz drugega sojenja,(8) pa v pritožbenem postopku ne more uspeti, saj prav tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval pravočasno, prav tako pa ni navedel, zakaj tega ni mogel pravočasno storiti. Zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

11. Ne glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo tudi ob upoštevanju navedenih (novih, nedovoljenih) trditev tožbeni zahtevek treba zavrniti, ker z njimi tožnik ni dokazal kontinuirane navzven vidne posesti oziroma posestnih dejanj v razdobju 10 let, kolikor je zahtevana priposestvovalna doba. Kljub temu, da gre v spornem primeru za gozdno parcelo, morajo biti znaki posesti gozda jasni in navzven vidni, saj ni mogoče zahtevati, da zemljiškoknjižni lastnik svoj pravni položaj nenehno preverja (če za to nima razloga). Čeprav bi torej sledili navedbam v pritožbi, da je tožnik izvrševanje posestnih dejanj v spornem obdobju prilagodil vrsti zemljišča (ki se je iz travnika spremenil v gozd), navedena posestna dejanja po oceni pritožbenega sodišča ne zadostujejo za dokaz posesti spornega dela nepremičnine, še posebej ne v primeru občasne sečnje in pobiranja dračja v obsežnem gozdu, kot se je naslovno sodišče izreklo že v svoji razveljavitveni odločbi z dne 20. 4. 2016. 12. Neutemeljen je nadalje očitek glede materialnega procesnega vodstva (kršitev 285. člena ZPP). Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.(9) Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi moralo pričo Kostjo Jerovška, ki ga je predlagal tožnik, zaslišati tudi glede posestnih dejanj tožnika pred letom 2006, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. O navedenem bi lahko pričo vprašala stranka sama oziroma njen odvetnik, prisoten na naroku, nikakor pa v konkretnem primeru ne gre za nepravilno opravljeno materialno procesno vodstvo sodišča. Poleg tega bi, v kolikor je tožnik menil, da je podana navedena kršitev, le-to moral v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, na katerem naj bi sodišče prve stopnje zatrjevano kršitev storilo.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi predlog pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožnik se sklicuje na Zakon o gozdovih.

Op. št. (3): Na zunaj se je videlo, da je drevje posekano, da so ostale samo še veje, da so vrhovi dreves pobarvani z belo barvo, itd. Op. št. (4): H. d. d., ...

Op. št. (5): Posplošen (in nerazumljiv) pritožbeni očitek, da je nejasno stališče sodišča prve stopnje, ko v obrazložitvi sprva navede, da je tožnik izkazal dobrovernost posesti do leta 2006, ko naj ne bi bil več v dobri veri od opravljene nege gozda po odločbi z dne 7. 8. 2006 (oziroma z dne 2. 10. 2006), in da so takšni razlogi sodbe v nasprotju z izrekom sodbe in ostalimi razlogi sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil dobroveren lastniški posestnik spornega dela nepremičnine parc. št. 808/5, je neutemeljen.

Op. št. (6): Iz obrazložitve odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 95/2016 z dne 20. 4. 2016. Op. št. (7): Prim. sodba VS RS II Ips 397/2006. Op. št. (8): Da je nekje od leta 1990 dalje na spornem zemljišču, na katerem je bil do tega leta travnik, sekal oziroma čistil drevesa debeline 5 do 10 cm, ki so bila slabotna, odstranjeval drevje in grmičevje, ki je delalo škodo smrekam in umaknil posamično lesko, ki je služila temu, da divjad ne bi delala škode na smreki. Pred zimo je izbrana drevesa s premazom zaščitil pred divjadjo. Tudi poškodovana drevesa je bilo potrebno odstraniti oziroma spodrezati.

Op. št. (9): Prim. sodba VS RS II Ips 96/2006.