Jedro

V zvezi z dogodkom, ko je sošolec poškodoval tožnika, je šola dokazala, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.304,12 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 121,52 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke oziroma njene zavarovanke O... v zvezi z dogodkom, ko je sošolec skočil na tožnikov hrbet in ga pri tem poškodoval. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja, da „obrazložitvam“ sodišča ni verjeti, saj so „obrazložitve pavšalne, neverodostojne, pravno neprepričljive, zmotne in kontradiktorne z ugotovljenim dejanskim stanjem in implicirano pravno normo, ki jo sodišče v konkretnem primeru tolmači in uporabi napačno“. Ne razume stavka, ki ga sodišče zapiše na 4. strani sodbe v 2. odstavku: „glede na vse navedeno in ob odsotnosti kakršnihkoli konkretnih navedb tožeče stranke je bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti“. Takšen način razmišljanja je po stališču pritožbe skrajno pravno nelogičen in zastrašujoč nov kriterij načina razmišljanja, ki ga pritožba, še manj pa mati mladoletnika tožnika, ne razume. Tožnik je očital krivdno odgovornost, ker zavarovanec ni poskrbel za zadostno varnost in varstvo učencev. Mladoletni tožnik se je moral udeleževati obiska osnovne šole, tedaj pa je nanj nepričakovano skočil drug sošolec, ki je bolj živahen, izstopa po obnašanju, prav tako pa je fizično močnejši in težji. Izgovor učiteljice ali osnovne šole, češ da vsakega dogodka ne morejo preprečiti, ne more biti razlog, da bi v konkretnem primeru tožnik bil dolžan nositi posledice, ki jih je povzročil sošolec, ker zavarovanec tožene stranke tega ni pravočasno preprečil. Osnovna šola v konkretnem primeru ni poskrbela za pravilno vzgojo sošolca. Zavarovanec tožene stranke je grobo kršil osnovni postulat svoje profesionalne dejavnosti – varstva, vzgoje in varnosti učencev. Način sodbenega razmišljanja je zastrašujoč, saj pomeni, da so sošolci in sošolke objekt izživljanja svojih sošolcev, sedaj po nekem novem standardu celo dopustni ali celo zaželjeni. Osnovna šola je grobo kršila profesionalno dolžnost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Tem razlogom ni treba kaj bistvenega dodati, treba pa je odgovoriti na pritožbene trditve.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, češ da je obrazložitev sodbe posplošena in neprepričljiva ter v nasprotju z dejanskim stanjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev jasna in razumljiva. Stavek: „Glede na vse navedeno in ob odsotnosti kakršnihkoli konkretnih navedb tožeče stranke je bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti“ je iztrgan iz konteksta. Sodišče prve stopnje je na 4. strani sodbe v posebnem odstavku navedlo najprej razloge o tem, da je bil tožnik ob nesreči star 10 let, da je hodil k dvema predmetoma zunaj matične učilnice in zanj stalno nadzorstvo ni bilo predpisano, saj je to povezano tudi s tem, da je otroke treba navajati k samostojnosti. Nato je zaključilo, da je zaradi tega in ob odsotnosti konkretnejših navedb tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je gornje razloge zapisalo poleg vseh ostalih, torej ne gre za nosilne razloge. Poudarilo je tudi, da zaradi tega, ker otroci niso bili ves čas pod nadzorom, ni bilo kršitve s strani šole. „Odsotnost konkretnejših navedb“ torej pomeni, da tožnik ni navedel nič takega, kar bi gornjim ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotovalo. Seveda je konkretiziral okoliščine dogodka, vendar te okoliščine niso take, da bi kazale na odgovornost šole. V tem obsegu torej ni bilo konkretnejših navedb.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da je do dogodka prišlo hipoma, da šoli – zavarovanki tožene stranke – ni mogoče očitati neskrbnosti pri nadzoru in dogodka ni bilo mogoče preprečiti. Te ugotovitve torej kažejo, da je šola ravnala z dolžno skrbnostjo, škoda pa bi nastala tudi pri skrbnem nadzoru (1. odst. 144. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazala, da je sošolca – povzročitelja dogodka – nadzorovala z dolžno skrbnostjo, dogodka pa ni mogla preprečiti. To pomeni, da bi škoda nastala kljub skrbnemu nadzoru sošolca. Predmet odločanja je namreč vprašanje, ali je bil v zadostni meri nadzorovan sošolec, ki je povzročil dogodek. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da situacije, kot je obravnavana, ko je sošolec „napadel“ tožnika, kljub skrbnemu nadzoru ni bilo mogoče preprečiti. Treba je namreč najti ravnovesja med tem, da morajo biti otroci pod nadzorom in med tem, da jih je treba hkrati vzgajati k samostojnosti in odgovornosti. Dejansko stanje in okoliščine primera torej ne kažejo na odgovornost šole in s tem na odgovornost tožene stranke.

Na meji korektnosti so pritožbene trditve o tem, da naj bi bilo po stališču sodbe dopustno ali celo zaželjeno izživljanje nad sošolci. Kaj takega seveda iz sodbe ne izhaja kot tudi ne, da bi v konkretnem primeru tožnik sam moral nositi posledice. Sodišče prve stopnje je odločalo le o tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na zavarovanko tožene stranke. Odločalo je torej le o njeni odgovornosti, ne pa morda o odgovornosti koga drugega.

Tudi pritožbene trditve o tem, da je tožnika strah iti v šolo, niso odločilne. Njegov zatrjevani strah in odškodnina nista v vzročni zvezi, saj strah pred šolo zaradi morebitnega prejema odškodnine ne bo odvrnjen. Denarne odškodnine pa same po sebi ne bodo zmanjšale nasilja v šolah, za katerega je splošno znano, da je lahko problem. Predmet zadeve torej ni vprašanje nasilja, pač pa izključno vprašanje civilne, torej odškodninske odgovornosti šole. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. čl. ZPP.