Jedro

Postavitev varnostne ograje zaradi varnosti prometa ne predstavlja protipravnega ravnanja, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera takšna postavitev ograje, s katero je bil tožniku odvzet edini dostop z javne poti do svoje parcele, ki ga je pred postavitvijo varnostne ograje nedvomno imel, prestavlja protipravno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 25.709,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.909,58 EUR od 9. 4. 2011 dalje do plačila in od 2.800,00 EUR od 11. 8. 2012 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odstranitev varovalne ograje, ki jo je toženka postavila po celotni dolžini meje med parc. št. 1 k. o. X (last toženke), in parc. št. 2 k. o. X (last tožnika), je zavrnilo (II. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da je toženka dolžna postavljeno varovalno ograjo na svoje stroške prestaviti na krono skalne zložbe (škarpe), kot to izhaja iz skice z dne 27. 6. 2013 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 2.885,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravna podlaga 179. člen OZ, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, ni bila zatrjevana. Sodišče je svojo odločitev o uporabljeni pravni podlagi oprlo zgolj na v Zakonu o cestah predpisano obveznost toženke glede vzdrževanja cest v njenem upravljanju ali lasti. Zaključilo je, da do podora ni prišlo zaradi redne rabe ceste ali pa višje sile. V čem je opustitev dolžnosti toženke, pa ni pojasnilo. Do podora je prišlo na tožnikovi parceli z njegovim ravnanjem, zaradi česar je odneslo tudi del ceste. Tožnik je z izkopom posegel v plazovito področje, zaradi česar je prišlo do zdrsa ceste. Sodišče ni obrazložilo uporabljene pravne podlage, izvedeni dokazi pa ne izkazujejo, da je bila cesta pred posegom tožnika v stanju, ki bi zahtevalo njeno sanacijo v obsegu, kot jo je izvedel in naročil tožnik. Tožnik ni predložil dokazil o tem, da Občina kot lastnica in upravljalka ceste, le-te ni vzdrževala v stanju, ki bi omogočalo njeno redno varno rabo. Prav tako ni zatrjeval, da cesta ni bila pregledovana, kar ni dolžnost toženke, temveč izvajalca javne gospodarske službe, niti ni zatrjeval in dokazoval, da je pred njegovim posegom obstajala nevarnost podora samega od sebe, zaradi česar bi bilo potrebno cesto zavarovati s škarpo. Ker temelj ni podan, je napačna odločitev o sami višini zahtevka. Sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Sodišče je mnenje sodne izvedenke upoštevalo selektivno. Pri uporabi materialnopravnega določila 197. člena OZ je sodišče upoštevalo zgolj lastništvo ceste, ni se pa ukvarjalo z vprašanjem, koga navedeno določilo zavezuje. Za izvrševanje vzdrževanja cest kot gospodarske javne službe je odgovoren izvajalec javne službe, ki je kot koncesionar odgovoren za vzpostavitev prevoznosti cest. Sodišče prve stopnje je zahtevek na odstranitev ograje zavrnilo zaradi toženkinega ugovora, da postavitev ograje narekujejo razlogi prometne varnosti. Tako je zaključek, da je toženka protipravno tožniku odvzela dostop do njegove parcele v nasprotju z obrazložitvijo glede zavrnilnega dela, ko je sodišče sprejelo zaključek, da ravnanje toženke ni protipravno. Če pa ne gre za protipravnost, pa razmerij med strankama ni mogoče urejati na podlagi določila 99. člena SPZ. Poleg tega toženka obveznosti, naložene s sodbo ne more izpolniti, saj je skalna zložba, kamor je treba prestaviti ograjo, na tožnikovi parceli, za postavitev ograje, izdelavo krone, še bolj pa za nemoten dostop zaradi vzdrževanja ograje, pa tožnik ni postavil zahtevka, ki bi toženki omogočal nemoteno izpolnitev obveznosti, naložene s sodbo in zaradi kasnejšega dostopa zaradi vzdrževalnih del. V tem delu je zahtevek nesklepčen, zaradi česar mu sodišče ne bi smelo ugoditi. Sicer pa je toženka pojasnila, da gre za začasno rešitev, odbojna ograja pa je bila potrebna zaradi izgradnje škarpe, ki sedaj glede na odmik od ceste daje možnost izvedbe parkirišča. Toženka je ograjo postavila iz varnostnih razlogov, pri čemer je upoštevala mejo med nepremičninama in ograjo postavila na svoji nepremičnini. Sodišče je sprejelo zaključek izvedenke, da je s postavitvijo ograje tožnikov dostop do nepremičnine onemogočen, vendar pa ni upoštevalo dejstva, da tudi pred posegom tožnik ni imel urejenega dostopa do parcele v smislu utrjene poti. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bila sanacija ceste narejena brez nadzora, za prestavitev ograje pa je potrebno upoštevati tudi koto cestišča. Odločitev sodišča glede prestavitve ograje je tako preuranjena, zahtevek v tem delu pa je nesklepčen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila stroškov sanacije ceste

5. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval povračilo stroškov sanacije občinske javne ceste, ki je v toženkini lasti.

6. Pravno podlago zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo v drugem odstavku na 11. strani sodbe, kjer je vsebino določila 197. člena OZ tudi povzelo, le pri zapisu številke člena je naredilo očitno pisno pomoto (179. člen OZ namesto 197. člena). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo zgolj z določili Zakona o cestah - ZC, ki predpisuje obveznost toženke vzdrževati svojo cesto. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila tega zakona (16. in 39. člen ZC), na podlagi katerih je toženka kot lastnica ceste zavezana za njeno vzdrževanje.

7. Ker je sodna izvedenka gradbene stroke A. potrdila, da je bila sanacija, ki jo je opravil tožnik, potrebna, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo povrnitev potrebnih stroškov sanacije ceste (ki jih je po višini zgolj pavšalno prerekala), materialnopravno pravilna, toženkin ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije pa neutemeljen.

8. Zahtevek na povračilo stroškov za drugega po 197. členu OZ je verzijski zahtevek, zaradi česar pritožbene navedbe, ki izpodbijajo utemeljenost odškodninske podlage zahtevka, niso utemeljene. Pritožba tako neutemeljeno očita, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, v čem je opustitev (protipravno ravnanje) toženke, saj zahtevku, kot že rečeno, ni bilo ugodeno na odškodninski podlagi (131. člen OZ), temveč na verzijski podlagi (197. člen OZ). V takem primeru pa protipravnost ravnanja toženke ne predstavlja pravno odločilnega dejstva za ugoditev zahtevku. Kljub temu pa očitek pritožbe tudi sicer ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje med drugim na strani 12 sodbe navedlo tudi, s čim je toženka prekršila svoja dolžnostna ravnanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožniku, in sicer: ob izdaji lokacijske informacije ni opozorila na lastnosti terena (plazljivost terena visoke stopnje, talne vode), pred izdajo lokacijske informacije glede na lastnosti terena ni zahtevala izdaje vodnega soglasja, ki je obvezno za ogrožena območja (tožnikova parcela namreč spada v plazovito področje velike nevarnosti(1) (5. ali 6. stopnja)), v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožniku pa je s tožnikovim projektom in njegovo izvedbo soglašala. Pritožbeni očitek, da je tožnik sam odgovoren za poškodbo ceste, ker je do poškodbe prišlo ob pričetku gradbenih del, ni utemeljen, saj je tožnikovo ravnanje temeljilo na odločbi upravnega organa, kar protipravnost njegovega ravnanja izključuje.

9. Iz izvedenskega mnenja, na katerega toženka ni imela pripomb, izhaja, da je bila izvedena sanacija nujno potrebna. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev izpodbijajo (da pred tožnikovim posegom cesta ni terjala sanacije, da je toženka ustrezno vzdrževala cesto). Očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, pa tudi sicer bi morala toženka ob sklicevanju na očitano postopkovno kršitev v pritožbi konkretno navesti listino, ki naj bi jo sodišče prve stopnje protispisno povzelo, česar ni storila. Toženka v postopku ni trdila, da je sanacija neustrezna, njeno pritožbeno sklicevanje na neustreznost sanacije zato predstavlja nedopustno novoto (337. člen ZPP). Glede ustreznosti načina sanacije sicer zadostuje ugotovitev izvedenke, da je cesta, ki poteka po plazovitem terenu, po izvedeni sanaciji stabilizirana, da nevarnost plazu ne preti več in da je iz tega vidika stanje ceste boljše kot pred plazom. Ob takšnih ugotovitvah izvedenke, da je stanje ceste po sanaciji boljše kot pred plazom, pa očitek pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi z ustreznostjo opravljene sanacije izvedensko mnenje selektivno upoštevalo, tudi ni utemeljen.

10. Enako velja za pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo 197. člena OZ, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, koga navedeno določilo zavezuje in ni upoštevalo odgovornosti izvajalca gospodarske javne službe za izvrševanje vzdrževanja cest. Toženka se s podelitvijo pooblastila za izvajanje gospodarske javne službe svoje zakonske odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem občinskih javnih cest (ZC, ZLS) ne more razbremeniti(2).

Glede prestavitve ograje

11. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 99. členu določa, da lahko lastnik stvari, če ga tretji protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Lastnik (tožnik) mora poleg lastninske pravice dokazati tudi, da ga tretji protipravno vznemirja pri uporabi njegove nepremičnine. Poseg tretjega postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag, to je, ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

12. Toženka je na svoji parceli, vzdolž meje med svojo in tožnikovo parcelo, postavila varovalno ograjo, zaradi varnosti prometa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik, ki je pred postavitvijo ograje imel omogočen dostop na svojo nepremičnino z javne ceste, tega po postavitvi ograje nima več. Pritožbena navedba, ki navedeno ugotovitev izpodbija, ni utemeljena, saj nasprotno izrecno izhaja iz mnenja sodne izvedenke na list. št. 145 ter tožnikove izpovedbe.

13. Lastniki sosednjih nepremičnin morajo svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (12. in 73. člen SPZ). Način izvrševanja pravice pride do izraza zlasti, ko se da določeno pravico izvrševati na dva ali več adekvatnih načinov. Tudi če je eden od teh načinov za izvrševalca (toženko, ki je dolžna zagotavljati pogoje za varen promet na svoji cesti) manj ugoden, za lastnika sosednje nepremičnine pa ugodnejši, je potrebno upoštevati tisto merilo, da je pravno dopusten le tisti način izvrševanja, ki lastnika sosednje nepremičnine najmanj omejuje(3). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da postavitev varnostne ograje zaradi varnost prometa sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja oz. vznemirjanja toženke, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, vendar pa upoštevaje okoliščine obravnavanega primera, postavitev ograje na način, s katerim je bil tožniku odvzet edini dostop z javne ceste do svoje parcele, ki ga je pred postavitvijo varnostne ograje nedvomno imel, predstavlja protipraven poseg v tožnikovo izvrševanje lastninske pravice.

14. Sodna izvedenka je ugotovila, da je prestavitev varovalne ograje na zaključni venec opornega zidu tehnično izvedljiva, s tako prestavitvijo bi bila ograja od roba cestišča oddaljena 3 m, kar je še zmeraj znotraj varovalnega pasu ceste. Toženka pa ugotovitvam izvedenke ni ugovarjala v smeri neustreznosti prestavitve varovalne ograje zaradi varnosti prometa. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku na prestavitev ograje, saj je, kot že rečeno, pravno dopusten le tisti način izvrševanja lastninskih upravičenj, ki lastnika sosednje nepremičnine najmanj omejuje v njegovi lastninski pravici (12. in 74. člen SPZ).

15. Pritožbeni očitek o nesklepčnosti zahtevka na prestavitev ograje, češ da ga toženka ne more izpolniti, saj je skalna zložba, kamor je treba ograjo prestaviti, na tožnikovi parceli, tožnik pa ni postavil zahtevka, ki bi toženki omogočal nemoteno izpolnitev obveznosti, ni utemeljen. Tožnik je namreč svoje soglasje za toženkin poseg na svoji nepremičnini podal že s samo postavitvijo zahtevka. Nadaljnji očitek, da bi tožnik moral postaviti tudi zahtevek, na podlagi katerega bo toženka lahko opravljala vzdrževalna dela na ograji, presega domet te pravde. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče dodaja, da 19. člen ZJC uzakonja dolžnost lastnika za dopustitev posegov zaradi dostopa do cestnih objektov zaradi njihovega vzdrževanja ter predvideva tudi možnost ustanovitve služnosti v javno korist. 16. Pritožbena navedba, da je za prestavitev ograje potrebno upoštevati tudi koto cestišča, kar je toženka prvič navedla šele v pritožbi brez razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pa tudi sicer navedba, s katero napada izvedbo prestavitve ograje, ni utemeljena, saj je izvedenka ugotovila, da je prestavitev zaščitne varovalne ograje, kot je predlagal tožnik, tehnično izvedljiva, čemur toženka ni oporekala.

17. Ker ima sodba sodišča prve stopnje jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa tu ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Ugotovitev sodne izvedenke, stran 11 pisnega mnenja oz. list. št. 134 spisa.

Op. št. (2): Sklep VS RS II Ips 19/2007. Op. št. (3): A. Berden: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 384.