Jedro

Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj ni bil v opravičljivi zmoti glede lastništva spornih nepremičnin. Že dejstvo, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika spornih parcel vpisana sedaj že pokojna D. D. in E. E., za katera tožnik ne trdi, da bi nanj s pogodbo prenesla lastninsko pravico, kaže na to, da tožnik v času očitane sečnje in odtujitve ni bil dobroveren lastniški posestnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik sekal in odtujil tujo hlodovino in drva. S tem je kršil v izpodbijani odpovedi in sodbi navedene pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki mu je bila izrečena s sklepom toženke z dne 13. 8. 2019 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 9. 2019, nezakonita in se razveljavi; da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga za čas od 9. 10. 2019 dalje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bistveno vprašanje tega postopka, na katerega sodišče sploh ni odgovorilo, kdo je lastnik parcel št. ..., ..., ... in ... k.o. A. Le če bi bilo odgovorjeno na to vprašanje, bi bilo mogoče odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče sicer nakaže, da naj bi bil lastnik B. B., vendar to ne drži, saj ta ne razpolaga z nobeno listino, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Trdi, da je sam lastnik teh štirih parcel, zato ni mogel storiti tatvine na svojo škodo. Poudarja, da nihče ne trdi, da bi si tožnik na njegovo škodo prilastil premično stvar. Zato ni mogel izpolniti znakov kaznivega dejanja tatvine. Navaja, da je lastninsko pravico na teh parcelah pridobil s priposestvovanjem. Kupoprodajno pogodbo z zakoncema C. C. je sklenil 9. 10. 2006, tedaj je nastopil neposredno posest nad vsemi nepremičninami. Obseg premoženja, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe, mu je bil pokazan v naravi. Priznava, da v kupoprodajni pogodbi niso zapisane te štiri parcele, a to še ne pomeni, da na njih ni pridobil lastninske pravice. Nepremičnine so mu bile pokazane v naravi, pogodba je bila v celoti realizirana. Upravičeno je štel, da gre za kupljeno premoženje. V zvezi z izvrševanjem neposredne posesti nad spornimi parcelami navaja, da gre za gozdne parcele, nad katerimi posesti ni mogoče izvrševati drugače kot s sekanjem dreves. Vse od oktobra 2006 dalje na teh parcelah nihče, razen tožnika, ni izvrševal nobenih dejanj. Tožnik je bil edini, ki je izvrševal neposredno posest. V svojem gozdu – na spornih parcelah je vzpostavil gozdni red. Pred njim pa se je za lastnika teh parcel štel oče C.C. Navedeno pomeni, da tožnik sam sebi ni mogel ukrasti nobene stvari, zato niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik storil v izpodbijani odpovedi očitano kršitev z zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. 7. Tožnik v pritožbi ne izpodbija dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je v obdobju od meseca novembra 2018 do januarja 2019, na gozdnih parcelah št. ..., ..., ... in ... k.o. A., požagal in odpeljal hlodovino in drva, skupno 38 hrastovih dreves, kar znaša neto 67,56 m3 lesa v vrednosti 8.306,47 EUR (da je sekal na parc. št. ... in ... k.o. A., je tožnik v tožbi celo izrecno priznal – izvedenec je ugotovil, da je na teh dveh parcelah posekal skupno 23 dreves). Pač pa tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da je lastnik navedenih štirih parcel in da posledično s svojim dejanjem ni storil zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je lastnik spornih štirih parcel. Ugotovilo je, da sta njihova zemljiškoknjižna lastnika pokojna; na podlagi listin v spisu in izpovedb prič pa je zaključilo, da so bile s strani dediča pravnega naslednika zemljiškoknjižnega lastnika podarjene B. B. Tožnik se s tem zaključkom ne strinja (s tem tožnik že sam odgovori, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z lastništvom spornih parcel). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za odločitev v tej zadevi ni odločilno, ali je lastnik teh nepremičnin v resnici B. B. ali pa so to dediči zemljiškoknjižnih lastnikov (zapuščinski postopek, katerega predmet so te parcele, je še v teku) oziroma morebiti celo kdo tretji. Prav tako za ta delovnopravni spor niso bistvene pritožbene navedbe, da nihče ne trdi, da je (zaradi tožnikovega ravnanja) oškodovanec. Bistveno je le, da lastnik teh parcel ni tožnik ter da je bilo to dejstvo tožniku v času sečnje in odtujitve hlodovine in drv iz teh parcel znano. Tuja stvar, kot zakonski znak kaznivega dejanja tatvine, je namreč vsaka stvar, katere lastnik ni storilec1. Tožnik ni dokazal svojih trditev, da je na teh parcelah pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Tudi če ni znano, kdo so trenutni lastniki spornih parcel, to še ne pomeni, da ne gre za tujo stvar, oziroma da je tožnik na njih lahko pridobil lastninsko pravico.

9. Priposestvovanje je originalni način pridobitve lastninske pravice. Skladno z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.) pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem dobroverni lastniški posestnik nepremičnine po preteku desetih let. Iz definicij dobrovernega posestnika v 28. členu SPZ in lastniškega posestnika v 27. členu SPZ izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova. To pomeni, da mora utemeljeno misliti, da je lastnik stvari2. Ne zadošča torej, da ne ve, da ni lastnik, temveč mora biti v opravičljivi zmoti. Priposestvovalec je v opravičljivi zmoti le, če utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari, to je, ko utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. Biti mora prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko povprečno (običajno) skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost3. 10. Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj ni bil v opravičljivi zmoti glede lastništva spornih nepremičnin. Že dejstvo, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika spornih parcel vpisana sedaj že pokojna D. D. in E. E., za katera tožnik ne trdi, da bi nanj s pogodbo prenesla lastninsko pravico, kaže na to, da tožnik v času očitane sečnje in odtujitve ni bil dobroveren lastniški posestnik. Tožnik navaja, da je štel, da je sporne nepremičnine kupil od zakoncev C. C. s kupoprodajno pogodbo z dne 9. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, da tožnik na podlagi te pogodbe ni imel prav nobene podlage za mišljenje, da je lastnik teh parcel. Sporne štiri nepremičnine namreč v tej kupoprodajni pogodbi sploh niso navedene (tožnik je s to pogodbo kupil nepremičnine, ki so del druge k.o. in so od spornih nepremičnin oddaljene kak kilometer; med spornimi in s to pogodbo kupljenimi nepremičninami v naravi ni nobene povezave). Zakonca C. C. tudi nikoli nista bila vpisana kot lastnika spornih štirih parcel. Priča C. C. je izpovedala, da nikoli ni bila lastnica spornih parcel in tudi nikoli ni mislila, da je njihova lastnica, ter da jih ni prodala tožniku niti mu jih ni kot predmeta kupoprodajne pogodbe fizično kazala v naravi (kot je to zatrjeval tožnik in česar ni potrdil niti z lastno izpovedbo). Da je oče C. C. te štiri parcele dobil kot doto (priča C. C. je pojasnila, da je to pomenilo le upravljanje oziroma, da je njen oče lahko na teh parcelah sekal, da pa ni bil njihov lastnik), pa je tožnik, kot je sam izpovedal, od C. C. izvedel šele po prejeti odpovedi, zato ta podatek na njegovo mišljenje o lastništvu parcel pred prejemom izpodbijane odpovedi ni mogel vplivati. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik vedel, da na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 9. 10. 2006 ni postal lastnik spornih nepremičnin, in da nima nobene podlage za pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik (poleg tega, da ni dokazal pogoja dobre vere) tudi sicer zgolj posplošeno zatrjeval lastniško posest nepremičnin parcel št. ..., ..., ... in ... k.o. A. Z ničemer ni pojasnil kdaj in na kakšen način je izvrševal posest ter da je bilo to navzven jasno vidno. Izpovedba stranke in drugi izvedeni dokazi pa ne morejo nadomestiti njenih manjkajočih trditev (212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da je tožnik od leta 2006 dalje s sečnjo izvrševal posest na teh parcelah, vzpostavil gozdni red ter da je bil edini, ki je izvrševal posest na teh parcelah, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nedovoljene pritožbene novote pa predstavljajo tudi pritožbene navedbe, da je tožnik izvršil posek lesa tudi na parcelah v lasti njegove tašče. Tožnik namreč tega tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval; glede na vse obrazloženo pa te navedbe za ta spor tudi niso bistvene.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožnik sekal in odtujil tujo hlodovino in drva (saj parc. št. ..., ..., ... in ... k.o. A. niso bile v njegovi lasti). S tem je kršil v izpodbijani odpovedi in sodbi navedene pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 366. 2 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 266. 3 Prim. sodbi VS RS II Ips 86/2020 in II Ips 359/2010.