Jedro

Tožnik nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, zato ne izpolnjuje pogojev po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Upravni organ ugotavlja, da je tožnik ustanovitelj in lastnik družbe A. d.o.o. s 100 % deležem v kapitalu družbe, kar mu je omogočilo ugodnost pri pridobitvi delovnega dovoljenja, saj Zavod za zaposlovanje RS v takšnih primerih izda dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela.

V posebnem ugotovitvenem postopku je bil na veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu opravljen razgovor s tožnikom, v katerem je dal ustno izjavo. V tej izjavi je povedal, da slovenski jezik razume, a v njem ne komunicira. Povedal je, da bo glavna dejavnost družbe A. d.o.o. v njenem začetnem obdobju izdelava fasadnih sistemov oziroma notranja in zunanja gradbena dela. Že ustanovljeno družbo je kupil preko odvetnika oziroma knjigovodskega podjetja in za nakup plačal 500,00 €. Skupni stroški z odprtjem podjetja so znašali 4.000,00 €. Povedal je, da družba A. sedaj zaposluje samo direktorja B.B., bi pa zaposlil še šest mojstrov in tri pomočnike. Sam je izkušen steklar, zlatar in gradbenik, v družbi pa bo opravljal samo direktorska dela. Družba ima račun pri banki C., na katerem pa ni denarja, obveznosti poravnava preko knjigovodje.

Upravni organ je zaslišal tudi direktorja družbe A, d.o.o. B.B., ki je povedal, da bo primarna dejavnost družbe A. d.o.o. uvoz in distribucija kave iz Srbije, sekundarna dejavnost pa gostinstvo. Družba bo sprva nastopala izključno na slovenskem tržišču, na območju Maribora, kasneje pa bo razširjena prodaja surove kave na tržišče Evropske unije. Tožnik ima ustrezne kvalifikacije za vodenje družbe, ker je bil v rojstnem kraju lastnik diskoteke.

Na podlagi ugotovitvenega postopka upravni organ zaključuje, da tožnik nima namena v Republiki Sloveniji zaposliti se in delati v skladu z določbami 37. člena ZTuj-2, ampak je njegov namen samo pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, kar mu omogoča prost pretok ljudi znotraj schengenskega območja. Njegova izjava glede vodenja in glede dejavnosti družbe A. d.o.o. se močno razlikuje od izjave direktorja te družbe B.B. Neizpolnjevanje zakonsko opredeljenih pogojev opredeljenih v 33. in 35. v povezavi s 37. členom ZTuj-2 je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po prvi, tretji in peti alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj ni izkazan zadosten in utemeljen razlog namena prebivanja, na podlagi katerega je vložena prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje.

Razen tega ZTuj-2 v tretjem odstavku 33. člena med drugim določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno. Upravni organ je po opravljenem vpogledu v elektronsko evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovil, da imenovani nima urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja. Ima sicer veljavno delovno dovoljenje in pogodbo o zaposlitvi, nima pa urejenega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da v skladu z določbami 33. člena v povezavi s prvim odstavkom 37. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je bil v posebnem ugotovitvenem postopku zaslišan direktor družbe A. d.o.o. B.B., pri tem pa vabilo na zaslišanje imenovanega ni bilo vročeno tožniku in ta tako ni mogel postavljati vprašanj in s tem vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Razen tega zatrjuje, da mu v postopku zaslišanja na veleposlaništvu RS v Beogradu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v jeziku, ki ga razume. Tožnik je namreč povedal, da slovensko razume, govori pa ne, na zaslišanju pa je bil s pomočjo prijatelja C.C., ki je državljan Republike Srbije in dela v Sloveniji in prav tako slovensko dobro ne razume in ne govori. Obvlada samo osnove komunikacije in osnovne pogovorne fraze, ne pa tudi pravnega jezika in pravnih posledic posameznih odločilnih dejstev.

Navaja, da pooblaščenec tožeče stranke tudi iz drugih postopkov, v katerih sodeluje, ugotavlja, da gre v tovrstnih postopkih za kršitve pravic tujcev ter za institucionalno in sistematično zlorabo postopanj upravnih organov v postopkih izdaj dovoljenj za prebivanje tujcev v RS z namenom zaposlitve in dela v Republiki Sloveniji. To pa predstavlja tudi kršitev temeljne pravice do prostega pretoka ljudi in dela, ki je zagotovljena v Evropski skupnosti. Tožnik osporava ugotovitev upravnega organa, da nima dejanskega namena prebivati v Republiki Sloveniji, saj tega ni nikoli izjavil. Meni, da se v pravnih postopkih dlakocepsko iščejo razlike med izjavami zaslišanih prič in strank in zanika, da si izjavi B.B. in tožnika močno nasprotujeta. Meni, da je bilo tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje, predvsem pa tožnikov namen prebivanja v Republiki Sloveniji.

Razen tega navaja, da je protispisna ugotovitev, da tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj je tožnik v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje predložil tudi polico zdravstvenega zavarovanja z medicinsko asistenco v tujini, kar je navedeno tudi v uvodu izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku izda dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z namenom zaposlitve in dela v družbi A. d.o.o. za čas enega leta, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Tujec, ki želi v Republiko Slovenijo vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje (31. člen v času vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje veljavnega ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 33. člena ZTuj-2). V prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora biti naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz drugega odstavka 35. člena tega zakona, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje (drugi odstavek 33. člena ZTuj-2).

Prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljenje za začasno prebivanje, ki se ga izda ob izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom, za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (prvi odstavek 34. člena ZTuj-2). Prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji mora tujec pridobiti pred vstopom v državo, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena ZTuj-2). Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 34. člena ZTuj-2 se vloži pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, če je tako določeno s tem zakonom (tretji odstavek 34. člena ZTuj-2).

Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni ali drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela lahko vloži tujec ali njegov delodajalec. Tujec mora prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje vložiti pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini, delodajalec pa lahko prošnjo vloži pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji (šesti odstavek 37. čelna ZTuj-2).

Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji mora izpolnjevati pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, kar pomeni, da mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega bivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (četrti odstavek 33. člena ZTuj-2).

Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda v primerih navedenih v 55. členu ZTuj-2, med njimi pa je tudi, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona.

Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se torej tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona (1. alinea prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Ustrezno zdravstveno zavarovanje je po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje, ta pogoj pa mora biti izpolnjen tudi v primeru, ko tujec zaprosi za tako dovoljenje zaradi zaposlitve ali dela. Upravni organ po vpogledu v evidenco Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije ugotavlja, da tožnik nima urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik v tožbi temu nasprotuje s trditvijo, da ima polico zdravstvenega zavarovanja z medicinsko asistenco v tujini.

Sodišče ugotavlja, da se taka polica res nahaja v spisu in tudi v izpodbijani odločbi je navedeno, da jo je tožnik priložil prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, vendar pa to ni ustrezno zdravstveno zavarovanje v smislu tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Iz police namreč izhaja, da ne velja na območju Slovenije, saj je v njej navedeno, da za domovino šteje Slovenija, zavarovanje pa velja v tujini, torej izven Slovenije. Razen tega ta polica ne velja za obdobje enega leta, za kolikor želi tožnik dovoljenje za začasno prebivanje, zavarovalno kritje po polici namreč velja vsakokrat prvih 90 dni od dneva posameznega odhoda v tujino.

Ker tožnik nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, ne izpolnjuje pogojev po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2, zato je odločitev pravilno sprejeta na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in tožnikova vloga za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena. Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo iz navedenega razloga, zato ostale tožbene navedbe na odločitev ne morejo vplivati. Zgolj v pojasnilo tožeči stranki pa sodišče dodaja, da so za odločitev v predmetni zadevi nerelevantna zapažanja tožnikovega pooblaščenca v drugih tovrstnih postopkih. Iz zapisnika z dne 30. 4. 2015 sestavljenega ob zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu izhaja, da je bila tožeča stranka na pravico do tolmača izrecno opozorjena, na kar je izjavila, da postopek razume, postopek pa bo spremljala po tolmaču, ki ga je pripeljala s seboj. Pravica tožnika, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, torej ni bila kršena (sedmi odstavek 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Glede ostalih tožbenih navedb pa: tožnik ni državljan članice Evropske unije, zato se na pravice, ki jih imajo državljani teh držav ne more sklicevati. In nenazadnje: izjavi tožnika in priče direktorja B.B. se glede dejavnosti družbe A. d.o.o. popolnoma razlikujeta, kot je podrobneje navedeno zgoraj, kjer sta njuni izjavi povzeti, zato nikakor ni mogoče govoriti o dlakocepskem iskanju razlik med eno in drugo izjavo.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.