Jedro

Ker je vsebina sodne poravnave med strankami sporna, bi sodišče prve stopnje v skladu s pravili o razlagi spornih določil moralo poiskati skupen namen upnikov in dolžnika ob sklepanju sodne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika in sklep o izvršbi z dne 26. 7. 2012 potrdilo (1. točka izreka), dolžniku pa naložilo, da upnikoma povrne nadaljnje izvršilne stroške v višini 113,40 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma podrejeno sklep razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, upnikoma pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Poudarja, da mu sodišče ni vročilo odgovora upnikov na ugovor in se je z njim prvič seznanil šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. S tem, ko mu sodišče vloge, v kateri so navedena dejstva in verjetno tudi predlagani dokazi, ni vročilo, mu je kršilo pravico do izjave v pritožbenem postopku, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče je nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V celoti je sledilo le navedbam upnikov, češ da 2. in 3. točka sodne poravnave „medsebojno nista povezani v smislu, da je eno potrebno realizirati, da bi lahko prišlo do realizacije druge“. Dostop do predmetne shrambe je treba šele vzpostaviti, saj tega sedaj na način, ki bi upnikoma omogočal dostop iz prostorov v njuni soposesti ali izključni posesti, ni. Trenutno je dostop mogoč le skozi pisarno dolžnika, ki je v njegovi izključni posesti, s sodno poravnavo pa ni bilo dogovorjeno, da imata upnika dostop do shrambe preko njegove pisarne. Dogovorjeno je bilo, da se za dostop do shrambe izvedejo dela, navedena v 3. točki sodne poravnave, s čimer bo možen neposredni dostop do shrambe preko hodnika. V sodni poravnavi ni izrecno navedeno, da je izpolnitev 3. točke pogoj za izpolnitev 2. točke sodne poravnave, vendar je bil nedvomno takšen namen pravdnih strank pri njenem sklepanju. To izhaja tudi iz dejstva, da dostop preko pisarne dolžnika ni bil dogovorjen, prav tako pa ne obstaja obveznost dolžnika na izročitev ključev pisarne. Upnika dejstva, da je dostop možen le skozi dolžnikovo pisarno ne zanikata, ampak pavšalno navajata, da v sodni poravnavi ni navedenega pogoja, ravno tako takšnega nasprotovanja ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne predstavlja si, kako naj se sklep o izvršbi izvrši, če točki 2 in 3 sodne poravnave nista povezani. Niti sodišče niti upnika niso pojasnili, na kakšen način naj jima prepusti posest oziroma kako bosta upnika dostopala do shrambe. Trenutno stanje sten upnikoma ne omogoča dostopa drugače kot skozi pisarno dolžnika. Ker za posest nad shrambo upnika potrebujeta dostop, ki ga nimata, ker niso izvedena gradbena dela iz 3. točke sodne poravnave, sklepa o izvršbi ne more izvršiti. Tudi z izročitvijo ključev posesti nad shrambo ne bi pridobila. Povedano drugače, imata upnika že sedaj lahko izključno posest nad shrambo, saj je dolžnik ne uporablja več, vendar pa nimata pravice do dostopa. Ne drži, da dolžnik svoje obveznosti ne bi želel prostovoljno izpolniti, in da so podani pogoji za izdajo sklepa o izvršbi. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja se sodišče ni opredelilo do vprašanja primernosti izvršilnega naslova. Če se točki 2 in 3 bereta samostojno, vrsta in obseg obveznosti nista jasni. Glede na to, da upnika nista zanikala dejstva, da pred vzpostavitvijo dostopa do shrambe s hodnika, dostop ni mogoč, je sodišče le pavšalno zavrnilo navedbe dolžnika in dokazne predloge. Ker je za izvrševanje posesti potreben dostop, je logično, da je izpolnitev točke 3 pogoj za izpolnitev točke 2 sodne poravnave. V ta namen je predlagal tudi dokaze in v kolikor sta upnika predlagala lastno zaslišanje, bi sodišče moralo izvesti narok. Neprerekane navedbe v zvezi z dostopom do shrambe bi moralo vzeti za resnične in ob takšnem dejanskem stanju ugotoviti, da je točka 2 sodne poravnave neizvršljiva, saj upnika do nje nimata dostopa. V zvezi s stroški dodaja, da sodišče ni navedlo, zakaj naj bi bila upnika upravičena do povračila stroškov odgovora na ugovor in v čem je bila vloga potrebna za odločitev. Vsebina vloge ni vplivala na odločitev, saj v delu, ki ga je kot relevantnega obravnavalo sodišče, upnika nista navedla ničesar novega.

3. Upnika v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne in dolžniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, neutemeljeni pa so tudi očitki v zvezi z nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpostavljata načelo vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in se strinjata z zaključkom, da iz sodne poravnave ne izhaja, da je izpolnitev točke 3 pogoj za izpolnitev točke 2. Če bi točki bili medsebojno povezani, bi stranki to jasni zapisali, pa tega nista storili, ker to ni bil njihov namen. Dolžnik se je v času sklepanja poravnave zavedal dejanskega stanja v kleti in se zavezal shrambo prepustiti v posest upnikoma brez predhodno spremenjenega dostopa. Način prepustitve posesti ni pomemben. Brezpredmetne so navedbe, da dostop brez izvedbe gradbenih del ni mogoč. Dolžnik tudi sam priznava, da dostop obstaja, pri čemer shrambe noče prepustiti v posest. Sklep je zakonit tudi v stroškovnem delu, saj je odgovor na ugovor nujno pravno sredstvo upnika, če želi preprečiti domnevo o resničnosti navedb dolžnika v ugovoru.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V konkretni zadevi sta upnika vložila predlog za izvršbo na podlagi 2. točke sodne poravnave, opr. št. P 188/2011 z dne 30. 5. 2012, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Z 2. točko sodne poravnave so se stranke dogovorile, da se shramba, ki se nahaja v kleti stanovanjske hiše parc. št. 526/2 k.o. X med pisarno tožeče stranke (dolžnika v tej izvršilni zadevi) in stopniščem, prepusti v izključno posest toženih strank M. V. in A. V. (upnikov v tej izvršilni zadevi). Sodišče je na podlagi navedene sodne poravnave dovolilo izvršbo, tako da je dolžniku naložilo, da upnikoma prepusti shrambo v izključno posest v roku osmih dni, ter mu naložilo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če obveznosti ne bi prostovoljno izpolnil. 7. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik zatrjeval, da prepustitev shrambe v izključno posest ni mogoča pred opravo gradbenih del v pisarni oziroma na vhodu v dolžnikovo pisarno, ki pa jih dolžnik ne more opraviti brez sodelovanja upnikov. V 3. točki sodne poravnave sta se pravdni stranki namreč dogovorili, da bosta za dostop do shrambe obstoječa vrata, ki vodijo v pisarno, podrli in jih premaknili v notranjost pisarne toliko, da bo mogoč dostop v shrambo neposredno s hodnika. Za opravo gradbenih del v zvezi s prestavitvijo vrat sta se dogovorili, da bo vsaka stranka pridobila en predračun, izbrali pa bosta cenovno najugodnejšega ponudnika. Stroške posega bosta nosili obe stranki, in sicer tožeča stranka (dolžnik) do polovice in toženi stranki (upnika) do polovice. Predračuna sta se zavezala pridobiti v roku enega meseca. Bistvo dolžnikovih ugovornih navedb je, da imata upnika po sodni poravnavi pravico do vstopa v shrambo iz hodnika in ne iz njegove pisarne. Da pa bi dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost po 2. točki sodne poravnave, mora biti predhodno izpolnjena obveznost upnikov in dolžnika iz 3. točke sodne poravnave, česar pa upnika nista izkazala. Prav tako je iz namena strank pri sklepanju sodne poravnave razvidno, da se shramba ne prepusti v izključno posest z dostopom iz pisarne, temveč iz hodnika, ki ga je šele treba vzpostaviti. Namen strank nedvomno ni bil, da se v shrambo dostopa skozi dolžnikovo pisarno.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo z obrazložitvijo, da iz navedene sodne poravnave ne izhaja, da bi bi bila izpolnitev 3. točke pogoj za izpolnitev 2. točke sodne poravnave, ampak gre le za dve točki, ki medsebojno nista povezani v smislu, da je eno potrebno izpolniti, da bi lahko prišlo do izpolnitve druge.

9. Zapis sodne poravnave je med strankami sporen, saj mu pripisujejo različen pomen (1). Upnika sta namreč v odgovoru na ugovor nasprotovala dolžnikovim navedbam o povezanosti 2. in 3. točke sodne poravnave in zavzela stališče, da sta ti točki medsebojno neodvisni, in torej izpolnitev točke 3 ne predstavlja pogoja za izpolnitev točke 2 sodne poravnave. Sodna poravnava ni le procesnopravno dejanje, temveč tudi civilnopravna pogodba, zato veljajo tudi zanjo pravila o obligacijskih razmerjih. V zvezi z razlago sodne poravnave, je zato treba upoštevati materialnopravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so veljale ob sklenitvi sodne poravnave. Za razlago sodne poravnave veljajo pravila o razlagi pogodb. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ).

10. Nesporna določila pogodbe (torej tista, glede pomena katerih se pogodbeni stranki strinjata) imajo značilnost jasnih določil in zato niso predmet razlage (In claris non fit interpretatio). Ker pa je vsebina sodne poravnave med strankami sporna, bi sodišče prve stopnje v skladu s pravili o razlagi spornih določil moralo poiskati skupen namen upnikov in dolžnika ob sklepanju sodne poravnave, na kar pravilno opozarja dolžnik v pritožbi. Dejstvo, da stranke v sodni poravnavi niso izrecno zapisale, da izpolnitev točke 3 predstavlja pogoj za prepustitev shrambe v posest po točki 2 sodne poravnave, še ne pomeni, da takšnega namena ob njenem sklepanju niso imele. Ker sodišče tega ni ugotavljalo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena in 355. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja presoditi dolžnikove in upnikove trditve o medsebojni povezanosti 2. in 3. točke sodne poravnave in izvesti dokaze, ki sta jih dolžnik in upnika predlagala v ugovoru in odgovoru na ugovor. Višje sodišče pri tem še pripominja, da bo sodišče prve stopnje pred odločitvijo moralo dolžniku vročiti odgovor na ugovor upnikov.

12. Glede na to, da je višje sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v nov postopek, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Primerjaj Plavšak N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 493.