Jedro

Predmet tega postopka je zahtevek za plačilo za opravljene storitve po sklenjeni Pogodbi. Pravdni stranki sta pravni osebi. Gre torej za spor, ki izvira iz premoženjskega razmerja med dvema pravnima osebama in zato v skladu z določilom 1. člen ZPP spada v pristojnost sodišča, in sicer v pristojnost Okrožnega sodišča, ki odloča v gospodarskih sporih.

Zaradi spremembe veljavnih predpisov na področju javnega naročanja, Pogodba sama po sebi ni avtomatično prenehala. Prav tako zaradi spremembe veljavnih predpisov o javnem naročanju izpolnitev nobene od pogodbenih strank ni postala nemogoča. Zato Pogodba ni postala neizvršljiva. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je zaradi spremembe zakonodaje in dolžnosti spoštovanja prava EU pogodba avtomatično neizvršljiva in je pogodbeni stranki nista več dolžni izvrševati.

Obstoj pogajanj med pravdnima strankama o sklenitvi Aneksa k Pogodbi za leto 2014 oziroma za sklenitev nove pogodbe za leto 2014, v skladu z določili Pogodbe in OZ, sam po sebi ne predstavlja razloga za prenehanje veljavnosti Pogodbe. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveščanje tožeče stranke o nezadostnih sredstvih za plačilo storitev, ne predstavlja odpoved pogodbe.

Zavrnitve računov tudi po presoji pritožbenega sodišča same po sebi ne predstavljajo niti odpovedi Pogodbe, niti dokaza o odpovedi Pogodbe. Izkazujejo le nestrinjanje s plačilom zneska navedenega v računu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 839,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki za opravljene storitve v letu 2014 plačati 54.038,88 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 4.232,22 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je Pogodba št. 0-2208/98 z dne 17. 7. 1998 (priloga A2; v nadaljevanju: Pogodba) veljala tudi v letu 2014. 2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi pritožbenih razlogov po drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je odgovorila tudi na odgovor na pritožbo. Odgovora tožene stranke na odgovor na pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo (smiselna uporaba prvega odstavka 345. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta leta 1998 sklenili Pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo v dejavnost Infocentra o jedrskih tehnologijah vključila predstavitev dejavnosti tožene stranke, tožena stranka pa se je zavezala, da bo za to plačala. S Pogodbo sta se pravdni stranki zavezali, da bosta vsako leto sklenili aneks k pogodbi, s katerim bosta natančno določili obseg storitev in pogodbeno ceno za posamezno leto. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas z odpovednim rokom 30 mesecev. Zadnji Aneks sta pogodbeni stranki sklenili za leto 2011. Tožeča stranka je v letih 2012, 2013 in 2014 izvajala storitve v skladu s pogodbo in Aneksom iz leta 2011. Tožena stranka opravljenih storitev ni plačala. V tem postopku je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljene storitve v celem letu 2014. 7. Predmet tega postopka je zahtevek za plačilo za opravljene storitve po sklenjeni Pogodbi. Pravdni stranki sta pravni osebi. Gre torej za spor, ki izvira iz premoženjskega razmerja med dvema pravnima osebama in zato v skladu z določilom 1. člen ZPP spada v pristojnost sodišča, in sicer v pristojnost Okrožnega sodišča, ki odloča v gospodarskih sporih (sedma točka drugega odstavka 32. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeni očitek, da sodišče ni pristojno za odločanje v tem primeru, ni utemeljen. Zmotno je namreč pritožbeno stališče tožene stranke, da je predmet tega postopka presoja morebitnih nepravilnosti pri ravnanju strank v okviru oddaje javnih naročil. 8. Pravdni stranki sta leta 1998 sklenili veljavno Pogodbo,2 ki je med njima ustvarila pravice in obveznosti (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).3 Pogodbo sta sklenili za nedoločen čas. Zato sta bili dolžni izvrševati svoje pogodbene obveznosti do prenehanja njene veljavnosti (pacta sunt servanda, 9. člen OZ).

9. Pogodba preneha veljati v skladu z njenimi določili o prenehanju ali v skladu z določili veljavnih predpisov. Po določilu 10.4. člena Pogodbe le-ta preneha veljati z odpovedjo v 30 mesečnem odpovednem roku. Po določilih OZ pa lahko pogodba preneha veljati sporazumno ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 270. člena OZ).

10. V tem primeru med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sporazuma o prenehanju veljavnosti Pogodbe pred oziroma med letom 2014 nista dosegli. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz trditev strank in predloženih dokazov ne izhaja niti, da bi Pogodba pred oziroma v letu 2014 prenehala veljati na kakšen drugačen način (odpoved, prenovitev, nezmožnost izpolnitve, ...).

11. Sprememba zakonodaje o javnem naročanju sama po sebi na obstoječe, veljavno sklenjene pogodbe ne vpliva. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju: ZJN-2A),4 ki se je začel uporabljati 1. 3. 2008 in na katerega se je sklicevala tožena stranka v svojih vlogah,5 v predhodnih in končnih določilih ni določil nobene posledice za obstoječe veljavne pogodbe. Iz navedenega torej izhaja, da zaradi spremembe veljavnih predpisov na področju javnega naročanja, Pogodba sama po sebi ni avtomatično prenehala. Prav tako zaradi spremembe veljavnih predpisov o javnem naročanju izpolnitev nobene od pogodbenih strank ni postala nemogoča. Zato Pogodba ni postala neizvršljiva.

12. Glede na navedeno bi se morala tožena stranka, če je ocenila, da zaradi spremenjenih predpisov o javnem naročanju in določil Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije6 sodelovanje s tožečo stranko na podlagi sklenjene Pogodbe ni več zakonito, ustrezno odzvati in s tožečo stranko izrecno prenehati sodelovati ali izpeljati ustrezne postopke za uskladitev sodelovanja z veljavnimi predpisi. Zmotno je namreč prepričanje tožene stranke, da je zaradi spremembe zakonodaje in dolžnosti spoštovanja prava EU pogodba avtomatično neizvršljiva in je pogodbeni stranki nista več dolžni izvrševati.

13. Obstoj pogajanj med pravdnima strankama o sklenitvi Aneksa k Pogodbi za leto 2014 oziroma za sklenitev nove pogodbe za leto 2014, v skladu z določili Pogodbe in OZ, sam po sebi ne predstavlja razloga za prenehanje veljavnosti Pogodbe. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveščanje tožeče stranke o nezadostnih sredstvih za plačilo storitev, ne predstavlja odpoved pogodbe.

14. Pritožbene trditve tožene stranke, da bi tožeča stranka po prejemu obvestila o novem postopku javnega naročanja ter začetku pogajanj za novo pogodbo za leto 2014 v skladu z veljavnimi predpisi o javnem naročanju morala vedeti, da Pogodba ne velja več, prestavljajo pritožbene novote. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bilo za leto 2014 izdano obvestilo o novem postopku javnega naročanja. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, zakaj teh pravno odločilnih dejstev ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne bo upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da dokaz, ki naj bi predstavljal obvestilo o novem javnem naročilu (Priloga A21), v skladu z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.7

15. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je pogodbo odpovedala s tem, ko je toženi stranki zavračala račune za plačilo opravljenih storitev v letu 2014 (glej prilogo B13 in naslednje). Zavrnitve računov tudi po presoji pritožbenega sodišča same po sebi ne predstavljajo niti odpovedi Pogodbe, niti dokaza o odpovedi Pogodbe. Izkazujejo le nestrinjanje s plačilom zneska navedenega v računu. V skladu z določilom 212. člena ZPP bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je tožeči stranki odpovedala pogodbo. Konkretno bi torej morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi izkazovala odpoved pogodbe, in sicer kdo, kdaj in na kakšen način je odpovedal pogodbo. Tega pa ni storila.

16. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča neizpolnitev obveznosti tožene stranke (priprava letnega načrta) in nesklenitev (letnega) aneksa k Pogodbi ne predstavljajo razloga za avtomatično prenehanje pogodbe. Takšna posledica namreč iz določil Pogodbe ne izhaja, niti je ne predvideva OZ (primerjaj 103. člen OZ).

17. Glede na vse navedeno je tako pravilen zaključek, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede prenehanja veljavnosti Pogodbe.

18. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj. Na opisan, pravilen zaključek sodišča prve stopnje kaže dejstvo neizpolnitve obveznosti po Pogodbi s strani tožene stranke (nepotrditev oziroma nepriprava letnega načrta in nesklenitev aneksa k Pogodbi). Tožena stranka namreč ni izrecno zavračala opravljenih storitev ali dela opravljenih storitev in se je hkrati pogajala o ceni za opravljene storitve. Pri tem pa je bil jasno izražen interes tožene stranke, da se izvajanje storitev nadaljuje (glej elektronska sporočila Priloga B1, B3, B7 in B8).

19. Tožena stranka med postopkom pred sodišče prve stopnje ni konkretno zatrjevala, da bi bil v letu 2014 interes tožene stranke glede izvedbe storitev drugačen (izvedba spremenjenih, sodobnejših storitev) od predhodnih let. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj teh odločilnih dejstev ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne bo upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravno podlago za zahtevek tožeče stranke predstavlja Pogodba z Aneksom za leto 2011. To logično izhaja tudi iz določila 4.4. Pogodbe, ki se glasi: „Pogodbena cena se za posamezno leto lahko spremeni, če se v času izvajanja dejavnosti spremenijo elementi, na osnovi katerih je bila določena. Spremembe pogodbene cene pogodbeni stranki urejata z aneksi k tej pogodbi.“ Iz navedenega namreč izhaja, da je Aneks potreben le, če se spremenijo elementi na osnovi katerih je določena cena.

21. Kdo je dejanski prejemnik storitev, ki jih je za toženo stranko izvajala tožeča stranka, in ali tožeča stranka tudi po prekinitvi sodelovanja izvaja storitve, ki jih je predhodno izvajala za toženo stranko, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih očitkov ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izrecno nasprotovala izvajanju storitev. Nasprotovala je le njihovemu plačilu v zneskih kot izhajajo iz računov (glej zavrnitve računov, priloga B13 in naslednje ter elektronska sporočila npr. Priloga B1 in B3). Pritožbena trditev tožene stranke, da „je storitve v celoti zavračala“ pa predstavlja pritožbeno novoto. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj tega ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče te pritožbene trditve ne bo upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

23. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomen členov 5.3 in 5.4. Pogodbe. Določila navedenih členov so namreč namenjena reševanju reklamacij med strankama, ne pa odločanju sodišča o utemeljenosti zahtevka za plačilo.

24. Kdaj je tožeča stranka sodno uveljavljala plačilo je stvar njene poslovne odločitve. Zato dejstva, da tožeča stranka plačila za opravljene storitve ni sodno uveljavljala že po neplačilu dveh računov, ni mogoče šteti kot izkaz njene slabovernosti.

25. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Zato pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)8 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 54.038,88 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo zahtevanih 1.125 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (21,25 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.398,43 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 839,06 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,06 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Med postopkom pred sodiščem prve stopnje nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da bi bila Pogodba leta 1998 sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Ur. l. RS, št. 16/2008. 5 Tožena stranka je v svojih vlogah zatrjevala, da bi bilo nadaljnje izvajanje Pogodbe v nasprotju s spremenjenimi predpisi o javnem naročanju v letu 2008. 6 UR. l. RS, št. 45/2010. 7 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 8 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.