Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (3 leta in pol zapora).

Izrek

Toženkina revizija se zavrže. Tožnikovi reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne toženkina pritožba in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora tožniku v 15 dneh povrniti 1.821,83 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani I K 91/84 z 22. 10. 1984 spoznan za krivega kaznivega dejanja vohunstva in obsojen na zaporno kazen, vendar je bila ta sodba v obnovitvenem postopku v letu 2002 razveljavljena, kazenski postopek pa je bil nato zaradi umika obtožbe ustavljen. Tožnik je zahteval od države plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati vseh zahtevanih 15.311.400 SIT (sedaj 63.893,34 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo in odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 15.000.000 SIT (sedaj 62.593,89 EUR), ob upoštevanju z delno sodbo na podlagi pripoznave že prisojene odškodnine pa tudi to razliko naložilo v plačilo toženki. Presežno zahtevanih 13.600.000 SIT (prej 56.751,79 EUR) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je pritožila le toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 10.000.000 SIT (sedaj 41.729,96 EUR), sicer pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Proti drugostopenjski sodbi sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Toženka se sklicuje na svoje trditve o odgovoru na tožbo in v pritožbi, zatrjuje, da prisojena odškodnina izstopa od dosedanje prakse in predlaga, naj revizijsko sodišče samo zmanjša odškodnino, oziroma podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi tudi z izpodbijano sodbo spremenjenemu delu. Meni, da so razlogi pritožbenega sodišča o manjši pravični odškodnini zgolj fraza, zaradi česar sodba nima razlogov, ki bi jih morala vsebovati po 324. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj ni primerno upoštevano tožnikovo neizmerno fizično in moralno trpljenje med procesom in prestajanjem kazni. Šlo je za zadnji stalinistični proces v S. in sicer v obdobju, ko se je na naših tleh že prebujala evropska demokracija in je bil zato toliko manj razumljiv. Za to obdobje primerljive sodne prakse preprosto rečeno sploh ni, ker se take stvari niso več dogajale. Tožnik znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji razume kot še en moralni udarec in dvom v njegove bolečine.

5. Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Toženkina revizija ni popolna. Tožnikova revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi izpodbijanja, omejenim obsegom izpodbijanja in omejenimi pooblastili strank in sodišča v primerjavi z ureditvijo pritožbenega postopka. Tako revizije po drugem odstavku 367. člena ZPP (v besedilu pred uveljavitvijo novele ZPP-D, katere uporaba v tej zadevi ne pride v poštev) ni v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), revizijsko sodišče pa sme po 371. členu ZPP izpodbijano sodbo preizkusiti samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Taka ureditev zahteva od revidenta, da natančno opredeli vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Če ne ravna tako, gre za nepopolno revizijo, ki jo lahko revizijsko sodišče samo zavrže. 8. Toženka ni opredelila vrednosti revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Na naslovni strani revizije je sicer označila, da gre za plačilo 183.239,02 EUR (43.911.400 SIT) odškodnine, vendar je bila to vrednost spora v postopku na prvi stopnji, ki se je že v pritožbenem postopku bistveno zmanjšala, saj tožnik ni vložil pritožbe zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, toženka pa ne pritožbe zoper mesec dni prej izdano delno sodbo na podlagi pripoznave. V razlogih revizije toženka ne navede niti, koliko bi po njenem mnenju znašala pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pa tudi ne, ali in za koliko izpodbija odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, ki jo je tudi izpodbijala v pritožbenem postopku. Ker gre torej za nepopolno revizijo, jo je revizijsko sodišče skladno s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26. 6. 2002 (Pravna mnenja 1/2002, stran 18) in utečeno sodno prakso (npr. zadeva II Ips 453/2002 in mnoge druge) na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

9. Pri odločanju o tožnikovi reviziji je revijsko sodišče presodilo, da je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi pritožbenega sodišča o znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne pa tudi zatrjevana relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 324. členom ZPP, ki v reviziji niti ni zadosti opredeljena. Če tožnik s trditvijo o pomanjkanju razlogov meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa nima prav, saj je izpodbijano sodbo kljub kratkim razlogom mogoče preizkusiti.

10. Višino denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode v zvezi z neupravičeno obsodbo določi sodišče po načelih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi še uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), torej načelu individualizacije in načelu objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je vse posebnosti in značilnosti tožnikovega primera opisalo na straneh 8 do 12 svoje sodbe, kako je preživljal najprej pripor, siljenje k priznanju s fizičnimi in psihičnimi pritiski, namerno poškodbo roke, proces, prestajanje kazni kot politični obsojenec v KPD Sremska Mitrovica, šikane med prestajanjem kazni, ločenost od žene in treh otrok, od katerih je najmlajši imel v času priprtja tožnika le en mesec, težave v okolju po prestani kazni, pri navezovanju stikov z najmlajšim sinom itd. Tožniku je bila prostost neupravičeno odvzeta v letih 1984 do 1987 za tri leta, 6 mesecev in 16 dni. V letu 2002 mu je bil priznan status političnega obsojenca. Pritožbeno sodišče je te ugotovitve sicer povzelo, vendar jim je po presoji revizijskega sodišča dalo premajhno težo. Ko se je odločilo za znižanje odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, pa tudi ni zadosti upoštevalo drugega načela, ki terja še ustrezno umeščenost prisojene odškodnine v okvir prisoje v primerljivih zadevah. Res je sicer, kot trdi tožnik v reviziji, da v 80. letih prejšnjega stoletja ni bilo več takih političnih procesov, kot so bili tisti po drugi svetovni vojni (oziroma jih je bilo bistveno manj), vendar je primerjava z ustreznim upoštevanjem razlik vseeno mogoča. Revizijsko sodišče je zaradi primerjave najprej izračunalo, da prisoja 15.000.000 SIT odškodnine v postopku na prvi stopnji glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 82 povprečnih plač, znižanje na 10.000.000 SIT pa le dobrih 54 povprečnih plač. Glede prisojenih odškodnin za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode zaradi neupravičene obsodbe je kot primerljivo upoštevalo zadevo II Ips 458/93, v kateri je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank, ker se je strinjalo z materialnopravno prisojo odškodnine v višini 55 povprečnih plač za 6 mesecev pripora v letu 1986. V zadevi II Ips 531/2007 je zavrnilo tožnikovo revizijo proti odločitvi o odškodnini v višini 29 povprečnih plač za eno leto zapora v letu 2000. V obeh zadevah okoliščine prestajanja pripora oziroma zapora niso bile tako hude kot v tožnikovem primeru, tudi dolžina je bila znatno krajša. Zato tožnik utemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da je pri posegu v višino odškodnine, ki je bila prisojena s prvostopenjsko sodbo, zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Revizijsko sodišče je tožnikovi reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in odločilo kot v izreku pod II te sodbe. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določbah odvetniške in taksne tarife.