Jedro

Nosilni razlog za zavrnitev prošnje za BPP je presoja teže in vrste očitanega kaznivega dejanja v zvezi z že predlaganimi dokazi, ki naj bi se v konkretnem kazenskem postopku izvedli, ter ocena tožnikove sposobnosti zagovarjati se tudi brez zagovornika. Tožniku je tožena stranka pravilno pojasnila, da mu pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih z ustavo zagotovljenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 838/2013 z dne 8. 5. 2013 odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., kot neutemeljena zavrne. Pojasnila je, da je prosilec 23. 4. 2013 vložil prošnjo za dodelitev BPP v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, vodenim pod številko I K 18126/2013. Iz podatkov obtožnice z dne 10. 4. 2013 izhaja, da se prosilcu in B.B. očita storitev poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 250. člena, v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, z vlomom v zaprt prostor, poskusila vzeti tujo premično stvar, ki bi si jo protipravno prilastila.

2. Tožena stranka je upoštevala določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), domnevo nedolžnosti, katere posledica je, da se obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, krivdo mu mora dokazati tožilec. Opozorila je na načelo in dubio pro reo in na načelo pravičnosti, na katerega se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V skladu s sodno prakso je treba pri odločanju o postaviti zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Določba 17. člena ZKP (načelo iskanja materialne resnice) zavezuje v kazenskem postopku tako sodišče, kot policijo in državnega tožilca, ves čas postopka.

3. Iz obtožnice izhaja, da je okrožna državna tožilka sodišču predlagala, da na javni glavni obravnavi zasliši priči C.C., D.D. in oškodovanko E.E., prebere zapisnik o prejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon F.F., zapisnik o ogledu, uradna zaznamka o pridržanju, fotografije ter ostale listine in priloge v spisu. Tako po mnenju tožene stranke ni podanih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Glede na opis in težo očitanega dejanje prosilcu v konkretnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, niti iz prošnje ali kazenskega spisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česa je obdolžen in tudi ni nesposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožbi, zato tožena stranka ugotavlja, da se prosilcu očita storitev poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je predpisana kazen zapora do 5 let, torej teža dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se storilcu zagotovi strokovna pomoč zagovornika oziroma BPP.

4. Glede na navedene določbe ZKP, ZBPP in pravno teorijo in glede na kompleksnost konkretnega primera in osebnost prosilca, je po mnenju tožene stranke prošnja za dodelitev BPP v konkretni kazenski zadevi neutemeljena. Po smislu in namenu ZBPP je po mnenju tožene stranke namreč treba prošnjo kateregakoli prosilca za dodelitev BPP zavrniti, če je njegova zahteva v očitnem nasprotju z interesom pravičnosti. Poleg tega pa bi bila dodelitev BPP tudi nesorazmerna glede na opis in težo očitanih dejanj, ob dejstvu, da je sodišče v kazenskem postopku dolžno postopati v skladu z načelom materialne resnice. Glede na takšen zaključek tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno in je prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

5. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da se izpodbijana odločba opira na abstraktni pojem pravičnosti in sicer na tretji odstavek 24. člena ZBPP, vendar to ne drži. Za samo kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do 5 letih, torej gre za težje kaznivo dejanje. Tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala načela enakopravnosti, prav tako prošnja ni očitno nerazumna, ker naj bi bila v nasprotju z interesom pravičnosti. Ne glede na naravo modernega kazenskega postopka pa gre za situacijo, ko bo na eni strani obtožnico zastopal specializirani državni organ, obdolženec pa se bo moral braniti sam. Če ga ne bo zastopal odvetnik, bo na podlagi določil člena 285.a člena ZKP prekludiran v svojih dokaznih predlogih in niti ne bo vedel, da mora vse dokaze s katerimi bo dokazoval svojo nedolžnost predložiti na prvem predobravnalnem naroku. Prav tako obdolženi ne bo imel možnosti pravnega svetovanja o primernosti predlagane kazenskega sankcije. Pojasnjuje, da je načelo pravičnosti zelo širok pojem in se sklicuje na ustavno zajamčeno človekovo pravico iz druge alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, to je pravico obdolženca, da se brani z zagovornikom. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke materialno pravno napačna in posledično nepravilna in nezakonita. Tožena stranka je odločila na podlagi podatkov tožilstva, prav tako tožena stranka ne bi smela presojati utemeljenosti obrambe obdolženih v kazenskem postopku. Izpodbijana odločitev obdolžencu krši ustavno zajamčena pravica do obrambe z zagovornikom. Da ne gre za bagatelno in zanemarljivo zadevo kaže tudi obravnava pred okrožnim sodiščem, prav tako je obdolženi mlajši polnoletnik, star komaj 21 let in ga lahko posledice pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje onemogočijo pri iskanju zaposlitve. Iz navedenega razloga tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju. Podredno pa predloga, da se prošnji za BPP ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K. I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

9. Tožena stranka mora izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, v primeru kot je obravnavani, presojati upoštevaje določbo prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki določa namen BPP. Ta naj bi zagotavljal uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, torej je pravna pomoč namenjena tistim prosilcem, ki izkažejo v zakonu določene pogoje za njeno dodelitev. Sodišče je že uvodoma pojasnilo, da se v celoti strinja z razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje, saj temeljijo na obrazloženih kriterijih 24. člena ZBPP, zato tožniku zgolj pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi nosilni razlog za zavrnitev prošnje presoja teže in vrste očitanega kaznivega dejanja v zvezi z že predlaganimi dokazi, ki naj bi se v konkretnem kazenskem postopku izvedli, ter ocena tožnikove sposobnosti zagovarjati se tudi brez zagovornika. Tožniku je tožena stranka pravilno pojasnila tudi, da mu pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic. Le te s sporno odločitvijo po presoji sodišča niso okrnjene. Prav tako sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, ki temelji na pravilno uporabljenem merilu pravičnosti. V konkretnem postopku to pomeni, da je bil za prosilca ZBPP uporabljen enako kot za vse druge prosilce, torej z oceno in tehtanjem kriterijev iz določbe 24. člena ZBPP, kar seveda pomeni, da v spornem postopku ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev Ustave RS.

10. Glede na navedeno ter obseg že izvedenih dokazov v dosedanjem postopku, je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K II. točki izreka:

11. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.