Jedro

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in mu zadevo vrnila v ponoven postopek. Zato bo imela tožnica v ponovljenem postopku možnost dokazovanja, da temelji spremenjeni zahtevek na bistveno enakem dejanskem stanju. Zaradi navedenega je preuranjeno sklepanje prvostopnega sodišča o tem, ali je zahteva za vrnitev sporne parcele pravočasna, kot tudi, da te zahteve ni mogoče obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 672/2000-11 z dne 12.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2000. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi M. KŽK K.K., odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote K. z dne 14.9.1999 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Prvostopni organ je z odpravljeno odločbo med drugim odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan vrniti v last pok. upravičencu J.N. njegov solastninski delež na zemljiškem kompleksu k.o. P.Z., za parcelo št. 737, njiva v izmeri 6600 m2, vpisano v vl. št. 303 k.o. P. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je iz zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo 24.5.1993 vložili M. in M.N. po odvetnici razvidno, da sta zahtevali denacionalizacijo točno določenega premoženja podržavljenega J.N., šele z dopisom z dne 21.9.1998 pa sta zahtevali denacionalizacijo parcele št. 737 k.o. P., to je po roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Te zahteve ni mogoče šteti za spremembo oziroma razširitev zahtevka po 130. členu ZUP/86, saj gre za povsem drugo premoženje, podržavljeno J.N. z odločbo o arondaciji dne 30.9.1963, zato tak zahtevek nima bistveno enakega dejanskega stanja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št 27/91 - I, 56/92 -odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obvezna razlaga in 11/01 - odl. US; v nadaljevanju: ZDen) rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo omejil s prekluzivnim rokom, ki je iztekel 7.12.1993 (64. člen ZDen). Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, sta vlagateljici po odvetnici kot osebi s strokovnim znanjem dne 24.5.1993 vložili zahtevo za denacionalizacijo parcel št. 386 in 387 k.o. B. (sedaj k.o. J.), šele na obravnavi dne 7.5.1998 pa je dedič ene izmed njih zahteval ter nato še pooblaščenka tožnice z dopisom dne 21.9.1998 zahtevala vrnitev parcele št. 737 k.o. P. Navedba vlagateljic v zahtevi iz leta 1993, da je upravičenec za podržavljeno parcelo št. 386 dobil kot odškodnino kmetijska zemljišča, ki pa jih nikoli ni dobil v last in posest, je le dokaz glede plačila odškodnine za podržavljeno parcelo št. 386, ne more pa nadomestiti zahteve za denacionalizacijo parcele št. 737. Iz odločbe o arondaciji parc. št. 386 z dne 16.9.1958 je razvidno, da so bile kot odškodnina dane določene nadomestne parcele, ki jih je po izjavah tožnice denacionalizacijski upravičenec užival 13 let, kar vse bi omogočalo pravočasno pridobitev pravno relevantnih podatkov o podržavljenju in ustrezno oblikovanje denacionalizacijskega zahtevka. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da zahteve za vrnitev parcele št. 737 kot prepozne ni mogoče obravnavati. Če je tožnica menila, da gre za dopustno modifikacijo prvotne zahteve, bi to morala uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper delno odločbo z dne 22.6.1999, s katero je bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo parc. št. 386 k.o. B., saj je iz odločbe razvidno, da je upravni organ zahtevi za vrnitev parcele št. 386 in parcele št. 737 obravnaval kot dve samostojni zahtevi.

V pritožbi tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma odpravi akt tožene stranke. V pritožbi navaja, da sta vlagateljici vložili zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 386 k.o. J., ki je bila upravičencu odvzeta na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora K., Komisije za arondacijo kmetijskega posestva S.p. z dne 16.9.1958. Vlagateljici ob vložitvi zahteve nista vedeli, da je bilo nadomestno zemljišče za odvzeto parcelo, to je par. št. 737 k.o. P., prepisano na upravičenca niti, da mu je bila par. št. 737 k.o. P. kasneje odvzeta z odločbo o arondaciji Arondacijske komisije Občinske skupščine K. z dne 30.9.1963. Vlagateljici sta bili ob vložitvi zahteve stari že preko 80 let, premoženje pa ni bilo podržavljeno njima, temveč nujnemu očetu, ki v času vložitve zahteve ni bil več živ. Gre za zapleteno zadevo, parcela št. 737 k.o. P. se je združila iz več parcel in vpisovala iz različnih vložkov v druge vložke, vlagateljici pa sta šele med postopkom pri M. KŽK kmetijstvo dobili odločbo o odvzemu par. št., 737 k.o. P. Ko je bilo med denacionalizacijskim postopkom ugotovljeno pravo stanje, sta vlagateljici zahtevek spremenili. Iz navedenega sledi, da temelji spremenjeni zahtevek na bistveno enakem dejanskem stanju, saj izhaja iz podržavljenja parc. št. 386 k.o. B. Vlagateljici nista imeli pravnega interesa za vložitev pravnih sredstev zoper delno odločbo, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za vrnitev par. št. 386 k.o. B., saj je bilo takrat že izdano poročilo o vrnitvi in nato tudi odločba o vrnitvi parc. 737 k.o. P. Iz poročila o vrnitvi prvostopnega upravnega organa je tudi razvidno, da je ta zahtevek za vrnitev parc. št. 737 k.o. P. obravnaval kot modifikacijo zahtevka za vrnitev parc. št. 386 k.o. B. Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ter Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in M. KŽK K.K. d.o.o. kot prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno vložiti zahteve za denacionalizacijo po izteku prekluzivnega roka, določenega v 1. odstavku 64. členu ZDen. Vendar pa v upravnem postopku o zahtevi za denacionalizacijo parc. št. 737 k.o. P., tako tudi o pravočasnosti le-te, še ni bilo odločeno. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in mu zadevo vrnila v ponoven postopek, bo imela tožnica v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s to zahtevo, da temelji spremenjeni zahtevek na bistveno enakem dejanskem stanju. Zato pa je preuranjeno sklepanje prvostopnega sodišča o pravočasnosti zahteve za vrnitev sporne parcele, kot tudi, da je ni mogoče obravnavati.

Tudi pritožbena navedba, da tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva zoper delno odločbo o zavrnitvi zahtevka za vrnitev parc. 386 k.o. B., saj je bilo izdano poročilo in odločba o vrnitvi parc. 737 k.o. B., na odločitev sodišča v tem sporu ne more vplivati. Drži, da sta bili zahtevi za vrnitev par. št. 386 in parc. št. 737 obravnavani samostojno, vendar pa odločitev o zahtevku za vrnitev parc. št. 386, po oceni pritožbenega sodišča, ne prejudicira odločitve v tej zadevi. Prav tako v obravnavani zadevi niso upoštevni ugovori tožnice, ki se nanašajo na starost vlagateljic ter težavnost zadeve, posebno ob upoštevanju dejstva, da je stranko v postopku zastopala pooblaščenka.

Tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar ga posebej ne navaja in ne obrazloži in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.