Jedro

S potekom materialnega zakonskega roka iz 121. člena ZVojI je tožnik izgubil pravico za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2004, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Trebnje z dne 28. 1. 2004, izdano v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2003, in odločila, da se tožniku status civilnega invalida vojne in z njim povezane pravice ne priznajo.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavlja, da časovna odmaknjenost zatrjevanega vojnega dogodka sicer otežuje njegovo dokazovanje, kot tudi dokazovanje okvare zdravja kot njegove neposredne posledice, ne vpliva pa na breme dokazovanja, ki je na strani tožnika, ki ta dejstva navaja kot dejansko podlago svojega zahtevka. Verjetna izkazanost zatrjevanih dejstev zato ne more biti podlaga za ustanovitev pravice.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da je v postopku dokazal, da je bilo nad njim storjeno nasilje okupatorskih vojakov (pretepanje tožnika in njegove matere), kar po njegovem mnenju predstavlja konkreten vojni dogodek v smislu 1. točke 4. člena Zakona o vojnih invalidih.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ter predlaga, da Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št.105/06), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče pravna sredstva zoper izdane odločbe sodišča obravnava po ZUS-1, če poseben zakon ne določa drugače; v drugem odstavku pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Izpodbija le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI in prvega odstavka 1. člena ZVojI. Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, nesporno izhaja, da si je tožnik kot devetletni otrok v oktobru 1943 poškodoval levo roko in ramo ob padcu z drevesa. Dogodka, v katerem naj bi tožnik utrpel še dodatno poškodbo na levi roki (takojšnje zdravljenje po poškodbi je bilo zaradi takratnih vojnih razmer onemogočeno), ko naj bi ga po njegovem pripovedovanju italijanski vojaki brcali in pretepali, pa mu ni uspelo dokazati niti z izjavami v postopku zaslišanih prič (ki sta poznali dogodek le po pripovedovanju tožnikove pokojne matere) niti z medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve v upravnem postopku je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podlage za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tožniku pravilno pojasnila, da je po zakonu pravno pomembna le okvara zdravja kot neposredna posledica vojnega dogodka, zato je za vojni dogodek mogoče šteti le časovno in krajevno opredeljen dogodek, značilen za delovanje vojskujočih se strani v vojni (streljanje, bombardiranje in podobno), torej dogodek, ki sam lahko pri nevojaški osebi povzroči poškodbo ali okvaro zdravja.

10. Poleg navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne dne 19. 4. 2001, torej po uveljavitvi ZVojI. Takega zahtevka pa po uveljavitvi tega zakona (po 1. 1. 1996) po določbi prvega odstavka 121. člena ZVojI (prehodne in končne določbe) ni več dovoljeno vložiti. Rok za vložitev zahtevkov za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ki je določen v prvem odstavku 121. člena ZVojI, je materialni prekluzivni zakonski rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka, to je s 1. 1. 1996, izgubil pravico za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne. Upoštevaje navedeno tožnik zahtevanega statusa tudi glede na zamudo roka ne bi mogel pridobiti.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.