Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da tožnik lahko sam uredi vse pri elektro omrežju, da se ponovno priklopi na javno električno omrežje. Toženka kot lastnica mora skleniti pogodbo z elektro podjetjem in njeno ravnanje je nenadomestljivo. Sodišče ne more pooblastiti tožnika, da sam ureja pri elektro podjetju vse za priklop, ampak to lahko zahteva od toženke in jo prisili v ravnanje s penali.

V primeru, če upnik ne predlaga ustreznega sredstva izvršbe, predlog za izdajo začasne odredbe šteje za neutemeljenega in se ne vrača v popravo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče izvede in pooblasti tožnika na stroške toženke, da naroči pri družbi Elektro vse potrebne aktivnosti za ponovni priklop električne energije na merilno mesto 000 pri stanovanjski hiši na naslovu ..., da bo tožnik zopet imel električno energijo v stanovanjski hiši ..., kot jo je imel do 12. 11. 2020. Zahtevala je tudi, da toženka založi 300,00 EUR za stroške. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije stroške predloga za izdajo začasne odredbe.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Elektro bo imelo na podlagi sklepa sodišča podlago za priklop električne energije, vse aktivnosti bo prevzel tožnik, sklep pa bo nadomestil vsa potrebna soglasja za priklope. S tem bo pridobil tožnik električno energijo. Povzema določbo 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in meni, da gre za dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug in ne dolžnik. Gre za nedenarno terjatev in nujno dejanje. Dejanje, katero predlaga tožnik, namesto dolžnice lahko opravi tožnik. Pojasnil je motilno dejanje v tožbi in posledice. Gre za začasno rešitev zadeve, saj toženka od vložitve tožbe in odločitve ni storila nič. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo obravnava prednostno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožeča stranka urediti zadevo v pretežni meri identično, kot glasi tožbeni zahtevek. Regulacijska začasna odredba je možna, če gre za nevarnost uporabe sile in nastanka težko nadomestljive škode (272. člen ZIZ). Bistvo pri urejanju v zadevah z začasnimi odredbami je varstvo obstoječega stanja. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku, zlasti ko gre za motenje posesti, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Takrat mora predlagatelj za izdajo začasne odredbe predlagati tudi sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. Zato mora biti sredstvo izvršbe ustrezno.

5. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da gre za obstoj nedenarne terjatve in sicer s stopnjo verjetnosti. Ugotovilo je tudi pravočasnost tožbe. Pritrdilo je tožniku glede izpolnjenosti pogoja nastanka težko nadomestljive škode. Vendar je ugotovilo, da je predlagano sredstvo izvršbe neustrezno. Tožnik v tožbi zahteva od tožene stranke, da v roku 24 ur izvede vse aktivnosti glede priklopa elektrike na merilno mesto iz tožbe in med drugim zahteva, da sodišče toženki prepove taka in podobna motitvena dejanja. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa predlaga, da ga sodišče pooblasti, da sam naroči pri Elektru in sam izvede vse aktivnosti za ponovni priklop električne energije na merilno mesto. Zato se je sodišče prve stopnje najprej vprašalo, ali gre za nadomestno dejanje (prvi odstavek 225. člena ZIZ), ko se lahko opravi izvršba tako, da sodišče tožnika pooblasti, da na stroške toženke sam naroči priklop pri Elektru in izvede vse potrebne aktivnosti. Pravilno je sklepalo, da gre za nenadomestno dejanje (prvi odstavek 226. člena ZIZ), saj naročilo priklopa mora opraviti toženka in nihče drug. Pri tem je pravilno uporabilo 147. člen Energetskega zakona, ki med drugim sistemskemu operaterju nalaga pridobitev soglasja za priključitev na elektroenergetsko omrežje in mora predložiti tudi dokazilo o lastninski pravici oziroma pravici razpolaganja z nepremičnino. To določajo tudi Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja. Tega soglasja pa tožnik ne more dati namesto toženke. Sam navaja v tožbi, da ni več lastnik hiše. Elektro mora s toženko skleniti pogodbo o dostopu do omrežja (prvi odstavek 27. člena pogojev), ko bi bila toženka že imetnica soglasja za priključitev. Če pa nima priključka, pa mora skleniti novo pogodbo o dobavi električne energije (prvi odstavek 45. člena pogojev). Vse to lahko stori le toženka in le ona lahko doseže priklop električne energije. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, bi bil predlog oziroma izvršilno sredstvo pravilno, bi to lahko storila le toženka in tožnik bi jo v primeru neizpolnitve obveznosti nato lahko prisilil z izrekom denarne kazni (226. člen ZIZ).

6. Pravilno tudi ugotavlja sodišče prve stopnje, da se v primeru, če upnik ne predlaga ustreznega sredstva izvršbe, predlog za izdajo začasne odredbe šteje za neutemeljenega in se ne vrača v popravo. Ne gre za nepopolni predlog, ampak za nepravilni predlog po materialnem pravu, kar je v tem primeru ZIZ.

7. Pritožba se sklicuje na 154. člen Energetskega zakona, ki v tretjem odstavku določa, da je elektrooperater dolžan uporabnika priklopiti tudi na podlagi odločbe pristojnega organa. Pri tem spregleda, da je določilo tega člena namenjeno ponovnemu priklopu ter odklopu in priklopu po odločbi pristojnega organa za uporabnike sistema, kar je oseba, ki ima z Elektro pogodbo ali bi lahko imela pogodbo (lastnik). Zmotno meni pritožnik, da za Elektro ni pomembno, kdo je oseba, ki pride k njemu in uredi vse potrebno za priklop. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kaj je potrebno za priklop po Energetskem zakonu in to lahko stori oseba, ki ima dokazilo, da je lastnik, kar je tudi potrditvah iz tožbe tožena stranka. Tožnik želi, da z začasno odredbo obide to, kar zahteva v tožbi od toženke (da sama uredi kot lastnica, kar je potrebno za priklop). V bistvu tožnik zahteva s predlogom za izdajo začasne odredbe več, kot zahteva s tožbenim zahtevkom. Predvsem pa zakon jasno določa sredstvo izvršbe pri nenadomestnih dejanjih.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).