Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah . Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnika veljala določba 113. člena ZDR-1), je preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke, in sicer je I. točko sklepa o začasni odredbi z dne 24. 10. 2016 spremenilo tako, da se pravilno glasi: „1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., ..., ... z dne 30. 9. 2013 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ...“, v preostalem pa je ugovor zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika ter naložitev plačila stroškov tožene stranke tožeči stranki. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi, in ker je svojo odločitev oprlo na sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda A. z dne 25. 11. 2016, ki ni naveden v trditveni in dokazni podlagi ugovora zoper sklep o začasni odredbi in odgovora na ugovor, in ker je z izpodbijanim sklepom izdalo drugačno začasno odredbo kot z dne 24. 10. 2016, s čimer je toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper njo. Navaja, da je med izrekoma obeh sklepov bistvena razlika, saj je bilo v sklepu z dne 24. 10. 2016 zadržano samo učinkovanje odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila že sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, veljavna od 1. 10. 2016, v sklepu z dne 2. 12. 2016 pa je sodišče prve stopnje zadržalo učinkovanje prenehanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi in učinkovanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je po njenem mnenju zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je možno zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vsakega delavca, saj novi ZDR-1 omogoča vložitev predloga za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi le predstavnikom delavcev. Trdi, da terjatev tožnika ni verjetno izkazana, saj je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji sklenjenih pogodb o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, kar je skladno s prvim in drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga. Po njenem mnenju je odpovedni razlog nesposobnosti izkazan in utemeljen tudi zaradi tožnikovega napredovanja v plačilnem razredu z novo pogodbo o zaposlitvi. Kot zmotnemu nasprotuje tudi sklicevanju sodišča prve stopnje na določbo 75. člena ZDR-1, saj gre v obravnavanem primeru za javni raziskovalni zavod, niti ne gre za združitev ali delitev delodajalca. Sklicuje se na avtonomijo tožene stranke na podlagi 58. člena Ustave RS in na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-34/93, v katero sodišče ne sme posegati. Trdi, da je s spremembo študijskega programa za študijsko leto 2016/2017 prenehala potreba po opravljanju pedagoškega dela tožnika. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost A. B. ni konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Meni, da ji v odpovedi ni bilo treba pojasnjevati razlogov, zakaj zagotovitev zagovora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni potrebna. Po njenem mnenju je bistveno, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložila dejanski razlog za odpoved. Pove, da tožniku ni podala odpovedi zaradi subjektivne nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov …), temveč zaradi objektivne nesposobnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu ni bilo treba zagotoviti zagovora oziroma so podane okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Kot zmotno označi tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila svojo temeljno obveznost po 43. členu ZDR-1, ker tožnika ni vključila v študijski program za študijsko leto 2016/2017 in mu s tem ni zagotovila dela po pogodbi o zaposlitvi, saj v skladu z notranjimi akti UC. tožnik ni bil vključen v napoved izvajanja študijskih programov za leto 2016/2017. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka razloga napredovanja v višji plačni razred ni navedla v odpovedi, s čimer naj bi kasneje nedopustno širila odpovedne razloge. Pove, da je šlo le za konkretizacijo odpovednega razloga tekom sodnega postopka. Trdi, da bi zato, ker je bila predlagana regulacijska začasna odredba, moralo sodišče ta predlog presojati po strožjih kriterijih glede na izpolnjevanje pogojev po 272. členu ZIZ, saj se jo lahko izda le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. Meni, da bi moralo upoštevati tudi pravice in položaj tožene stranke, in sicer, da je mogoče kljub izdani začasni odredbi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Ker tožnik v tej smeri trditev ni podal, bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo že zato zavrniti, ker pa tega ni storilo, je bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Meni, da tožniku ne grozi nenadomestljiva škoda, saj se mu bo v primeru ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi vzpostavilo delovno razmerje, kot da odpovedi ne bi bilo. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je določilo izredno kratek paricijski rok, niti tega, zakaj je odmerilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, ki je po mnenju tožene stranke previsoka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavo njenega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 10. 2016. Po drugem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. –ZIZ) je v pristojnosti sodišča odločitev, ali bo o ugovoru dolžnika odločalo na naroku ali pa bo izdalo sklep brez naroka. Citirani odstavek 58. člena ZIZ namreč določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka, če upnik v odgovoru na ugovor temu nasprotuje. Ker je torej odločitev o morebitnem naroku za obravnavanje ugovora dolžnika v pristojnosti sodišča, ki o ugovoru odloča, sodišče prve stopnje s tem, ko ni razpisalo tega naroka, ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni odvzelo pravice do ugovora, ker ji ni omogočilo vložitve ugovora zoper sklep z dne 2. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi in mu v manjšem delu ugodilo (s to spremembo je dejansko popravilo izrek sklepa z dne 24. 10. 2016 tako, da ga je uskladilo s predlogom tožnika za izdajo začasne odredbe tako, kot je bil ta oblikovan), v preostalem pa je ta ugovor zavrnilo. Glede na to je ravnalo pravilno, ko navedenega sklepa ni vročilo toženi stranki z možnostjo vložitve ponovnega ugovora, temveč z možnostjo vložitve pritožbe zoper ta sklep (to pravico pa je tožena stranka izkoristila). Glede na to toženi stranki ni bila odvzeta pravica do ugovora v smislu prvega odstavka 53. člena ZIZ.

7. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero mu je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno pri toženi stranki za delovno mesto „visokošolski učitelj - redni profesor na UC. D.“ za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %) in za delovno mesto „znanstveni svetnik na UC. A.“ za krajši delovni čas 12 ur na teden (30 %). Zahteval je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „znanstveni svetnik“ razvezana (oziroma da se razveže) in da je prenehala veljati, posledično pa je zahteval tudi vse pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imel na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Iz navedb strank in iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „znanstveni svetnik“, ki mu je bila ponujena v podpis na podlagi 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR‑1), tudi podpisal (B 15). Iz 4. člena te pogodbe (B 15) izhaja, da se delovno razmerje sklepa za polni delovni čas za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je s 1. 10. 2016 pričela veljati zgoraj omenjena nova pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da je s tem dnem prenehala veljati z izpodbijano odpovedjo odpovedana pogodba o zaposlitvi.

9. Tožnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil dne 19. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 24. 10. 2016), predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila z izpodbijano odpovedjo odpovedana. Posledično je predlagal zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, naj tožnika obdrži na delu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod grožnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bo spoštovala.

10. Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati takšno začasno odredbo (za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah (sklepi opr. št. Pdp 911/2012 z dne 22. 10. 2012, Pdp 559/2012 z dne 13. 6. 2012, Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012, Pdp 1036/2005 z dne 1. 9. 2005, …). Navedene odločbe pritožbenega sodišča so bile sicer sprejete v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. 11. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnika veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo mogoče glede na dosedanji postopek zaključiti, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zastavlja pa se vprašanje, ali je za izdajo začasne odredbe izpolnjen tudi drugi pogoj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

12. Ker je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj opisanega razloga, pritožbeno sodišče na njene preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

13. Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožene stranke, naj se nov postopek opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev ni navedla nobenega razloga. Samo dejstvo, da tožena stranka ni uspela z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi, pa ne predstavlja podlage za uporabo 356. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ugotoviti, če so bili za predlagano začasno odredbo izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 in v odvisnosti od te ugotovitve v nadaljevanju odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.