Jedro

Če ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje logičen sklep, da ob izčrpanju razpoložljivih dokazov ni mogoče prezreti dejansko obstoječega in razumnega dvoma v krivdo obdolženca in s tem njegovo odgovornost za očitani prekršek, je potrebno postopek na podlagi 5. tč. 1. odst. 136. čl. ZP-1 ustaviti.

Izrek

Pritožbi obd. B. Ž. se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku spremeni tako, da izrek poslej v celoti glasi: “Proti obd. B. Ž. se postopek zaradi prekrška po V. odstavku 25. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, ker je 14. 10. 2005 ob 15.35 uri vozil osebni avtomobil reg. št. ... po regionalni cesti .. odsek ..., M 6.1 izven naselja L. iz smeri P. proti V., ko pa se je pripeljal v neposredno bližino km K. ..., kjer poteka nepregledni ovinek v levo, z vozilom ni vozil po desnem robu vozišča, v tistem času pa se je iz smeri V. pripeljala voznica osebnega avtomobila reg. št. ... M. P., ki je vozila skrajno ob desnem robu vozišča oziroma na takšni oddaljenosti od roba, da je promet potekal normalno in varno, ko je obdolženec opazil P., je s svojim vozilom pričel zavirati in se umikati v desno proti robu vozišča, vendar je kljub temu s svojim zadnjim levim bočnim delom vozila oplazil prednji del vozila oškodovanke, pri tem pa so na njenem vozilu nastale poškodbe na prednjem levem blatniku, prednji levi luči s smernikom, prednjem odbijaču na levi strani, pokrovu motorja in nosilcu prednjih levih vrat, kar znaša po nestrokovni oceni približno 835,00 EUR (prej 200.000,00 SIT), torej ni vozil po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da bi potekal promet varno in neovirano ter je s tem povzročil prometno nesrečo I. kategorije na podlagi 5. tč. I. odst. 136. čl. ZP-1 ustavi, stroški postopka na podlagi IV. odst. 144. čl. ZP-1 bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. B. Ž. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 125,00 EUR, tri kazenske točke in naloženo plačilo stroškov postopka, to je povprečnina v znesku 62,59 EUR.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožil obdolženec in navajal, da se ne počuti odgovornega za nastalo prometno nesrečo, saj se je zgodila na njegovi strani vozišča, predvsem pa ni zaviral in ker ga sodišče ni zaslišalo, tudi ne pozna dejanskega stanja.

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni točna pritožbena navedba, da sodišče obdolženca ni zaslišalo, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil obdolženec zaslišan dne 16. 2. 2006 pri Okrajnem sodišču v Celju, kjer je tudi podal svoje zagovor. Ni pa mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na obdolženčevo odgovornost za očitani prekršek. Dejansko stanje v postopku na prvi stopnji je bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno, saj so bila pravilno ugotovljena vsa pravno relevantna odločilna dejstva, ki jih je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku tudi navedlo ter dodalo skopo dokazno oceno, ko je zapisalo, da ni sledilo zagovoru obdolženca, ampak je verjelo priči oškodovanki M. P., ker njeno izpoved potrjuje tudi potek zavornih sledi obdolženčevega vozila, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je obdolženi pripeljal preveč po sredini ceste, zaradi česar je tudi prišlo do trčenja. Prav tako je sodišče verjelo policistoma, vendar pa je pri tem prezrlo, da izvedeni dokazi smiselno niso v nasprotju z zagovorom obdolženca. Obdolženec je v zagovoru povedal, da ko je pripeljal v levi nepregledni ovinek, mu je nasproti pripeljal neki voznik in tako je pričel zavirati ter se umikati v desno proti robu vozišča, nasproti vozeča voznica, torej oškodovanka, pa je s prednjim levim delom svojega vozila oplazila prednji levi del njegovega vozila. Tudi oškodovanka je povedala smiselno enako, ko je med drugim izpovedala, da ji voznik iz nasprotne smeri, torej obdolženec, ni pripeljal skrajno desno in je s prednjim levim delom trčila v njegov levi bok. Oba policista, ki sta opravila ogled obravnavane prometne nesreče, pa sta tudi izrecno povedala, da ni bilo mogoče ugotoviti točnega mesta trčenja, ker so bili sledovi uničeni oz. razvoženi tako, da sta našla le sledi zaviranja obdolženčevega vozila, pri čemer je obdolženec v zagovoru izrecno zanikal, da naj bi šlo za njegove sledi zaviranja, vendar pa je iz skice kraja prometne nesreče in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče razvidno, da navedena sled zaviranja obdolženčevega vozila v skupni dolžini 12,5 metra poteka tako, da je desna zavorna sled ob začetku od desnega roba oddaljena 2 metra, pri čemer gre za vozišče, ki ni deljeno na prometne pasove in je široko 5,7 metra in 6,2 metra. Ob upoštevanju iz skice razvidnega načina vožnje obdolženca, se je ta umikal proti desnemu robu vozišča in je bil na koncu vožnje od njega oddaljen le še 0,4 metra. Ni mogoče prezreti, da je ob navedeni širini vozišča obdolženec še vedno vozil znotraj zamišljene polovice cestišča, torej po delu ceste, ki je namenjen prometu vozil v smeri, v kateri je vozil. Ob takšnem zaključku se pokaže, da se je prvostopno sodišče do ugotovljenih odločilnih dejstev opredelilo na nelogičen in izkustveno nesprejemljiv način, ko je z napačnim sklepanjem v okviru objektivnih spoznavnih možnosti zaključilo o obdolženčevi odgovornosti, ko je zapisalo, da je iz poteka sledov razvidno, da je obd. pripeljal preveč po sredini ceste, kar je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in da je do trčenja prišlo na levi strani vozišča v smeri obdolženčeve vožnje, čeprav bi ugotovljeno dejansko stanje narekovalo logični sklep, da ob izčrpanju razpoložljivih dokazov ni mogoče prezreti dejansko obstoječega in razumnega dvoma v krivdo obdolženca in s tem odgovornost za očitani prekršek. Ni mogoče prezreti, da je prvostopno sodišče obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe o prekršku med drugim očitalo, da ni vozil po desnem robu vozišča, tega pa prometno pravilo v okviru obravnavanega tudi ne zahteva, saj v III. odst. 25. čl. ZVCP-1 določa, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti vozniki po desni strani smernega vozišča (ne po desnem robu) na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Res je sicer, da obdolženec pred ovinkom ni vozil po desni strani smernega vozišča, ko je vozil 2 metra od roba vozišča, vendar pa se je umikal na skrajni desni rob smernega vozišča in glede na to, da mesta trčenja ni bilo mogoče z gotovostjo določiti, po mnenju pritožbenega sodišča obdolžencu tudi ni mogoče z gotovostjo očitati, da je njegova prvotna vožnja tisti neposredni vzrok, katerega posledica je obravnavana prometna nesreča, pri čemer je pomembno poudariti, da je prvostopno sodišče v izreku izpodbijane sodbe zapisalo, da je obdolženec s svojim zadnjim levim bočnim delom vozila oplazil prednji del vozila oškodovanke, čeprav sta tako obdolženec kot oškodovanka povedala, da je do oplaženja prišlo drugače, saj je oškodovanka oplazila vozilo obdolženca. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, se torej pokaže, da je obdolženec vozil po smernem vozišču, oddaljen 2 metra od desnega roba vozišča, ki je na tem odseku široko 5,7 metra oz. 6,2 metra, kot je to razvidno iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode, zaradi česar je očitno, da je vozil po svoji polovici ceste in po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoč zaključek, da je obdolženec odgovoren za očitani prekršek, saj mu glede na neugotovljeno mesto trčenja ni mogoče z gotovostjo očitati, da ob trčenju ni vozil po desni strani smernega vozišča. Na takšni podlagi je pritožbeno sodišče ob uporabi VII. odst. 163. čl. ZP-1 odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v zvezi s tem pa je na podlagi 148. čl. v zv. s VI. odst. 144. čl. ZP-1 ustrezno odločilo tudi o stroških postopka.