Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik ni uspel izkazati dogodka, iz katerega izvira škoda, torej da naj bi do nezgode prišlo pri razkladanju delovnega materiala pri toženi stranki, ko naj bi tožnika nenadoma podrl viličar, s katerim naj bi v kritičnem trenutku upravljal tožnikov sodelavec. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče (tožnikovega sodelavca), ki naj bi vozil viličar. Navedena priča je izpovedala, da ni nikoli vozila viličarja, da nima opravljenega izpita za viličar ter da v zvezi z navedeno nesrečo ne ve povedati ničesar. Zato odškodninski zahtevek iz naslova zatrjevane nezgode pri delu pri toženi stranki ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

III. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na sklep o odmeri stroškov, šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine v znesku 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne in pred pravdne stroške v 15 dneh od sprejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti pravdne stroške v višini 838,75 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče sklep o priznanju stroškov priči A.A., sprejet na glavni obravnavi dne 21. 11. 2014, razveljavi ter priči priglašenih stroškov ne prizna. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člen ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh spornih vprašanj in izvedenih dokazov ter ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Zgolj pavšalno je navedlo, da verjame priči A.A. in direktorju tožene stranke in ni bilo dovolj kritično pri oceni izpovedi navedenih prič. V izpovedi priče A.A. so številne nejasnosti. Priča je namreč trdila, da je tožnika srečala na omenjenem delovišču, in da o škodnem dogodku ne ve nič. Izpovedala je, da je morala delovišče zapustiti zaradi pretepa 1. 11. 2011, iz dokumentacije pa izhaja, da se tožnik pred 21. 11. 2011 ni mogel nahajati na delovišču. Poudarja, da je čudno, da se priča, ki o dogodku ne ve nič izogiba klicem tožnikovega pooblaščenca, in da celo angažira odvetnika. Prav tako samo dejstvo, da navedena priča nima izpita za viličarja še ne pomeni, da kritičnega dne viličarja ni vozila. Navaja, da je v poškodbenem listu z dne 28. 11. 2011 navedeno, da je tožnik dne 25. 11. 2011 na delu utrpel zatrjevano poškodbo levega gležnja. Da je kritičnega dne utrpel poškodbo na delu smiselno izhaja tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da ga je tožnik kontaktiral prek telefona z delovišča v B. in mu povedal, da ne more več delati, ker ga boli noga. Nadalje dejstvo, da je tožnik dne 17. 11. 2011 pripotoval z letalom iz C. in že naslednji dan v D. poiskal zdravniško pomoč, prav tako smiselno potrjuje njegove navedbe glede zatrjevanega škodnega dogodka. Iz navedenih dokazov, kakor tudi iz preostale medicinske dokumentacije jasno izhaja, da je tožnik 25. 11. 2011 utrpel zatrjevano poškodbo. Prav tako ni nič nelogičnega v tožnikovih trditvah, da mu je direktor tožene stranke prepovedal prijavo škodnega dogodka na delovišču na C. in obisk zdravnika. Takšno početje slovenskih podjetij je namreč stalna praksa, saj se bojijo tujih inšpekcijskih služb. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 286. člen ZPP, ker je kot prepoznega zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče E.E.. Navedena priča je v svoji izjavi navedla, da ji je priča A.A. povedala, da je povzročila obravnavani škodni dogodek. Navedeni dokazni predlog ne more biti prepozen, saj tožnik ni mogel do prvega naroka za glavno obravnavo predlagati tega dokaza, ki se nanaša zgolj na verodostojnost priče A.A.. Tožnik se je šele na prvem naroku za glavno obravnavo seznanil z izjavo A.A. ter izvedel za pogovor med njim in E.E., prav tako ni mogel vedeti, da bo priča A.A. pred sodiščem lagala.

Pritožuje se tudi zoper sklep o odmeri stroškov priči A.A., ki ga je sodišče sprejelo na glavni obravnavi dne 21. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določilom 242. člena ZPP in 5., 12. in 13. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku brez kakršnihkoli dokazov priči A.A. prisodilo vračilo potnih stroškov v znesku 228,00 EUR ter izgube na zaslužku v višini 480,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenih objektivnih podatkov o tem, ali in kje je priča A.A. zaposlena, koliko znaša njen mesečni dohodek ter ali je res zaradi udeležbe na naroku zapustila delovišče v tujini. Zgolj obstoj avtobusne karte po njegovem mnenju ne zadostuje. Poudarja, da postopek v primeru priznanja izgube na zaslužku poteka tako, da nadomestilo plače izplača delodajalec. Delodajalec mora nato v določenem roku sodišču posredovati specifikacijo izgubljenega zaslužka za en dan. Povračilo torej zahteva delodajalec in ne delavec. Zahtevek pa mora biti ustrezno specificiran. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v tem sporu se nanašajo na vprašanje obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

7. Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ker je sodišče prve stopnje kot prepoznega zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče E.E.. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je predlagani dokaz zavrnilo, ker ga je tožnik predlagal prepozno, saj ga ni predlagal v roku, ki mu ga je sodišče postavilo v pisnem pozivu, niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se je potreba po izvedbi predlaganega dokaza pojavila šele po zaslišanju priče A.A.. Predlagana priča naj bi izpovedala o tem, da ji je A.A. povedal, da je povzročil nesrečo. Tožnik bi moral tudi ta dokaz predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo v skladu z 286. členom ZPP. Nenazadnje pa iz izjave priče E.E. izhaja, da je bila z dogodkom domnevno seznanjena samo posredno, preko tega kar naj bi ji je povedala priča A.A., kar pomeni da sodišče z navedeno pričo sploh ne bi moglo razčiščevati dejanskega stanja, ker ni sama zaznala dejstev, ki se dokazujejo.

8. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo zaradi plačila odškodnine, ker naj bi se 25. 11. 2011 poškodoval pri delu. V času škodnega dogodka je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu monter. Svoje delo je opravljal na terenu, in sicer v B. na C.. Do nezgode naj bi prišlo pri razkladanju delovnega materiala, ko naj bi tožnika nenadoma podrl viličar, s katerim naj bi v kritičnem trenutku upravljal tožnikov sodelavec A.A..

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v času nastanka zatrjevane škode, je v prvem odstavku 184. člena določal, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje), podana pa mora biti tudi odgovornost na strani povzročitelja škode. Povzročitelj škode je dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (131/1 člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). V skladu z navedenim mora torej oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza, škoda), odgovorna oseba pa bo za razbremenitev odškodninske odgovornosti morala zatrjevati in dokazati, da za nastalo škodo ni kriva.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati že prvega od elementov odškodninske odgovornosti, in sicer, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožniku ni uspelo dokazati dogodka, iz katerega izvira zatrjevana škoda. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče A.A., ki naj bi vozil viličarja, kateri bi naj podrl tožnika. Navedena priča je izpovedala da ni nikoli vozila viličarja, da sploh nima opravljenega izpita za viličarja, ter da v zvezi z navedeno nesrečo ne ve povedati ničesar. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da iz izpovedi navedene priče izhaja, da je tožnika srečala na delovišču, hkrati pa je izpovedala, da je delovišče zapustila že 1. 11. 2011, medtem ko iz dokumentacije izhaja, da se tožnik pred 21. 11. 2011 ni nahajal na delovišču, saj se je šele takrat začelo tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaslišana priča sicer res ni znala pojasniti navedenega razhajanja, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da je prav ona povzročila zatrjevano nesrečo. 11. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izpoved direktorja tožene stranke in na poškodbeni list z dne 28. 11. 2011 (priloga A3). Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da iz izpovedi direktorja tožene stranke smiselno izhaja, da je kritičnega dne utrpel poškodbo na delu, saj je ta izpovedal, da ga je tožnik z delovišča v B. telefonsko kontaktiral in mu povedal, da ne more več delati, ker ga boli noga. Direktor tožene stranke je izpovedal, da v zvezi z zatrjevano nesrečo ne ve nič. Izpovedal je, da ga je tožnik sicer res poklical, vendar naj bi mu rekel, da je bil vzrok nesreče to, da je nerodno stopil. Prav tako iz poškodbenega lista z dne 28. 11. 2011 (priloga A3) izhaja, da se je tožnik poškodoval v službi, ko je napravil neroden gib. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do izvedenih dokazov, ter da je preveč kritično ocenilo izpoved tožnika. Prvostopenjsko sodišče je v skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZPP) po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka utemeljeno zaključilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega škodnega dogodka.

12. Tožnik tudi ni predložil nobenega drugega dokaza v zvezi z zatrjevano nesrečo pri delu. Skladno s 7. in 212. členom ZPP, ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik mora torej dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek. Obstaja torej pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. členom ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati.

13. Tožnik je vložil pritožbo tudi zoper sklep o odmeri stroškov priči A.A., ki je bil sprejet na glavni obravnavi 21. 11. 2014. Iz navedenega sklepa izhaja, da se priči A.A. za prihod na sodišče priznajo stroški v znesku 708,00 EUR, ki se naložijo v plačilo tožniku na transakcijski račun št. ..., odprt pri F. d.d. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo pisnega odpravka navedenega sklepa, iz zapisnika pa ne izhaja, da se stranki odpovedujeta pisnemu odpravku sklepa, se tožnikova pritožba v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP), o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).