Jedro

Razlogi za ustavitev postopka o prekršku so nerazumljivi. Iz povzetih razlogov namreč ni jasno, ali je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo zaradi tega, ker je štelo za dokazano, da storilec trčenja ni zaznal in da zato ni nastopila njegova dolžnost, da bi oškodovancu posredoval podatke, ali pa zaradi tega, ker je po tem, ko je oškodovanka zapeljala za njim in ga v garažni hiši ZD soočila s tem, da naj bi ji razbil vzvratno ogledalo ob tem, ko sta se srečevala z vozili na cesti v ..., nudil zadosti podatkov, da je mogoče šteti, da je s tem izpolnil svojo obveznost iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP.

Sodišče je zmotno sledilo navedbam v zahtevi za sodno varstvo glede nezakonitosti uradnega zaznamka z dne 25. 2. 2021. Prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da je bil storilec že z obvestilom z dne 18. 2. 2021, ki ga je prejel 24. 2. 2021 in s katerim je bil pozvan, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, seznanjen s svojimi pravicami po 55. členu ZP-1, kar pomeni, da je storilec bil seznanjen s svojimi pravicami še pred vpogledom v spis, ko naj bi podal tudi izjavo policistu (pri čemer ni šlo za zbiranje obvestil s strani policista, temveč za storilčevo prostovoljno izjavo) in da zato ni mogoče šteti, da je ta dokaz (uradni zaznamek) pridobljen nezakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Velenje številka 555009199282 z dne 17. 3. 2021 tako, da je postopek o prekršku po sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, ter odločitve o sankcijah (1., 2. in 4. točka 154. člena ZP-1). Prekrškovni organ predlaga razveljavitev sodbe o prekršku ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s sedmim odstavkom 110. člena ZPrCP, ki je veljal v času storitve prekrška, se je z globo 500,00 EUR kaznoval neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka istega člena, ta pa je določal, da mora neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev.

5. V predmetni zadevi se storilcu z odločbo o prekršku očita, da je 26. 1. 2021 ob 13.40 uri v kraju ..., pri stanovanjski hiši ... 37c, bil s svojim vozilom Fiat Punto udeležen v prometni nesreči z A. A., ki je vozila osebni avtomobil znamke Mercedes Benz, in je kraj zapustil, ne da bi pred tem o nesreči obvestil upravičenko do podatkov ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, ni posredoval svojih podatkov, registrske številke in navedel kraja, kjer se nahaja ter omogočil naknadno ugotavljanje dejstev.

6. Storilčev zagovornik je v zahtevi za varstvo kot bistveno navajal, da storilec ni zaznal, da bi bil udeležen v prometni nesreči, ker ni čutil nobenega trka in tudi ni zaznal, da bi kakšno vozilo ustavilo; da tudi ni imel vidnih poškodb na svojem avtomobilu; da je oškodovanki, ki je prišla do njega na parkirišču pred Zdravstvenim domom ..., pojasnil, da njegovo vozilo ni poškodovano in ji rekel naj si slika registrsko številko njegovega vozila, sam pa ni šel z njo na policijsko postajo, ker je bil naročen na zdravstveni pregled, ki ga je dolgo čakal; da prekrškovni organ sploh ni ugotavljal, da je prišlo do trčenja med vozili glede na višino in intenzivnost poškodbe, ter da je prekrškovni organ pri izdaji odločbe o prekršku upošteval uradni zaznamek policista, ki je bil narejen 25. 2. 2021, ko je storilec na policijski postaji pogledal spis, na ta uradni zaznamek pa prekrškovni organ ne bi smel opreti svoje odločbe, ker pred podajo izjave policistu storilec ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo po 55. členu ZP-1. 7. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek tako, da je zaslišalo storilca, oškodovanko A. A., policista B. B., prebralo izpodbijano odločbo o prekršku, opis dejanja in dokazov, izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 26. 2. 2021, zapisnik o izjavi priče A. A. z dne 26. 1. 2021, zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče z dne 26. 1. 2021 ter pogledalo skico prometne nesreče in fotografije, ki jih je priložila PP Velenje ter prebralo zdravniško potrdilo z dne 26. 3. 2021. 8. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da storilcu ni mogoče očitati storitev prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, saj v obravnavani zadevi ni bilo mogoče ugotoviti povzročitelja prometne nesreče in mu tako ni mogoče očitati, da bi bil dolžan kot neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca oziroma soudeleženca ali policijo o podatkih iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je med dokaznim postopkom bilo ugotovljeno, da je za storilcem v garažno hišo ZD prišla oškodovanka, ki mu je očitala, da ji je ob trčenju v njeno vozilo razbil ogledalo na vozilu in ga pozivala, da gre z njo na policijo, česar storilec zaradi predhodno dogovorjenega posega ni storil, je pa oškodovanki dejal, da naj si zapiše registrsko številko vozila in ji predlagal, da si ogleda njegovo vozilo, ker je tako bila že ob prijavi prometne nesreče s strani oškodovanke znana registrska številka vozila storilca, katere vpogled je omogočil prav storilec in na podlagi katere je bilo preko evidenc MNZ ugotovljena njegova identiteta, ker je bil tudi znan kraj, kjer se je storilec v tistem trenutku nahajal. Glede na te ugotovitve pa po zaključku sodišča prve stopnje storilcu ni mogoče očitati niti naklepa, niti malomarnosti, subjektivne odgovornosti glede kršitve tretjega odstavka 110. člena ZPrCP ter posledične storitve prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP.

9. Nadalje pa je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve pojasnilo, da pri odločanju ni upoštevalo uradnega zaznamka sestavljenega na PP Velenje z dne 25. 2. 2021 (iz katerega izhaja, da je storilec ob pregledu spisa pri prekrškovnem organu navzočemu policistu izjavil, da je slišal pok), ker pred podajo te izjave storilec ni bil poučen o pravicah v skladu s 55. členom ZP-1. 10. Glede na prestavljanje razloge za ustavitev postopka, kot izhajajo iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da so razlogi za ustavitev postopka o prekršku nerazumljivi. Iz povzetih razlogov namreč ni jasno, ali je sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavilo zaradi tega, ker je štelo za dokazano, da storilec trčenja ni zaznal in da zato ni nastopila njegova dolžnost, da bi oškodovancu posredoval podatke, ali pa zaradi tega, ker je po tem, ko je oškodovanka zapeljala za njim in ga v garažni hiši ZD soočila s tem, da naj bi ji razbil vzvratno ogledalo ob tem, ko sta se srečevala z vozili na cesti v ..., nudil zadosti podatkov, da je mogoče šteti, da je s tem izpolnil svojo obveznost iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP. Tako tudi ni mogoče jasno razumeti, ali storilcu ni mogoče očitati niti naklepa, niti malomarnosti glede tega, da samega trčenja ni zaznal, ali glede tega, da ni nudil vseh podatkov, ki bi jih moral posredovati oškodovanki v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP.

11. Poleg tega prekrškovni organ v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno sledilo navedbam v zahtevi za sodno varstvo glede nezakonitosti uradnega zaznamka z dne 25. 2. 2021. Prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da je bil storilec že z obvestilom z dne 18. 2. 2021, ki ga je prejel 24. 2. 2021 in s katerim je bil pozvan, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, seznanjen s svojimi pravicami po 55. členu ZP-1 in sicer, da ni dolžan tega storiti, če pa se bo izjavil, da se ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati, kar pomeni, da je storilec bil seznanjen s svojimi pravicami še pred vpogledom v spis, ko naj bi podal tudi izjavo policistu (pri čemer ni šlo za zbiranje obvestil s strani policista, temveč za storilčevo prostovoljno izjavo) in da zato ni mogoče šteti, da je ta dokaz (uradni zaznamek) pridobljen nezakonito.

12. Glede na navedeno je podana tako relativno bistvena kršitev določb postopka o prekršku, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 6. alinejo prvega odstavka 62.a člena ZP-1 v zvezi s 55. členom ZP-1, ker bi to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kot tudi absolutno bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo nerazumljive razloge. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje, saj je glede na naravo ugotovljenih kršitev ocenilo, da teh kršitev ne more samo odpraviti.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pri presoji zakonitosti uradnega zaznamka z dne 25. 2. 2021 upoštevati dejstvo, da je bil storilec v svojih pravicah v postopku po 55. členu ZP-1 poučen že v obvestilu o prekršku z dne 18. 2. 2021, zaslišati policista, ki je naredil ta uradni zaznamek, po potrebi izvesti še dodatne dokaze, nato pa ponovno skrbno oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v medsebojni povezavi ter ugotovitvi, ali je storilec bil neposredni udeleženec prometne nesreče, tj. ali je do prometne nesreče sploh prišlo na način, kot zatrjuje oškodovanka, ali je storilec za prometno nesrečo vedel, oziroma ali bi mogel in moral vedeti, da je prišlo do trčenja, ali je glede na tako zavedanje nastopila njegova obveznost posredovati podatke na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZprCP, oziroma ali je storilčeva obveznost posredovanja podatkov nastopila vsaj v trenutku, ko je oškodovanka prišla do njega in ga seznanila s prometno nesrečo ter ugotoviti, katere podatke bi moral oškodovanki posredovati, da bi izpolnil svoje obveznosti po tretjem odstavku 110. člena ZPrCP. V svojo odločitev pa bo moralo navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge.