Jedro

Obtožba ni prekoračena, če je dodatna kršitev cestno prometnega predpisa navedena samo v sodbenih razlogih. Pomeni pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar je treba takšno sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi obdolžene J.L. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 mesec zapora in preizkusno dobo 1 leta.

Obdolženki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 102.810,00 SIT in povprečnina v znesku 40.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obdolženka po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom oziroma spremembo ter določitev denarne kazni v okviru pogojne obsodbe namesto kazni zapora.

Pritožba je utemeljena.

Tudi sodišče druge stopnje dvomi v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj oškodovančevo prečkanje ceste ni kritično ocenjeno, zlasti ne v skladu z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ki pa je vzrok za prometno nezgodo vendar pripisal zlasti oškodovančevi neprevidnosti. S tem, ko je v celoti povzelo kot resnično njegovo izpovedbo, zlasti glede oddaljenosti obdolženkinega vozila pred prečkanjem, je sodišče prve stopnje resnično prišlo v neskladje, ki je navedeno v pritožbi. Čeprav obtožba s sklicevanjem na IV. odstavek 110. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa v razlogih in ne v krivdoreku izpodbijane sodbe formalno ni prekoračena, pa je sodišče prve stopnje na tak način naprtilo obdolženki mimo obtožbe še posebno skrbnost, ki bi zahtevala bistveno drugačen način vožnje pri približevanju temu prehodu za pešce. Kaj takega obtožba obdolženki ni očitala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je morda oškodovanec zmotil v oceni razdalje od obdolženkinega osebnega avtomobila pred prečkanjem. Ko je tudi on potrdil zagovor, da je obdolženka vozila v strnjeni koloni, se samo po sebi postavlja vprašanje, zakaj za njo vozeči avtomobil po trčenju v oškodovanca in njeni ustavitvi ni trčil v njen ustavljen avtomobil. Iz teh razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze in zlasti kritično oceniti oškodovančevo prečkanje ceste, da bo končno moglo ugotoviti, kdo je po načelu vzročnosti odgovoren za to prometno nezgodo.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo potrebe po zaupanju sojenja drugemu sodniku, saj ta pritožbeni predlog ni ustrezno obrazložen.