Jedro

Prav za primere, ko je drugače rešeno predhodno vprašanje, na katerega se veže odločitev pravnomočne odločbe, je uzakonjen razlog za obnovo končanega pravnomočnega postopka iz 8. točke 421. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v izreku pod 2., ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačila denarnih terjatev, in 3. razveljavita in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovi zahtevi za obnovo postopka o prenehanju delovnega razmerja, katere uvedbo je dne 15.4.1994 predlagal tožnik pri toženi stranki. Ker tožena stranka o predlogu za obnovo ni odločila, je sodišče samo (v smislu določila 3. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih) razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.10.1993. Takšno odločitev je sprejelo potem, ko je ugotovilo obstoj in utemeljenost obnovitvenega razloga iz 8. in 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku, na katerih uporabo napotuje določba 103. člena Zakona o delovnih razmerjih. Odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 28.10.1993, ko je prenehala veljavnost osebnega delovnega dovoljenja, je bila oprta na odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 28.10.1992, ki pa je bila s pravnomočno odločbo istega organa z dne 15.3.1994 razveljavljena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke potem, ko je sprejelo kot pravilne vse dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije smiselno navaja, da obnovitveni razlog za dovolitev obnove postopka ni bil podan, samo ravnanje tožene stranke, ki je s potekom veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja tožniku ugotovila prenehanje delovnega razmerja, pa v skladu z Zakonom o zaposlovanju tujcev. Opozarja na dejstvo, da tožnik v upravnem postopku ni izkoristil pravice do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 17. člen Zakona o zaposlovanju tujcev. Ker se tožniku čas, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, všteva v delovno dobo, ki je vpisana v delovni knjižici, tožena stranka ne more biti zavezana, kot izhaja iz 2. točke izreka prvostopne sodbe, k ponovnemu vpisu iste dobe. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija tudi v tem, da sodišče ni upoštevalo določb 14. člena Zakona o zaposlovanju tujcev. Tožeča stranka je bila odsotna iz Republike Slovenije več kot šest mesecev, zato je podana dejanska in pravna situacija iz omenjenega zakonskega določila za odvzem delovnega dovoljenja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je po mnenju revizije podana, ker pritožbeno sodišče ni v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo. Tožena stranka pa je nanjo v zakonitem roku odgovorila in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge postopkovne kršitve se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, pri čemer se smiselno sklicuje na kršitev iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Trditev, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Dejstvo, da tožena stranka z vsebino odgovorov (razlogov) ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Očitana kršitev po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP torej ni podana.

Tudi odločitev sodišča druge in prve stopnje o stvari sami je po svoji vsebini pravilna. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka, končanega pri toženi stranki, sodeč po vsebini njenega predloga, na podlagi 8. točke 421. člena ZPP v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Po omenjenem zakonskem določilu se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če se opira (sodna) odločba na drugo sodno odločbo ali odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena, oziroma odpravljena. Obnova postopka je usmerjena na izdajo nove in drugačne odločbe o stvari, ki je bila predmet pravnomočno končanega postopka. Nova odločba temelji na novo ugotovljenem dejanskem stanju.

Po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu, če preneha delovno dovoljenje po 1. alinei 13. člena (s pretekom časa, za katerega je bilo dovoljenje izdano) ali z odvzemom po 1. odstavku 14. člena, z dnem prenehanja delovnega dovoljenja oziroma z dnem dokončnosti odločbe o odvzemu delovnega dovoljenja. Odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tujcu se opira na odločitev pristojnega organa o izdaji in veljavnosti delovnega dovoljenja kot predhodnega vprašanja. Organ, ki je pristojen za rešitev predhodnega vprašanja (v obravnavanem primeru Zavod za zaposlovanje) kot glavne stvari, lahko pozneje reši predhodno vprašanje tudi drugače. Prav za te primere, ko je drugače rešeno predhodno vprašanje, na katerega se veže odločitev pravnomočne odločbe, je uzakonjen razlog za obnovo končanega pravnomočnega postopka iz 8. točke 421. člena ZPP. Pri tem je pravno nepomembno, če je stranka v prvotnem postopku opustila procesne možnosti za dosego ugodnejše rešitve v glavni stvari ali glede odločitve predhodnega vprašanja, ali pa so te odločbe postale pravnomočne, ne da bi bila vložena zoper njih pravna sredstva.

Razlog za obnovo postopka v obravnavanem primeru predstavlja odločba z dne 15.3.1994, s katero je Zavod za zaposlovanje drugače odločil o veljavnosti tožnikovega delovnega dovoljenja (za nedoločen čas), in s tem spremenil prejšnjo odločitev (za določen čas), na katero je bila oprta odločba direktorja tožene stranke.

Dokončna odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerju tožniku je torej temeljila na dejanski podlagi iz odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 28.10.1992, ki pa je bila na podlagi odločbe istega organa z dne 15.3.1994 razveljavljena. Odločba direktorja je s tem izgubila svojo pravno podlago, ker dejansko stanje, ugotovljeno v prejšnjem postopku, ne ustreza materialni resnici.

Upoštevaje vsa ugotovljena dejstva, sta imeli obe sodišči zakonito podlago za dovolitev obnove postopka in izdaje nove odločbe v nadomestitvenem postopku, glede ugotovitve obstoja tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po 28.10.1993. Njuna odločitev o pravnih posledicah razveljavitve odločbe direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.10.1993, pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava, kot posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Prezrta je ostala določba 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75 - 57/89 - ZOR), ki pravno opredeljuje premoženjsko škodo. Po omenjenem zakonskem določilu je škoda zmanjšanje nekega premoženja in preprečitev njegovega povečanja.

Nastanek škode in njen obseg pa se ne domneva, ampak je potrebno v postopku ugotoviti, v kakšni obliki in v kakšnem obsegu je bila s posegom tožene stranke v pravice in pravne interese tožnika škoda povzročena.

Res pripada delavcu, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, nadomestilo plače za ves čas, ko mu je bilo onemogočeno delo. Res je tudi, da je delodajalec dolžan plačati vse prispevke od zneska izplačanega nadomestila kot tudi poskrbeti za vpis delovne dobe v času, za katerega je ugotovljena upravičenost. Vendar v primeru, kot v obravnavanem, če je delavec pridobil dohodek iz drugega pravnega naslova pri delodajalcu (kot npr. zatrjevano odpravnino) je delavec upravičen le do razlike med nadomestilom, ki bi ga pridobil in dohodkom, ki ga je imel, če je ta dohodek manjši. Vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi tožniku neupravičeno prenehalo delovno razmerje, res zahteva tudi ustrezen vpis podatkov v delovno knjižico. Vendar pa je način in pogoj njihovega vpisa odvisen od ugotovitve trajanja zaposlitve tožnika pri toženi stranki (15. člen pravilnika o delovni knjižici - Uradni list RS, št. 28/90, 47/92, 14/95) oziroma podatkov o času nezaposlenosti, ki se všteva v zavarovalno dobo (18. člen).

Ker sodišče prve stopnje v tem obsegu ni pravilno uporabilo materialnega prava, tudi ni ugotovilo tistega dejanskega stanja, ki je potrebno za odločitev o tožnikovem reparacijskem zahtevku.

Revizijsko sodišče je zato glede tega zahtevka reviziji ugodilo, v tem delu razveljavilo odločitvi nižjih sodišč in zahtevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stališče revizije, da bi bilo sodišče pristojno uporabiti določbo 14. člena ZZT, namreč ni utemeljeno. Pristojnost odločanja o odvzemu delovnega dovoljenja na prvi stopnji je po omenjenem zakonu pridržana Republiškemu zavodu za zaposlovanje.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, razen glede tožbenega zahtevka pod točko 2. in 3. izreka prvostopne sodbe, je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).