Jedro

Po 4. odstavku 95. člena ZDavP zavezancu zamudne obresti pripadajo le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, kar pomeni, da mu od drugih zneskov, ki so predmet vračanja po 1. odstavku, zamudne obresti ne gredo in da pojem davek, ko gre za vračanje, ne vključuje tudi obresti, posledično pa po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave T., št. ... z dne 17. 12. 2004, po kateri se tožeči stranki vrne plačani davek z zamudnimi obrestmi in plačane zamudne obresti. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je prvostopni organ o vračilu davka odločil preuranjeno, saj je vračanje davka po določbi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) pogojeno s pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka v znesku, ki je nižji od plačanega. Zgolj odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek pa stranki pravice do vrnitve preveč plačanega zneska še ne daje. Sicer pa je odločitev po presoji tožene stranke skladna z določbami 1. in 4. odstavka 95. člena ZDavP, ki ne daje podlage za vračanje nepravilno ali preveč odmerjenih obresti z obrestmi, kot to v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. Po 4. odstavku tega člena zavezancem pripadajo zamudne obresti le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, ne pa tudi od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih obresti. Glede na to, da ZDavP ne ureja obrestnih obresti, tožnik ne more uveljavljati vračila obresti od obresti, ker za to v tem zakonu ni pravne podlage.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne uporabe ZDavP. Ne strinja se s stališčem, da je bila odločba (ob pravilni razlagi 95. člena ZDavP) izdana preuranjeno. Predmet spora pa je v bistvu odločitev tožene stranke, da tožeči stranki pripadajo obresti samo od neupravičeno odmerjenega davka, ne pa tudi od neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti. Določbo 4. odstavka 95. člena ZDavP, na kateri odločitev verjetno temelji, je razumeti le tako, da pojem davek zajema tudi obresti, obračunane na neupravičeno odmerjen davek, ker je vsaka drugačna razlaga napačna in za zavezanca skrajno krivična. Obresti so pripadek glavnici, njihova višina je odvisna od časa, ki preteče od zapadlosti davka do plačila. Zamudne obresti so bile odmerjene na podlagi določb ZDavP, ki so po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-356/14 z dne 23. 9. 2004 v neskladju z Ustavo. Zamudne obresti so bile nedvomno neupravičeno odmerjene. ZDavP uporablja izraz odmera davka in odmere obresti ne navaja. XIV. Poglavje nosi naslov "Način plačevanja davka", čeprav je prav v tem poglavju (člen 100) določeno, da zavezanec plačuje obresti, zakon govori o "odmeri in pobiranju davka na podlagi odločbe davčnega organa", v 40. členu pa določa, da se zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, uvede postopek prisilne izterjave. ZDavP sicer obrestnih obresti res ne ureja, se pa sklicuje na zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Tožeči stranki so bile zamudne obresti skladno z veljavnimi zakoni obračunane na konformni način. Šele od 28. 6. 2003 dalje se namreč uporablja linearni način obračuna obresti. Navedba tožeče stranke, da pri davkih ni obrestnih obresti, torej ne drži. Če bi zavezanci ne bili upravičeni do zamudnih obresti od nezakonito odmerjenega davka vključno z zamudnimi obrestmi, potem določba četrtega odstavka 95. člena ZDavP postavlja zavezance v zelo neenak položaj. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločbe ter pri razlogih njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje.

Stališče tožene stranke o preuranjenosti odločitve, da se davek vrne, na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva. Sodišče zato ugovorov tožeče stranke v tem delu ni presojalo. V tej zvezi opozarja le, da gre za stališče, ki je skladno s stališči tega sodišča o pogojih za vračanje na podlagi odločbe preplačanega davka (npr. U 117/2003 z dne 22. 10. 2004).

Vračanje davka je kot upravna zadeva (stvar) urejena v ZDavP. Tožena stranka zato svojo odločitev utemeljeno opre na relevantne določbe ZDavP in jih tudi pravilno uporabi. Določbe 95. člena ZDavP sodišče namreč razume enako, kot jih razume tožena stranka. Pojem davek opredeljuje ZDavP v svojem 1. členu, ga pa v nadaljnjih določbah, na katere opozarja tožeča stranka, ne uporablja dosledno, tako da v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino. Zato je po presoji sodišča pojem davek utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije, ko gre za vračanje davka, v okviru določb o vračanju, torej določb 95. člena ZDavP kot celote. Ta v prvem odstavku določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne. Po 4. odstavku pa mu zamudne obresti pripadajo le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, kar pomeni, da mu od drugih zneskov, ki so predmet vračanja po prvem odstavku, zamudne obresti ne gredo in da pojem davek, ko gre za vračanje, ne vključuje tudi obresti, posledično pa po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti. Morebitnega prikrajšanja, ki zato nastane, pa na upravnopravnem področju tudi ni mogoče sanirati.

Konformni način izračuna zamudnih obresti, na katerega se sklicuje tožnik, pa na odločitev (o pravici) tudi ne more vplivati. Gre le za metodo, ki se (je) v davčnem postopku uporabljala v vseh primerih izračunavanja zamudnih obresti. Gre torej za določbe, ki imajo vpliv le na višino, ne pa tudi na temelj obveznosti oziroma pravice.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s prehodno določbo 105. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS).

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena v zvezi s prehodno določbo 107. člena ZUS-1.